Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kanceljni nad dolino Mlinarice

Iskanja - Stane Škrjanec: Trdovratna megla vztraja v nameri. Pogled v strmo skalovje me pahne v krajši razmislek, v katerem se prepletejo čuti, potrebni za morebiten vzpon. Začuda ne oklevam prav dolgo, čeprav zadeva izgleda precej neprijetna. Vseeno me med snemanjem nahrbtnika kljuva: »Bom zmogel v takšnih razmerah najti najlažje prehode? ...

Ker se obeta vremensko prijetna nedelja, se s prijateljema domenim za turo. Moj predlog jima sicer ne diši ravno kaj prida, a na koncu vendarle sprejmeta. Prepričam ju z dejstvom, da bo tura nov, prijeten in prestižen dogodek za vse. Jutranji dež na gorenjski avtocesti nam neumorno ohlaja razgrete glave, ki jih sprva vpričo pričakovanja vneto razganja, a spodbudne besede ob kavici razpoloženju vrnejo krila. »Bosta videla, da kmalu ugledamo sonce!« Možakarja se ob takšni napovedi le prešerno režita, ko pa tik pod Vršičem ugledata razbeljeni torzo Nad Šitom glave …

Razor in Planja s Kanceljnov ...

Po krajšem spustu na trentarsko stran parkiramo pri cestarski bajti. Za stavbo pohodimo udoben kolovoz, ki kmalu preide v stezico. Le ta se spusti v korito Mlinarice. Tu se zavemo, da smo pravo stezo zgrešili. Po krajšem razmisleku nadaljujemo kar po strugi, saj je smer kljub temu pravilna. Napredovanje nam ne povzroča omembe vrednih težav. Z melišč se naposled usmerimo proti markantnemu Rjavemu žlebu pod Planjo, nad katerim počiva Utrujeni stolp. Po vzponu po travnatem rebru dosežemo stene. V desno nas povabi od daleč vidna gredina, preko katere se riše lepa stečina. Pri črni, navpični razpoki v zidu za hip ustavimo sapo, saj se pred nami odvije krasen prizor. Kot bi jih izbruhal neviden prehod, v vrsti iz stene poskače čredica gamsov! »Madonca!«, razmišljam na glas:  »Če ni to Kozji žleb iz opisa …« Seveda je bil.
 

Vzpon skozi ozek žlebič je precej težji od obhoda skoz rušje grebena ...

Ogromno okno od spodaj ...

Iz doline povsem neopazen (in nemogoč) prehod je za brezpotniško dušo prava mala rapsodija odkritja! Odkritja, da je življenje lepo in vedno nudi poti …
Po skoraj igrivo lagodnem žlebu – gredini stopimo na manjšo uravnavo, kjer nas znova zadane. V desni strmini nam pozornost nase preusmeri prepih. Mogočno okno, ki  zazeva nad nami, nas zaloti povsem nepripravljene. Od zgoraj kasneje opazim, da je okno celo dvojno, z lepim lokom po sredi.
Skozenj nismo šli, ker ga je neprimerljivo lažje obiti po ruševnatem grebencu na levi. No, sam sem se, v ogib kosmatju, na slednjega povzpel kar po ozkem žlebiču, ki je naraven podaljšek Kozjega. Prijatelja sta našla obhod po uhojeni stečini skoz rušje (naporno). Poraščenemu grebenu smo sledili vse do prestopa na trave, kjer so koraki bolj na široko zadihali. Po manjšem, desnem ovinku smo se držali le še naravnost navzgor. Kmalu smo se znašli pred zasneženim Kotlom pod severno steno Planje. Slednja me je prevzela z izstopajočo deviško belino. A časa za občudovanje okolja ni bilo več na pretek, saj je grozila vedno gostejša sivina megle …

Mejduš, trojno okno? ...

