Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Duletu

Dušan Podbevšek - Dule (1958–2010)

Alpinist, gorski reševalec in zmajar, doma iz Mekinj (Kamnik), je začel plezati pri kamniškem alpinističnem odseku leta 1975. S svojimi vrstniki je hitro začel osvajati najstrmejše stene in med prvimi plezal zaledenele slapove. Predvsem je znan njegov prvenstveni vzpon čez Sinji slap pod Češko kočo, ki sta ga opravila 21. januarja 1979 z Jankom Plevelom - Pubijem. Prvo ponovitev Bobnarjeve grape v Brani sta opravila z Janezom Benkovičem - Benijem. Prav tako so plezalci potrebovali precej časa, da so preplezali Vročo poč v Vršičih, ki jo je Dušan preplezal med treningom za himalajsko odpravo na Everest, ki se jo je udeležil leta 1979. Na tej odpravi je s soplezalcem prišel tik pod vrh. Bil je med prvimi ekstremnimi smučarji in je med drugim kot prvi smučal po severnem pobočju Brane. Junija leta 1977 je v Vzhodnem ozebniku Drujev v skupini Mont Blanca, potem ko je zaradi izčrpanosti in bolezni umrl Cene Kramar, z veliko srčnostjo prevzel vodstvo naveze in s soplezalcem uspel izplezati iz stene. V letih 1980-81 je kot alpinistični inštruktor vodil alpinistično šolo v AO Kamnik in tudi tako pripomogel k vzgoji novih alpinistov.

Dušan se je leta 1978 pridružil postaji kamniške gorske reševalne službe, leta 1981 opravil izpit za gorskega reševalca in v njej aktivno deloval, tudi kot gospodar opreme, do svoje prezgodnje smrti. Skupaj z drugimi reševalci je opravil številna reševanja, med njimi nekaj zelo zahtevnih in nevarnih – na primer junija 1989, ko je med reševanjem ponesrečenega alpinista Romana Kordiša v južni steni Planjave – ali pa orientacijsko zapletenih – novembra 1994 pri iskanju Tineta Turnška v Zeleniških špicah v gosti megli ... Vedno je bil preudaren, miren in dobre volje. Nič ga ni spravilo iz tira; reševal je z velikim veseljem in bil vsem za zgled.

Zapisala: France Malešič in Boris Štupar

 

Alpinist v steni

Daleč je bela Ljubljana,
daleč je veliki svet,
jaz pa prepevam od sreče,
od belih vršacev objet.

Tiho me srkajo vase
trde, razpokane skale,
v temnih, prepadnih globinah
čutim kamnito srce.

V borbi sva se združila,
neusmiljena stena in jaz,
nikomur ni mar zmagoslavja,
nikomur trenutni poraz.

Elka Podbevšek
Moj brezov gaj
Kamnik 1995


Centralni steber Rzenika

Janko Plevel - Pubi: Ura je štiri zjutraj. Težko vstajam. Dušan priganja.
»Greva.« Začnem iskati obleko, ki je še od nedelje vsa razmetana. Nahrbtnik pa sem pripravil že prejšnji dan. In že se peljeva proti Bistrici. Z vremenom menda ne bo težav.
Čim bolj se bližava steni, bolj se me loteva strah. Mogoče je tako zaradi pisanja in govoric o njej. Po melišču pod steno grem proti veliki votlini, ki je vidna tudi iz doline in je primerna za bivakiranje. O Dušanu ni duha ne sluha. Gledam po melišču, pa ga nikjer ne vidim. Pogledam navzgor in ga zagledam petdeset metrov višje v nekakšni luknji. Splezam do njega. Vrževa še dinar.
»Cifra, ti plezaš prvi!«
Že takoj v prvi klin moraš vpeti streme. Čez previs pa vsake toliko časa prileti kak kameni izstrelek.
»Nehaj z varovanjem!« se čez nekaj časa oglasi Dušan. »Naprej, do strehe ni tako težko, samo krušljivo je bolj.« Usedem se na kup šodra in se pripnem v štiri stare kline, ki so bili zabiti že prej. Dušan je hitro za mano, nekaj časa opazujeva zajedo, ki čaka na nekoga, da jo prvi prepleza. Smer naju potem vodi raztežaj desno od zajede, naravnost navzgor, nato po vodoravni prečnici desno okoli raza do krušljive zajede. Tu hočem zabiti klin, pa mi to nikakor ne uspe. Varujem Dušana na majavem kroparju, ki pa je bolj za moralo. Ko izgine za robom, je nekaj časa vse tiho in mirno. Vrvi se umirijo. Na zahodu se začno nabirati oblaki, znanilci opoldanske plohe. Zdajci pretrga tišino glasno rožljanje kamenja. Kar strese me, stisnem obe vrvi, se prilepim ob steno in čakam na sunek. Nekaj časa sem ves napet, pa ni ne sunka ne glasu. »Nič ni, samo luska se mi je odlomila, pa sem jo spremljal po šodru do roba. Nad kaminom vidim udobno varovališče.«
Pogledam navzdol in vidim, kako se nekaj, kladivu podobnega v spodnjem delu stene razbije na dva dela, nato pa odfrči daleč v melišče. Vidim samo prazno vrvco, ki mi visi čez ramo.
Pod kaminom vidim rumeno liso, tu se je Dušanu torej odlomilo. Varuje me na prostorni luski, ki se vleče še kak raztežaj v desno do pod strehe. Tam se lahko umakneš v lažji svet. Pod streho je tridesetmetrska prečnica, ki jo do polovice lahko plezaš brez stremen, proti koncu ti pa kar prav pridejo. Dušan jo mojstrsko zdela, mene pa zadnji del kar dobro namuči. Le s težavo izpnem streme za seboj. Začne tudi grmeti, dežja k sreči ni. Smer naju potem vodi raztežaj naravnost navzgor in še enega levo po strmem in zelo krušljivem terenu. S kladivom si sedaj pomaga le prvi, drugi pa izbija s kamenjem. Sicer pa ne zabijava veliko, uporabljava le tiste kline, ki so bili že zabiti. Ko sva v bližini velikega macesna, se ulije dež, a na srečo, hitro poneha in tudi grmenje se utiša. Pri macesnu naletiva tudi na možica s podpisi in slikami ponavljavcev v že precej rjavi konzervi. Ker nimava ničesar za pisanje, vzamem iz žepa planinsko izkaznico, odlepim sliko in jo z radostnim srcem položim zraven. Po krajšem počitku greva naprej. Pred seboj imava še težak kamin s previsno zajedo, posebno še izstop iz nje, ko stopiš iz stremen in prosto plezaš v desno na ozko paličko. Ta naju pripelje v desno do velike kotlinice porasle s travo. Zlekneva se po mehki travi in ugotoviva, da sta imela Dular in Juvan trdo delo, preden sta prišla do sem.
Pozna ura naju opomni, da morava pohiteti, kajti Dušan mora biti do večera že doma. Imava še dva raztežaja, ki ju hitro zdelava; kar tu primeš, drži. Oba sva zadovoljna s turo in že se premetavava po rušju, ko hitiva v Dol.

(21. junija 1976 ponavljala Dušan Podbevšek in Janko Plevel, AO Kamnik.)

Planinski vestnik 1978/1

 

Klic Rzenika

Janez Benkovič - Beni: Nad dolino Bele se dviga stena, ki ji ni enake v Kamniških Alpah. Za mrzlo tančico sence skrite rdečkaste razčlembe učinkujejo mogočno. Nehote pritegnejo pogled in zaustavijo korak mladih ljudi, ki jih pot zanese do Orglic in naprej pod Vežico ali na Presedljaj. Oči so priprte, včasih pogled poroma za hip na zelena pobočja pod Presedljajem ali pa se ustavi na kamnih v grapi pred njim, kot da bi pred prijatelji hoteli skriti obrise stene, ki se zrcalijo v očeh.
Včasih je tamkaj čisto tiho, daleč naokrog ni nikogar; na sinjem nebu so v brezkončne prepletajoče tančice razporejeni oblaki. Takrat se lahko zgodi, da se nemir te stene naseli vate, kot da bi veter z grebena zaplal po tvojih žilah, kot da bi se ti zamolkel stok padajočega kamenja naselil v srce. Nekako obseden postaneš: bojiš se in vendar veš, da boš šel.
Tudi z mano in z drugimi fanti moje generacije iz kamniškega AO je bilo tako. Rzenik nas je pritegnil. V krušljivih previsih in na njegovih zelenih policah smo iskali utehe in notranjega miru. Nikoli nas ni razočaral. Čeprav smo v začetku veliko tvegali. Rzenik nam je dal veliko. V smereh, ki smo jih preplezali, smo nabirali dragocene izkušnje. Vedno znova smo se iz drugih sten, ki imajo boljšo skalo, vračali pod rdečesivi kolos nad dolino Bele. Tudi ko smo se borili v velikih stenah, smo si dejali: »Šlo bo, tudi v Rzeniku je šlo!« Nismo pozabili nanj, nasprotno, primerjali smo ga s tujimi stenami in se vedno znova vračali.
Navadno smo prišli zvečer in prespali v Rdeči votlini pod steno. Največkrat po dva, včasih tudi več, smo trepetaje spali v večernem hladu.
Misli pa niso bile več z nami, niso plale pod nebo z iskrami iz pojemajočega in prasketajočega ognja, ki smo ga kurili, in tudi se niso izgubljale v nastajajočem večeru. Z vso dušo, z vsem našim bitjem, smo bili že v steni, vstopali smo ob zori, ko je bila na travah še mrzla rosa, garali in tresli smo se od strahu v težkih in izpostavljenih krušljivih raztežajih, kjer plezaš po mačje. Tam ni pomembna moč, temveč gibanje in tvoja notranja sila, ki si jo zmožen preliti v plezanje. Od sreče smo se smejali na vrhu in si stiskali roke ...
Tako smo zaspali ob ognju, ki je ugašal. Kot da bi se hoteli steni prikupiti. Vse je utihnilo. Le včasih si lahko slišal zamolklo kletvico: »Hudič, mraz pa je!«
Spomin na tisti dan, ko sem preplezal prvo veliko smer v Rzeniku, je še zelo svež. Takrat sem bil še tečajnik in naslednji teden si z Duletom na odseku niti povedati nisva upala, da sva zlezla Rzenik. Takole sem takrat zapisal:
Vse to in prijatelj, ki me spremlja, vse to je alpinizem. Življenje za bogove. Pa vendar povsem človeško.
In ko primem grčavo rogovilo rušja, vidim ogenj prejšnjega večera, vidim vse zelene police, strme poči, vidim steno, ki je pod mano. Po njej sem prišel na vrh. In zdaj sem tu. Trava je tu zelena in v skladnem ritmu valovijo nasršene veje rušja. Kako ne bi bil srečen, saj celo sonce sije prijazneje!
Prepovedali so nama! Midva za v petice nisva! Še najmanj pa za Rzenik! In zdaj sva na vrhu! Uspela sva!
Kot na stojišču s petimi klini, ki so bili vsi skupaj zanič, se počutim na AO naslednji četrtek. Ta teden sem splezal najtežji vzpon, pa vendar sedim in – molčim. Odrekla sva se vzponu: za statistiko na društvu in na zvezi.
V meni pa živi. Postal je in ostal bo del mene, kot vsi drugi ali pa še bolj, ker je nekaj posebnega. Zato sem se tudi odločil napisati zgodbo o njem:
» ... Še malo, še dva metra in spet sva v smeri,« si mislim.
Toda prečka je težka in krušljiva. Pod levo nogo se mi podre tisti edini rdečkasti stop, ki je gledal iz pokončnih skrotastih trav.
»Tudi oprimek pod desno roko se maje! Ves!« zavpijem. » ... Pazi!«
Gledam globino, grušč in trave pod seboj. Nekaj sto metrov nižje so. Dovolj da bi letel ...
»Še dva metra!« Neizprosna stena!
Poprimem trdneje in zmorem. Dule ima na stojišču slabe kline. Šlo je za las. Zaveva se nevarnosti. Sedeva in zreva tja daleč proti zahodu. Kako zelen je planotasti svet Kalc! Lepa stena!
Spodaj je šlo vse gladko. Šele zdaj se je stena pokazala v luči, v kakršni jo poznajo vsi ljudje, ki so jo že preplezali. Tista stena, ki jo popoldne le za nekaj ur obsije sonce, nato pa jo s svojo tančico spet zajame senca. Tista stena, ki pritegne, čeravno ne veš natančno, zakaj si prišel v to dolino. Da se povzpneš?
Odgovor je skrit nekje za robom, kjer se stena položi in na mah postane kratka zelena planota, porasla z macesni in rušjem.
Odpraviva se. Smer poteka skozi navpičen, ilovnato rdeč in zelo krušljiv kamin. Bloki padajo tik zraven mene. Dobiva star klin. Torej sva spet v smeri! Dva hripava vriska presekata tišino in se izgubita tam nekje daleč za grebenom Zeleniških špic.
»Da bile vreme držalo!« Stiskam zobe in gledam črne oblake, ki jih žene od Planjave sem.
Kot trebušasti baloni plovejo nad naju, prestopnika, da naju zastrašijo in onemogočijo. Hitiva kot blazna. Smer je zgoraj bolj strma, krušljiva pa ni več tako kot v spodnjem delu. Še en težak raztežaj pa še eden. Potekata tik ob velikem balvanu, ki štrli iz stene. Kako sva gledala zjutraj to skalo, kako sva si želela biti tu gori in gledati drevesa v dolini Bele in gore v ozadju.
V prijateljevih očeh opazim del svojega navdušenja. To je bil najin prvi resnejši skupni vzpon. Vseeno se razumeva brez besed. Kratek stisk rok potrdi moje misli.
In že pride čas slovesa. Nerodno se valiva po smolnatem rušju v dolino. Razpoloženje raste, po poti razgrinjava nove načrte ...
... V Bistrici pa, kjer pijeva vsak svoj bambus, vidiva mnogo nasmejanih, srečnih mladih ljudi, ki se veselijo življenja, čeprav niti slišali še niso za kak Rzenik, kaj šele da bi ga preplezali.
Kako čudna so pota življenja! Še bolj »zakleneva« današnji vzpon vase; postal bo del naju. Umrl bo z nama, dotlej pa bo, prav kot danes, tlel v najinih mislih in srcih. Morda je to del alpinizma. Morda je to tisti njegov prvobitni smisel. Plezati zato, da si srečen, da zadovoljiš sile, ki te vlečejo v gore.
Ko spet gledam to ostenje, čudovito v svoji mračni, grozljivi lepoti, tokrat pozimi, ko so bele vse police, se zavem, da je ta zid pravzaprav neskončno strm. Vendar ga pozdravim kot starega znanca in zarežem globoke brazde v sveži pršič pod Presedljajem.
Tudi v steni vijugamo, tudi v življenju. Vse to neskončno vijuganje se mi zdi kot droben pršič, ki se vzdiguje pod težo mojih smuči, nato pa spet pada, pada, dokler se ne združi v eno z vso to neskončno belo odejo, ki se ji ne more ogniti niti tista mogočna stena v ozadju.
Suhe, rjave veje, pred mojim oknom, se stegujejo gor v sivo nebo. Pod drevesi pa je vse belo in spet zahrepenim po slokih grebenih in po snežnih razstavah, ki jih budi veter in jih odnaša z vrhov. Jutri, jutri kreneva ...
(Kamniško smer v Rzeniku sva 29. avgusta 1976 plezala Dušan Podbevšek in Janez Benkovič.)

