Boštjan Šaver – uvodnik tematskega bloka v reviji Dialogi 1-2/2006
Dialogi 1-2/2006
Boštjan Šaver
Uvodnik tematskega bloka
Alpska kultura slovenstva
na pragu novega tisočletja
Redko si zastavljamo vprašanja, čemu so gore slovenski narodni oziroma nacionalni simbol? Zakaj je alpska krajina eden izmed prevladujočih stereotipov Slovenije, ko pa je vendar to le značilnost severnih in zahodnih slovenskih pokrajin, ne pa tudi ostalih slovenskih dežel? Odgovor se ponuja predvsem v dejstvu in tezi, da so slovenske Alpe resnično pretežno najbolj severna in zahodna geografska točka, ki hkrati predstavlja stično točko (tako na geografski kot na simbolni ravni) z ostalim domnevno
bolj razvitim, civiliziranim evropskim svetom, ki je v novejši zgodovini človeštva pogosto utelešal univerzalno idealizacijo običajno plastične (lažne) biserovine – podobne kot jo ponujajo laški trgovci zalemu trentarskemu dekliču v ljudski pripovedki o Zlatorogu. Tako smo se tudi Slovenci že od nekdaj ozirali po severnih in zahodnih mejaših, v obdobju prebujanja narodov smo oblikovali podobne (alpske) nacionalne simbole kot domnevno vzorni sosedje, takšna simbolika pa je kmalu prevladala na celotnem slovenskem ozemlju. To sicer ne pomeni, da ostale slovenske regije ne poznajo lokalnih krajinskih simbolizacij ali stereotipizacij. Le tako močne in vplivne niso, da bi se lahko postavile ob bok historično petrificirani in pronicljivi alpski mitologiji, ki je v 20. stoletju dokončno postala prevladujoča slovenska kolektivna ideja in ideologija hkrati. Najbolj ilustrativen primer tega je seveda njena vloga in mesto v sodobni slovenski državi.
Predvsem ideološke razsežnosti alpske kulture so tiste, ki od daleč opozarjajo na prosojni imaginarij lepila, ki v današnji slovenski družbi povezuje na videz ločene pojave – govejo župco ob nedeljskem kosilu in melodijah narodnozabavne glasbe, zmagoslavno epopejo slovenskih smučarjev in znamenite planiške skoke, filmske upodobitve Kekca in pozabljene cvetlične ornamente, krajinsko slikarstvo in umetniške instalacije skupine OHO, junaške vzpone slovenskih alpinistov v Himalaji in drugih gorstvih sveta, ali pa bolj negativne plati, kot so preziranje vsega, kar je južno od Kolpe, ter izključevanje vseh, ki takšnih stereotipov nočejo ali ne zmorejo živeti. V slednjem se odpira moment kritičnih študij, ki so v tematizaciji slovenskega nacionalizma že našle plodna tla v številnih zanimivih raziskavah. Vendar je ravno kritično pristopanje h kulturi ali nekemu družbenemu pojavu, ki ni dovolj jasno opredeljen, začrtan in izrisan, pogosto negotovo, saj se kaže kot ameba v nejasnih oblikah in dimenzijah. Skratka, da bi lahko razčlenili negativne plati slovenske tematizacije krvi in grude (Blut und Boden v ustaljeni nemški različici), je najprej potrebno zastaviti vprašanje, kaj se skriva za takšno tematizacijo? Čemu predstavlja alpska kultura slovenstva enega izmed dominantnih temeljev tovrstne ideologije? Kako jo upodabljajo posamezni momenti vsakdanjih kultur? Namreč v svetu vsakdanjih družbenih pojavov (od prehrambenih izdelkov na policah trgovin do številnih gorniških in zgodovinskih zapisov v knjižnicah) je moč najti posamezne drobce, ki jih je smiselno na ravni teoretične konceptualizacije povezati v enotno celoto – na primer v koncept alpske kulture slovenstva. V naslednji fazi pa je moč konceptualno rekonstrukcijo na ravni teoretične abstrakcije prenesti nazaj v realno življenje, predvsem kot celostno spoznanje o eni izmed kultur, ki prežema sodobno slovensko družbo.
V luči rekonstrukcije slovenske alpske kulture je izrazito opazna povezava številnih pomenov slovenskih gora s tradicionalno, religijsko dimenzijo. V mnogih kulturah sveta so tako gore pojmovane kot prostor svetega, kot privlačna in hkrati odbijajoča skrivnost, ki se pojavlja v različnih mitoloških nastavkih – kot središče univerzuma, lokalnih regij, kot domovanje mitoloških bitij, kot romarska dedikacija ipd. Tudi slovenske korenine so povezane z naravnim okoljem gorskega sveta ravno prek čaščenja narave in romarske kulture. Pri tem pogosto pozabljamo na vlogo slovanskega izročila in prežitke slovanske mitologije, ki se v zgodovini krščanstva na Slovenskem kažejo tudi v obliki številnih božjih poti na slovenske svete gore. Članek Koncept svetega v religijski in kulturni konstrukciji gora (Tadeja Drolc, Boštjan Šaver) tako opozarja na izkustvo gora kot nekaj, kar je podobno ali vzporedno religioznemu občutenje. Hkrati pregledno razčlenjuje pomene koncepta svetega, ki je v okviru znanstvenega raziskovanja različnih svetovnih verstev v religijskih študijah že vrsto let klasično uveljavljen koncept. Prek teoretičnih sintez svetega, ki se tesno navezujejo tudi s posameznikovim doživljanjem prostora, avtorja ugotavljata, da gore nedvomno predstavljajo sveti prostor par exellence, ki ima posebno mesto tudi pri nas. V tej luči v zaključku članka analizirata kratek pregled zgodovinskega oblikovanja slovenskih svetih gora, pri tem prikažeta pomen štiftarskega protestantskega gibanja, ki je tudi (v pretežni meri) vplivalo na današnjo tipizacijo slovenske krajine s cerkvicami na vrhu gričkov in gora.
Povsem drugačno prelomnico v tem pogledu predstavlja razsvetljenstvo in pričetki znanstvenega odkrivanja gora. Slovenske gore v tem primeru predstavljajo evropski precedens v odkrivanju neznanih vrhov alpskega sveta. Prvi dokumentirani vzpon na Triglav predstavlja izjemno dejanje v evropskem prostoru tistega časa (26. avgusta 1778 se je na pobudo Žige Zoisa posrečil štirim domačinom iz Bohinja – Luki Korošcu, Matevžu Kosu, Štefanu Rožiču in Lovrencu Willomitzerju). Hkrati pa tudi ostali zgodovinski dogodki opozarjajo na prelomnice, ob katerih so se v slovenskih gorah oblikovali različni pomeni – govorijo o narodnem boju, o kulturnem boju, o koreninah nacionalnih športov, o alpski umetnosti ipd. Članki v tematskem sklopu v tem pogledu bralca podrobno seznanjajo s pomembnimi mejniki slovenske kulture, ki so povezani z gorami in številnimi oblikami ustvarjanja – od likovne umetnosti in književnosti do alpskega športa in korenin slovenske medijske kulture.
Članek Pomen gorništva v slovenski nacionalni identiteti (Aljoša Rehar) tako opozarja, da je ozemlje, ki ga naseljuje slovenski narod, v večjem delu gorato oziroma hribovito, zato tudi ni težko razumeti, da je slovenska nacionalna identiteta močno prepletena tudi z gorskimi motivi. Prav zaradi tovrstne prepletenosti pa ima pomembno vlogo v nacionalni identiteti gorništvo kot kompleksna družbena dejavnost na področju gorskega sveta. Pri tem se med drugim postavljata vprašanji, kakšna je vloga gorništva v kolektivni identiteti in kako se je ta vloga skozi čas spreminjala? V tem pogledu je nedvomno alpinizem kot vrhunski šport že v svojih začetkih vnesel v polje celovite nacionalne identifikacije izjemen pomen. O tem govori prispevek Alpinisti in himalajci kot soustvarjalci športne kulture Slovencev (Stojan Burnik, Viki Grošelj), kjer avtorja opozarjata na simbolni pomen nacionalnega tekmovanja v športu, kakršen je vrhunski alpinizem. Današnji alpinistični podvigi in odmevni dosežki slovenskih alpinistov imajo tako svoje korenine v številnih prvenstvenih smereh v domačih gorah in stenah, kjer so se domačini od nekdaj uspešno kosali z avstrijskimi, nemškimi in češkimi plezalci. Vendar je majhen in strnjen prostor evropskih Alp kmalu po prvi svetovni vojni v luči takratnih nacionalnih ekspanzij postal pretesen, zato so se kompleksna simbolna tekmovanja v alpinizmu in osvajanju posameznih gora prenesla v Himalajo, ki danes predstavlja na svetovni ravni podoben moment kot Alpe na evropski ravni. Avtorja osvetljujeta, da so Francozi tako osvojili prvi osemtisočak – Anapurno, Angleži najvišjo goro na svetu – Sagarmato ali Everest, Nemci so imeli svojo »goro smrti« – Nanga Parbat, Slovenci pa »svoj« Makalu. Namreč pred enaintridesetimi leti je takratna jugoslovanska ekipa pretežno slovenskih alpinistov prvič po prvenstveni smeri splezala na osem tisoč metrov visoko himalajsko goro Makalu. Takšno vrhunsko športno dejanje in številna tista, ki so sledila, so slovenski alpinizem (posredno tudi slovenski šport kot tak) postavila med svetovno alpinistično elito, kjer je še danes.
Številne drobce od junaških vzponov na gore do vsakdanjega življenja objemu alpskega okolja v slehrni kulturi odražajo določeni (množični) mediji – na primer likovna umetnost, glasbeno ustvarjanje ali pa književnost imajo v tem pogledu zagotovo posebno vlogo. V članku Slovenska alpska kultura kot tržno blago v plakatu do leta 1940 (Meta Kordiš) tako zasledimo analizo narodnih likovnih motivov, ki se pojavljajo v slovenskem plakatu do leta 1940. Avtorica razčlenjuje, kako so ti elementi vpleteni v vidna/vizualna sporočila, kakšne so kljub slovenski svojevrstnosti njihove korenine v širšem (alpskem) kulturnem kontekstu. Tako ugotavlja, da so prepoznavni slovenski ikonografski elementi v likovni umetnosti (v izbranem primeru plakata) gorska krajina, narodna noša in narodni ornament. Motivi pri tem običajno izvirajo iz naravnega in kulturnega konteksta, ki je bil v času utemeljevanja narodne zavesti tipiziran v aktualnih formah tiste dobe: predvsem z alpskimi elementi, ki kljub domačijskemu poreklu pogosto v/zbujajo asociacije z neposredno povezanimi sosednjimi kulturami, kakršna je nemška. Podobne pomene, povezane z geografskim kontekstom, pa je moč zaslediti tudi v glasbeni umetnosti – kar podaja študija Diatonična harmonika med nacionalnimi stereotipi in umetniškim ustvarjanjem (Miha Debevec), ki razčlenjuje zanimivo zgodbo o povezavi ljudske in narodnozabavne glasbe v slovenski kulturi. Avtor tako zastavlja vprašanje, kakšno vlogo ima diatonična harmonika v ljudski in narodnozabavni glasbi na Slovenskem. Pri tem pa podrobno analizira pojav narodnozabavne glasbe (od Avsenikov do Lojzeta Slaka), v kateri ima diatonična harmonika osrednje mesto. V tem kontekstu po eni plati opozarja, da so predvsem vsebine besedil tovrstne glasbe tiste, ki s svojo ideološko podprto in nekritično interpretacijo sveta ustvarjajo negativno stereotipizacijo narodnozabavne glasbe – saj lahko zabavo kot krepitev stereotipov razumemo tudi kot obliko mobilizacije proti “drugim” in “drugačnim”. Po drugi plati pa avtor ugotavlja, da je diatonična harmonika v očeh mnogih še vedno manjvredno glasbilo, na katerega naj bi bilo možno izvajati le preproste ljudske in narodnozabavne skladbe – takšne puhlice v prispevku razgradi tudi na podlagi lastnih izkušenj dolgoletnega študija igranja na diatonično harmoniko.
Članek Nevarne, koristne in lepe (Mojca Stritar) predstavlja gore v slovenskem mladinskem pripovedništvu – v delih, ki so bila napisana za mladega bralca, hkrati pa ima v njih gorsko okolje tako pomembno vlogo, da bi bila besedila brez kontekstualne zaslombe gora bistveno drugačna. Avtorica tako osvetljuje poglavitne družbene/kulturne lastnosti gora, ki jih ilustrira s kratkimi literarnimi primeri in pogosto prepletajočimi elementi, ki vzajemno bogatijo in spreminjajo gore v večplasten simbol. In hkrati v zaključku ugotavlja, da so gore povsod okoli nas in vplivajo tudi na opazovalce v dolinah – v tem kontekstu ne preseneča, da jih ljudje s svojim razumom, domišljijo in čustvi spreminjamo iz golega kupa skal in gozdov v enega od pomembnih elementov lastne identitete. Podobno, vendar tudi bistveno drugačno mediacijo gorskega okolja interpretira tudi članek O razlogih za dolgi obstoj Planinskega vestnika (Aljoša Rehar), ki opozarja predvsem na povezavo reprezentacij naravnega okolja alpske kulture v pričetku koreninjenja slovenske medijske kulture, ki je kot odpirajoči se javni prostor hkrati tesno povezana tudi z zametki slovenske civilne družbe. Avtor tako v članku uvodoma ugotavlja, da proučevanje slovenske alpske kulture prej ali slej pripelje do Planinskega vestnika, osrednje slovenske gorniške revije, ki skorajda neprekinjeno izhaja že vse od leta 1895. Pri tem dodaja, da je s takšnim dolgoletnim izhajanjem revija postala ne samo ena osrednjih stalnic slovenskega gorništva, temveč tudi bogat dokument alpske kulture slovenskega naroda.
Tematski sklop zaključuje članek Ladak – kultura in narava v pasteh globalizacije (Nina Kopčavar), ki prikazuje pogled v alpski kulturi vzporeden kontekst indijskih gora in himalajske kulture. V tem smislu lahko zgodbo o Ladaku v današnjem času beremo kot zgodbo, ki je podobna modernizaciji življenjskega sveta v (slovenskem) alpskem okolju. Vsekakor pa se pri tem izrisuje tudi vrsta bistveno drugačnih momentov med obema kulturama, saj ju pogojuje tako kulturno kot geografsko in časovno drugačen kontekst. Avtorica tako poudarja, da je bila do sedemdesetih let 20. stoletja, ko se je dežela odprla turistični industriji, ladaška kultura trdno zakoreninjena tudi v obliki ponosnih ljudi. Saj je njihov spoštljiv odnos do narave kot nečesa svetega narekoval z naše perspektive trajnostno gospodarjenje, ki je ohranjalo naravno bogastvo v vsej svoji raznolikosti. V današnjih dneh pa smo priča pritiskom zahodnega, običajno enodimenzionalnega modela razvoja in posledicam pritajenega toka globalizacije, ki pod sabo pometa z vsem edinstvenim, drugačnim, lokalnim – od religijskih in kulturnih do družbenih in ekoloških momentov.
V zaključku lahko sklenemo, da alpska kultura v slovenskem okolju (še vedno) deluje izrazito ambivalentno – po eni plati kot nacionalni ponos, ki se ga v različnih drobcih sramujemo ali ga celo preziramo, kljub temu da oziroma ravno zaradi tega ker napaja najbolj skrite kotičke podeželskih kozolcev, po drugi plati pa prek ekskluzivne nacionalne identifikacije izključuje vse drugačno in različno, metaforično rečeno – suši že tako suho slovensko (prazno) slamo, ki je le korak do tega, da jo zažgejo številne izkrivljene ideologije. Pomen tovrstne rekonstrukcije alpske kulture je torej dvojen, saj po eni plati na celostni ravni konceptualizira (prevladujočo) nacionalno kulturo, po drugi plati pa omogoča pretvarjanje zdrizastih, prosojnih duhov slovenskih (izkrivljenih) ideologij v trdno agregatno stanje, v katerem jih je moč prepoznati in premestiti v njim primerno okolje muzejskih soban in razstavnih atrijev galerij. Pri tem pa seveda ne gre pozabiti, da lastno alpsko kulturo ravno v tem trenutku živimo in reproduciramo v raznovrstnih odtenkih – šele ko jim bomo namenili drevišnji pogled, ki bo sicer od blizu in hkrati dovolj oddaljen, bomo nemara uzrli barvito celoto, ki v življenju vedno znova odpira oči, budi radovednost in zbuja občutek pokončne biti.
Kazalo tematskega sklopa
Boštjan Šaver
Uvodnik tematskega bloka
Alpska kultura slovenstva na pragu novega tisočletja
Tadeja Drolc, Boštjan Šaver
Kaj je tisto neizrekljivo pri doživljanju gora?
Koncept svetega v religijski in kulturni konstrukciji gora
Aljoša Rehar
Kolektivne identitete in cultura
Pomen gorništva v slovenski nacionalni identiteti
Stojan Burnik, Viki Grošelj
Slovenski alpinizem med vrhunskim športom in zgodovinsko kulturo nacije
Alpinisti in himalajci kot soustvarjalci športne kulture Slovencev
Meta Kordiš
Gorski motivi v vizualni kulturi in likovni umetnosti
Slovenska alpska kultura kot tržno blago v plakatu do leta 1940
Miha Debevec
Ljudska in narodnozabavna glasba v slovenski kulturi
Diatonična harmonika med nacionalnimi stereotipi in umetniškim ustvarjanjem
Mojca Stritar
Gore v slovenskem mladinskem pripovedništvu
Nevarne, koristne in lepe
Aljoša Rehar
Slovenska (alpska) kultura v medijih in civilni družbi
O razlogih za dolgi obstoj Planinskega vestnika
Nina Kopčavar
Pogled v alpski kulturi vzporeden kontekst indijskih gora in himalajske culture
Ladak – kultura in narava v pasteh globalizacije
Sodelavci,
avtorji:
dr.
Stojan Burnik, alpinist, izredni profesor in predstojnik Katedre za gorništvo, športno plezanje in dejavnosti v naravi na Fakulteti za šport
Miha Debevec, kulturolog, glasbenik in samostojni ustvarjalec na področju kulture
Tadeja Drolc, absolventka kulturologije in alpinistka
Viki Grošelj, alpinist in športni pedagog
Nina Kopčavar, kulturologinja in alpinistka, podiplomska študentka varstva naravne dediščine
Meta Kordiš, študentka etnologije, kulturne antropologije in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti
Aljoša Rehar, sociolog kulture in novinar
Mojca Stritar, slovenistka in komparativistka, strokovna sodelavka na Filozofski fakulteti
mag.
Boštjan Šaver, kulturolog, raziskovalec v Centru za preučevanje kulture in religije, pedagog na Oddelku za kulturologijo, Fakulteta za družbene vede