Zagrizemo v meli. Desno nad Kotlom dosežemo vstop v krušljivo rdečkasto grapo. Skok, ki jo popestri, je vse prej kot prijeten (na levi poraščen z drčnim mahovjem). K sreči se ga da preplezati tik ob drsalnici, težave pa ne presegajo I. težavnostne stopnje. Nad njim čakam prijatelja, ki pa zavoljo naraščajoče megle skleneta, da naprej ne gresta. Nekaj časa se obotavljam tudi sam, potem pa zaukam, da grem samo malo višje pogledat … Nad skokom naletim na prvo sidrišče. Vrv je navezana okoli razpokane skale, katere pol je že odneslo v ponor. Shrljiv prizor (to namreč, da sidrišče še vedno drži, in misel na 'štorijo', da bi bil pod njim in bi se podrlo) … Na škrbini uzrem prvega in edinega možica v smeri. Trdovratna megla vztraja v nameri. Pogled v strmo skalovje me pahne v krajši razmislek, v katerem se prepletejo čuti, potrebni za morebiten vzpon. Začuda ne oklevam prav dolgo, čeprav zadeva izgleda precej neprijetna. Vseeno me med snemanjem nahrbtnika kljuva: »Bom zmogel v takšnih razmerah najti najlažje prehode? Predvsem med sestopom? Je vredno? In če bo zapovrh vidljivost na vrhu nična? Je vredno … ?«
»Seveda je vredno!«, se oglasi čut za izkušnje in me neusmiljeno brcne v rit!
Zaplezam s fotoaparatom, ovešenim okoli vratu.

Skok v krušljivi grapi pod škrbino ...

Kje je sploh vrh ... (pogled v smer vzpona s škrbine) ...

Sprva se držim rahlo levo ter naravnost navzgor, nato v levo najdem poličko, pa malo v desno in znova naravnost navzgor … Na ključnih mestih postavim možice, si poskušam zapomniti orientire … Trenutek zatem, ko se mi zazdi, da strmina popušča, stopim na vrh. Megla za hrbtom me v isti sapi zapušča, uspe mi ovekovečiti glorijo. Šele nato dojamem … Sedim na predzadnji stopnici pod nebom, ozaljšani s prozorno ograjo, ki zavira telo, da ne skoči, sili duha, da leti! Kaj naj človek stori?! Nad mlečnim morjem mi odzdravljajo znani obrazi, jaz pa kar ne morem verjeti, da sem tu. Čuden občutek, ko se ti zdi, da si do konca napolnjen, a te obenem sploh ni. S težkim srcem se prekmalu namenim v sestop, a kot bi v šali rekel prijatelj alpinist: »Dajmo, dajmo, ljudje čakajo!«

Razved s 'skromnega' vrha Kanceljnov ...

Med spustom razrešim vse orientacijske vrzeli in srečno sestopim v škrbino (II, precej krušljivo, nekaj urejenih sidrišč za varovanje-spust ob vrvi). Pod skokom v grapi se sestanem s prijateljema, ki mi čestitata za opravljeni vzpon. Oba se zaobljubita, da se vrneta v boljših razmerah. Družno sestopimo v dolino Mlinarice, kjer zviška opazimo lovsko stezico, ki ob strugi ponikne v gozd. Spodaj ji stopimo na rep in se je držimo do konca (v spodnjem delu je nad strugo Mlinarice večkrat močno spodjedena, a se da te dele zlahka obiti). Na kolovoz nas dostavi slabih sto metrov od cestarske bajte, kjer se ne čudimo, da smo jo zjutraj zgrešili. Odcep je praktično neopazen.

Sijajen Kozji žleb (pogled navzdol) ...

Opis in dodatne informacije o turi najdete v gorniškem vodniku (Vladimir Habjan – Brezpotja).

P.s. Me je pa med turo počasi, a zanesljivo zapuščal moj prefinjeni glas. Pa saj ne, da imam v navadi dreti se, ravno nasprotno. Zdravnica mi je zabičala, da nekaj dni sploh ne smem govoriti. In sedaj sem v zadregi. Čemu za hudiča z menoj ni mogla še moja draga … :-)

Lp in srečno.



Prisank z južne strani


Vzpon po kosmatem grebenu


Bele severne stene Planje


Nad Kotlom pod Planjo


Škrbina. Tjakajle gori ...


Po prihodu na vrh ...


Greben na nasprotni strani


Očak ...


Med sestopom ...


... se na kratko celo razkadi


Pa znova ...


Zatrep pod Utrujenim stolpom


Gosto kosmatje na grebenu


Mogočno!


Težje, a brez rušja


Kozji žleb. Prekrasen prehod!


Nekoč v lepšem vremenu

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti

1 komentarjev na članku "Kanceljni nad dolino Mlinarice"

Zlatko Kolšek,

Krasen posnetek !!

lp Zlatko

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti