Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Lienški Dolomiti in Visoke Ture leta 1959

 

 

 

 

 

 

 

 


Prenos opreme


Kuharski mojster


Laszerwand


Franc v steni Lazerzwanda


Na grebenu Teplitzerspitze


Z vrvmi in klini - Miha, Janko in Lojze


Roten turn


Veliki Klek


Heiligenblut

nedelja, 31. oktober 2010, ob 05:29, Peter Rožič, ogledov: 3578

Danes si na izhodišču za ture v Lienških Dolomitih v dobrih dveh urah (Dolomitenhütte, 1600 m) nekoč pa je bilo to precej drugače.

Ob raznih obiskih Cortine ali Grossglocknerja, ko se bližaš Lienzu, na levi strani zagledaš gorsko skupino strmih vršacev, ki se divje pnejo v nebo - Lienški Dolomiti.

Ti z naše strani kar malo prezrti vrhovi mi niso dali miru in lansko leto sem jih dvakrat obiskal. V današnjih časih, ko ni več problem prevoz in ne meja si na izhodišču pri koči Dolomitenhütte na višini 1600 metrov v dobrih dveh urah. Visokogorska krnica kjer stoji sto let stara Karlsbaderhütte je obdana z množico dvatisočakov, ki nudijo za vsakogar nekaj. Od preprostih dostopov, zahtevnih zavarovanih plezalnih poti do obilice plezalnih smeri vseh težavnostnih stopen in plezališč z izjemno teškimi športnimi smermi. Do Karlsbaderhütte pa se lahko povzpneš po cesti zaprti za promet tudi z gorskim kolesom (iz Linza več kot tisoč višinskih metrov).

Ob tem obisku se mi je prikradla v spomin stara slika tržiških alpinistov na izpostavljenem grebenu  in sklenil sem, da to malo raziščem.


Na grebenih Roten turma  (Miha Peharc, Jurij Radon, Franci Primožič)

Ob mojem letošnjem obisku takratnega načelnika AO Tržič Jurija Radona na Švedskem sem zopet naletel na to sliko in dobil nekaj podatkov. Doma pa sem prosil Francija Primožiča - Krvina, če ima kakšno sliko in na moje veliko presenečenje mi je dal originalni zapisnik in kar nekaj slik te takrat prve ,,odprave tržiških alpinistov v tujino'' (z veseljem je tudi dovolil, da to gradivo objavim*). 

Poročilo o alpinistični odpravi alpinističnega odseka Tržič

To je bila prva samostolna odprava našega odseka v tuje gore to je v Lienške Dolomite in Visoke Ture v času od 16. avgusta do 24. avgusta 1959. Udeleženci odprave so bili člani našega alpinističnega odseka: Primožič Franc, Radon Jurij, Salberger Marjan, Salberger Nadislav, Januš Jože, Perko Nejča, Peharc Miha, Krmelj Janko in Bergant Alojz.
V času odprave so bili opravljeni sledeči vzponi in ture:

16. avgusta: Ob 7.20 odhod iz Tržiča ob 16.30 prispeli v Lienz. Iz Lienza odhod ob 17.30 mimo Tristachersee in naprej do Tristacheralm, kjer smo v sled nastopajoče noči prenočili pod šotorom. Ta dan je močno deževalo šele proti večeru se je zvedrilo.

17.avgusta: Ob 5. uri vstajanje. Po zajtrku ob šesti odhod mimo Dolomitenhütte do Karelsbaderhütte, katera stoji 2260 metrov visoko v osrčju Lienških Dolomitov. Obdajajo jo od 2600 do 2800 metrov visoki vrhovi, kateri so bili ob našem prihodu zaviti v gosto meglo. Pričelo je snežiti in tako smo zadni del poti prehodili v snežnem metežu. Še ves popoldan je divjal pravi snežni vihar.
Slab začetek smo si mislili, vendar se nismo mogli vzdržati in smo se še isto popoldne odpravili na ture, zaradi viharja in novozapadlega snega po nadelanih poteh. Januš Jože in Salberger Marjan sta se povzpela preko vzhodne Karelsscharte ter vzhodnega grebena na vrh Leitmerizerspitze  (2640 m). Primožič Franc, Radon Jurij, Perko Jernej, Salberger Nadislav, Peharc Miha, Kermelj Janko ter Bergant Alojz pa so se povzpeli na vrh Kleine Gamzwiezenspitze (2450 m).
To prvo preizkušnjo smo dobro prestali; v takem viharju v gorah v višini nad 2500 metrov v popolnoma neznanem terenu si laik to le težko predstavlja. Vendar smo se ob 19. uri vsi srečno vrnili nazaj v kočo.

18. avgusta: Vsled novozapadlega snega so se ta dan izvršili vzponi lažjega značaja in sicer: 
- naveza Januš Jože in Salberger Marijan sta izvršila vzpon preko severozapadne stene Zandspitze na isto imenovani vrh (2800 m). Čas plezanja 5 ur. Sestop po isti smeri III/IV (zelo krušljivo).
- Primožič Franc in naveza Radon Jurij in Peharc Miha so izvršili vzpon preko vzhodnega raza na vrh Seekofeel (2752 m) sestopili so preko Senderscharte, čas plezanja 5 ur, težavnostna sopnja III-IV.
- naveza  Perko Nejča in Bergant Alojz sta izvršila vzpon preko severne stene Wieldsenderja na vrh vzhodnjega Wieldsenderja. Sestopila pa sta preko Sendersharte pri tem sta preplezala greben do zapadnega Wieldsenderja (2750 m). Čas plezanja 6 ur, težavnostna stopnja III-IV. Salberger Nadislav je izvršil turo na Leitmeritzerspitze (2640 m). V vseh smereh je bilo še mnogo novozapadlega snega, kar je težavnostno stopno še povečalo. Vse naveze so se vrnile do 13. ure nazaj v kočo kjer smo si pripravili kosilo.

Popoldan:
- navezi Primožič Franc in Krmelj Janko ter Peharc Miha in Bergant Aloiz sta izvršili vzpon preko severne stene Teplitzerspitze na istoimenski vrh (2604 m); to je izrazito kaminska smer, čas plezanja 3 ure.
- naveza Januš Jože, Salberger Marijan, Radon Jurij in Perko Nelča so izvršili vzpon preko vrha Lazerzwand (2618 m) in Schöttnerspitze izpod Rotterturma na Lazerzturn (2730 m) in po grebenih na Rotterturm (2750 m). Sestopili so preko Galitzenspitze in Lazerzwand. Skupni čas plezanja 4 ure.
- Salberger Nadislav je izvršil vzpon na Kleine Gamzwiezenspitze (2450 m) - 2 ure. Vreme je bilo ta dan še precej oblačno popoldne pa deloma sončno.

19. avgusta:
- navezi Primožič Franc in Krmelj Janko ter Radon Jurij in Peharc Miha vzpon preko stene Lazerzwand; smer se imenuje tudi Alpenrautenkamin, čas plezanja 5 ur, težavnostna stopnja IV-V.
- navezi Salberger Marijan in Januš Jože ter Perko Nejča in Bergant Alojz so izvršili  vzpon preko severne stene Seekofelspitze (2720 m) po SZ razu. Sestopili pa so preko zapadnega grebena do vzhodnega Karschartesattel, čas plezanja 5 ur težavnostna stopnja III-IV.
- Salberger Nadislav je izvršil turo na Lazerzwand in sestopil preko Dreittörlscharte (2680 m).

Popoldan je naveza Perko Nejča in Berganr Alojz izvršila vzpon preko severne stene Teplitzerspitze (Kaminska smer, čas plezanja 3 ure tež. st. III-IV). Vreme je bilo ta dan precej oblačno in plezalca, ki sta se popoldne podala v steno je zalotilo neurje vendar že v zgornjem delu stene.

20. avgusta:
- navezi Salberger Marijan in Salberger Nadislav ter Radon Jurij in Januš Jože so izvršili vzpon preko severne stene Teplitzerspitze (2607 m, Kaminska smer, 3 ure,   III-IV).
- naveza Perko Nejča in Bergant Aloiz sta izvršila vzpon preko vzhodnega raza Seekofelspitze (2752 m). Sestop preko Sendersharte, čas plezanja 5 ur, tež. st. III-IV.
- naveza Primožič Franc, Krmelj Janko in Peharc Miha so izvršili vzpon na Grosse Sandkopfl (2800 m), Lazerzkofl ter sestop preko Daumenscharte (2750 m). Čas 5 ur, tež.st. III. Vreme je bilo ta dan izredno slabo in je vse naveze v zgornjem delu stene presenetil dež.

Za slovo je zadonela prešerna slovenska pesem "Oj zdaj gremo ..."

Še isti dan smo zapustili kočo, torej Karlsbadershütte in se v smeri prihoda vrnili mimo Dolomitenhütte v bližno mesto Lienz, kamor smo prispeli proti večeru, ter v bližnjem gozdičku pod šotorom prenočili. S tem je bil zaključen program vzponov v Lienških dolomitih. V tem kratkem času smo izvršili precej vzponov, čeravno nam vreme ni bilo naklonjeno in smo se ravno zaradi tega morali lotiti le srednje dolgih in ne najtežjih plezalnih vzponov smo občutili razliko med našimi alpami v  tem, ker tukaj ni bilo nadelanih poti za povratek in smo morali ravno tako plezati navzdol, kot navzgor.

21. avgusta: Ob 5. uri vstajanje in po zajtrku do želežniške postaje v mestu Lienz. Tu smo zamenjali letno plezalno opremo in se opremili za vzpone v ledu.
ob 9. uri odhod z avtobusom preko Iselberga skozi dolino Möll preko Heiligenbluta do Feanz Jozef Höhe (2418 m), kamor smo prispeli ob 11.30. Vsled nepovoljnih vremenskih  razmer smo se takoj odločili za vzpon po Hoffmanovi smeri. Takoj po prihodu smo sestopili na ledenik Pasterza. Po slabo nadelani poti smo se z težkimi nahrbtniki komaj umikali turistom, ki so prišli občudovat ledenik pod Grossglocknerjem, seveda z precej drugačnimi nameni kot pa naša skupina.
Kmalu smo bili sami na sredi ledenika v labirintu razpok in tu smo se počutili dosti bolje, kot med množico radovednih turistov na drugi strani Pasterce. Na drugi strani prostornega ledenika nas je zajela meglena zavesa in nič kaj prijetno nam ni bilo pri srcu, pred vzponom v neznane ledene vesine. Po kratkem počitku smo se pričeli vzpenjati preko znane Eissplatte, kjer nas je v precejšni ledeni strmini pozdravljalo padajoče kamenje. Ta ledena strmina je zahtevala od nas vseh precej trdega dela saj je bil led gladek kot zrcalo, večina od nas pa se je prvič spopadla z ledom v pravem pomenu besede. Na grebenu izpod Adlersruhe (3456 m), kamor smo prispeli z nočjo ob 18.30 v zelo gosti megli.


Počitek

22. avgusta: Naslednji dan smo se ob 5. uri zjutraj pričeli vzpenjati preko vzhodnega grebena na mali Glokner in preko tega naprej na vrh Grossgloknerja oz. Velikega Kleka (3798 m), kamor smo prispeli ob 8. uri zjutraj. Nato sestop preko Adlersruheinpo običajni smeti preko ledenika do Hofmanshüte. Med počitkom nad ledenikom Pasterca smo doživeli nekaj edinstvenega, ker ni bilo megle se nam je nudil lep razgled na vse okoliške vrhove in ponosni Veliki klek ravno nad nami. Naenkrat pretrga gorsko tišino siloviti hrušč in kot na povelje smo se vsi obrnili v smer tega hrušča in videli smo kako je grmel ledeni plaz preko ledenih vesin ravno po smeri našega včerajšnjega vzpona. Vsi veseli, da se kaj takega ni zgodilo včeraj in ne vem kateremu od nas bi bilo še dano danes občudovati to gorsko idilo. Popoldan smo se vrnili v Hailigenblut, kjer nam vsled poslabšanja vremena ni kazalo več čakati na nadaljne vzpone, čas nam je bil odmerjen in vrnitev se je bližala z hitrimi koraki. To noč smo prespali v Heiligenblutu.

23. avgusta: Dopoldan smo izkoristili čas za ogled alpinističnih znamenitosti v vasici Hajligenblut. Popoldne pa smo se odpeljali v Lienz, kjer smo imeli shranjeno ostalo prtljago. Po ogledu mesta smo ugotovili, da je v njem skoraj več turistov kakor pa domačinov. Nam, ki smo bili v vseh pogledih bolj skromni je kmalu presedal hrušč in trušč tega mestnega vrveža in smo se po skromni večerji spravili spat, kar na želežniško postajo, kjer nam je prijazni uslužbenec odkazal mesto v čakalnici in nam celo zaupal ključ od čakalnice, tako da smo noč dobro in mirno prespali.

24. avgusta: Ob 5. zjutraj odhod z vlakom iz Lienza v Beljak, kjer smo si ogledali mesto in njegove zanimivosti. Z popoldanskim vlakom smo se odpeljali vsi polni vtisov dogodkov zadnjih dni preživetih v stenah Lienških dolomitov in Visokih tur nazaj v domovino.

V tem poročilu je le v grobem zajeto delo te odprave, vendar upam, da je tudi za laika razvidno delo, katerega je opravila. V tem kratkem času smo izvršili vrsto vzponov, ki so prinesli vsakemu udeležencu nove izkušnje in mu tako omogočile nadaljni razvoj v udejstvovanju v visokih gorah. Tehnično je uspešno vodil odpravo tov. Primožič Franc vse ostalo organizacijsko delo pa je opravil tov. Marijan Salberger. Vsi udeleženci odprave pa so bili disciplinirani in so se do kraja zavedali svojih dolžnosti, tako je dobila celotna odprava svoj pravi pomen, kakor tudi dosegla uspeh, kateri je bil pričakovan od nje.

Načelnik AO (Jurij Radon)


V današnjih časih si težko predstavljmo, da so takratni akterji za izvedbo te ,,odprave'' potrebovali skoraj tri leta od prvih idej zanjo do izvebe. Danes pa se usedeš v avto in čez dobri dve uri si na parkirišču pri Dolomitenhütte. Časi so se pač spremenili. Zanimivo je tudi to, da so s seboj nosili težke platnene šotore, ko pa so v Karlzbaderhütte ugotovili, da je cena prenočišča tudi zanje dokaj ugodna so se glede na vremenske razmere  nastanili v koči. Večine izmed udeležencev danes ni več med nami. Ostali so samo še trije in najmlajši izmed njih 76-letni takratni načelnik Juri Radon še vedno aktivno pleza.

Peter Rožič

Vir: poročilo in slike iz osebnega ariva Franca Primožiča - Krvina
* Poobjavljena gradiva so oblikovno nekoliko preurejena

Oznake: ALP, ZGO
eXTReMe Tracker