Planinski vestnik 1981/6

 

Med gorskimi reševalci

Poletje se je šele dobro začelo, a v dolinah se je že pričenjala puhla vročica. Zjutraj, čim prej, tako da smo pred kosilom doma, smo se podajali v gore. Kar tako, brez iskanja športnih dosežkov, za svojo dušo in ohranjanje telesne pripravljenosti, smo hiteli po nam dobro znanih grebenih. Včasih navezani na vrv s prijatelji, a največkrat kar samostojno, smo hiteli po znanih grintovških grebenih. Tako so se ponavljali konci tedna in le redko se je ta ustaljena praksa prekinila.
Tokrat pa je zgovorno jasen in le navidez tih dan v modrini bleščečega nebesnega obraza obetal nekaj drugega. Že zjutraj smo na poteh srečevali naveze, ki so hitele v stene iskat zadovoljstva in zmagoslavja nad premagovanjem samega sebe, stene in strmih robov, v katere smo se podajali. Mi smo pohiteli in bili že kmalu doma.
Po kosilu se v družbi družine razdajamo ležernemu uživanju, ki ga prekine poziv na pomoč. V južni steni Planjave se je zgodila nesreča.

Kot je bilo takrat v navadi, smo se ob gorskih nesrečah zbrali na policijski postaji. Helikopter je takrat še pristajal na stadionu v Mekinjah, tik pod domom Srečota in Dušana Podbevška. Najprej je na oglede in reševanje s seboj vzel le zdravnika ter reševalca letalca. Skupaj s posadko so ob preletu lahko le ugotovili, da v tej steni reševanja s helikopterjem ne bodo mogli izvesti. Tako smo na vrsto prišli reševalci, ki opravljamo klasična reševanja. V pomoč nam je bil helikopter, ki nas je zvozil nad steno in nas s potrebno opremo odložil na prikladnem mestu, na Movzini. Od tam smo krenili navzdol čez kratek rušnati odstavek in v plitkem žlebu pričeli z urejanjem sidrišča. Klini so ob zabijanju peli svojo pesem. Nekateri med njimi, tudi bolj kot ne slabo zabiti, a zvezani skupaj v zadostnem številu, so predstavljali zadovoljujoče sidrišče. Reševalci, vajeni dela v skupini, smo se razporedili skorajda sami od sebe na mesta, ki vsakemu najbolj ležijo.

Dule (Dušan Kregar) je vpletel jeklenico preko zavornega koluta in jeklenica je bila pripravljena za spust. Nekaj časa smo porabili še za to, da smo se zmenili, koga bomo kot prvega spustili navzdol in kaj bo ta naredil. Johan (Janez Jeglič)se nam je tedaj zdel najpripravnejši za to početje in tudi njemu je bilo tako prav. S seboj je kot reševalno opremo vzel Gramingerjev sedež. Ob jeklenici smo za vsak slučaj dodali še vrv, ker smo vedeli, da bo spust precej dolg. Johan je na robu še pogledal navzgor, se srečal z našimi pogledi in počasi oddrsel čez rob v steno. Jeklenica in vrv pri strani sta se enakomerno odvijali in tekli za reševalcem v globino.
Vrv smo že dvakrat podaljšali in na vrsti je bila tudi oliva, s katero podaljšujemo jeklenice. Johan je medtem po radijski postaji poročal, da je še kar precej oddaljen od plezalcev, ki se jima je pripetila nesreča. Dule pa je počasi in z njemu značilno mirnostjo prepeljal podaljšano jeklenico čez boben in jeklena vrv je zopet hitreje stekla.
Počasi nam je že začelo zmanjkovati plezalnih vrvi in začeli smo segati po rezervah. Končno, že skoraj ob izteku druge stometrske jeklenice, je Johan sporočil, da je prispel do ponesrečenega plezalca in varujoče soplezalke. Kaj kmalu je ugotovil, da alpinistu Romanu Kordišu iz Ljubljane ni več pomoči, zato ga je le prepel in spustil na varovališče. Na svojo jeklenico je pripel nesrečnikovo soplezalko in ji pomagal v sedež ter sporočil, da sta pripravljena za dvig. Dolžina spusta je bila zelo velika, tako da sta ob začetku dviga najprej malo zanihala, nato pa smo ju v skorajda prostem prostoru ob steni dvigovali navzgor.
Dvigovanje z jeklenico je dokaj zamudno, sploh pa ob takšni dolžini, kot je bila tokrat. Reševalci smo se včasih tudi malo zamenjali, a več ali manj vztrajali z dobršno mero previdnosti, ki je nujna ob tem početju. Predvsem ob prehodu olive, ki podaljšuje jeklenico, je Dule zopet odrejal hitrost vrtenja, da se jeklena vrv ni prepletla. Tako smo počasi, a vztrajno dvigovali živo breme in Johan je z iskrečimi se očmi, a brez nasmeška na obrazu pogledal kot prvi čez odsekan rob stene. Za njim smo ugledali še njegov sopotnico Evo, ki jo je France (Malešič) takoj, ko se je odpela, odpeljal na varno mesto, jo pregledal ter skrbno povprašal o nesrečnem dogodku.

Ostali smo se po Johanovem pojasnjevanju položaja hitro prestavili in Dule (Dušan Podbevšek) se je pripet na jeklenici in vrv ob Marinerjevih nosilih, ki so visele pred njim, že spuščal čez rob, od koder je izginil s pogleda v globino stene. Jeklenico, ki se je prej, kljub nastavljenim želvam, zarila v skalo, smo samo za nekaj centimetrov prestavili. Po spet skorajda neskončnem drsenju in spuščanju je Dule le naznanil, da je prišel do plezalca v steni. V bistvu ni imel časa, da bi obširneje razlagal, kaj počne, ker je imel sam precej dela, da je spravil ponesrečenega plezalca v nosila. Kot pa se je kasneje pokazalo, je pred tem z nosili vred splezal nekaj metrov vstran. Ko smo na njegovo povelje pričeli z dvigovanjem, ga je začetek dviga ravno toliko vzdignil v zrak, da je ob tem na skorajda dvestometrski dolžini močno zanihal. Mi na vrhu tega nismo zaznali, pa tudi Dule nam ni nič sporočil. Enakomerno smo dvigovali, tokrat močneje, tudi z dodatno vrvjo.
Dan se je že nagibal v večer. Pilot helikopterja je vztrajno letal nad nami in čakal, da smo izvršili to res dolgo dviganje. Ko je Dule pogledal čez rob, smo sicer opazili, da je nekaj narobe, a hiteli smo. Kar na horuk smo prenesli nosila čez skrotje in rušje še nekaj višje, tako da smo lahko porinili negibno telo v čakajoč helikopter. Ko je ta odletel proti dolini, smo utrujeni popadali po planinski travi.
Sonce je že zdavnaj zašlo. Šele takrat smo izvedeli, kako močno je Dule zanihal in čeprav je ob nihaju hitro letel proti steni, je še uspel nastaviti rob nosil tako, da so ročke in sani pobrale glavno silo udarca. Močno skrivljeno železje je le nemo pričalo o tem. Nedvomno je, da pri takšni dolžini spusta in ob dodani obremenitvi ne moreš več preceniti ali si točno ob vpadnici, pa tudi tistih nekaj prvih centimetrov premaknjena začetna pot jeklenice je, kot kaže, pomembna.
France in Slavc (Slavko Šetina) sta z rešeno plezalko odšla že precej prej čez takrat še skorajda neznani prehod v Repov kot in navzdol. Nam, utrujenim od napornega dne, pa je ostal še sestop z vso težko opremo po grapi Za vrati.

Hiteli smo, a noč nas je ujela. Skorajda nihče se ni pretirano nagovoril ob poti navzdol. Žalost nas ovije v soj molk in dvoumno veselje ob delnem uspehu nas ne more razveseliti. Reševalci takrat hitimo tudi domov. Predvsem tisti, z majhnimi otroki, k zaskrbljenim ženam, ki ne spijo. Kdo bi razumel to naše početje.

Še večkrat nam je beseda nanesla na spomin na to reševanje. Zgodbo je zapisana tudi v knjigi Franceta Malešiča in sodelavcev: Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom. V njej se ob prebiranju spominjamo na vse mogoče prigode, a žal tudi na ljudi, s katerimi smo skupaj počeli to, kar mislimo, da je kot vzajemno dejanje eno od temeljnih vrednot planinstva in še bolj alpinizma. V naših spominih se tako skrivajo zgodbe, ki jih skupaj soustvarjamo.
(Opisano reševanje je potekalo v Južni steni Planjave 10. junija 1989.)

Boris Štupar

Fotografije: arhiv GRS Kamnik, Vladimir Habjan, Bojan Pollak, Rafko Vodišek in Boris Štupar

 

Žalna seja v Dušanov spomin bo danes ob 19. uri, v prostorih Društva GRS Kamnik.

Pogreb bo v torek, 19. oktobra, ob 16 uri v Mekinjah.


G-LOstal bo med pticami ...

G-LDušan Podbevšek ...

G-LŽal ni bilo druge možnosti za vrh

G-L: Bobnar 

GRZS: Zapustil nas je Dušan Podbevšek


Zopet pod Everest - 2009

 

 

 

 

Foto: Rafko Vodišek


Reševanje v Kotliški grapi

Foto: Vladimir Habjan

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
BIO novosti PV

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti