Zgodba alpinista

Kot otrok sem videl bolj malo sveta. V moji vasi nisem imel veliko vrstnikov mojih let, pa tudi prostega časa za igranje ni bilo, saj sem moral pomagati staršem pri delu na skromni hribovski kmetiji. Moja dolina mi je bila najlepši kraj na svetu, zato sem jo hotel raziskati do konca; tudi tam, kamor drugi niso mogli ali se niso upali... V krušljivih skalah nad domačo hišo sem tako že kot otrok spoznal, da pri plezanju lahko tudi padeš. A takrat temu nisem posvečal večje pozornosti, saj sem imel dovolj opravka z običajnimi mladostniškimi problemi in mnogo let je minilo, preden so me skale spet pričele zanimati.

Prihod v Ljubljano, kjer sem nadaljeval šolo mi je odprl nova obzorja. Na začetku mojih gimnazijskih let me je prijatelj alpinist povabil v steno Triglava, najvišjega vrha slovenskih Alp. Na moje presenečenje ni bila gladka in navpična, kot je izgledala od daleč. Nasprotno, plezanje se mi je zdelo prav lahko in prijetno: delo na domači kmetiji mi je očitno dalo dovolj moči in kondicije. Vendar me skale tudi takrat še niso pritegnile: zares se je moje alpinistično življenje začelo šele z devetnajstimi leti, ko sem pričel študij na fakulteti. Na plezalno šolo sem se vpisal največ iz radovednosti in želje po bolj živahni družbi, kot je bila tista iz prvega letnika fakultete za matematiko. Rekel sem si: poskusil bom, ampak ekstremne težave v stenah me ne zanimajo... A le nekaj mesecev kasneje, ko so bila prva doživetja in izkušnje za mano so bile vse te obljube pozabljene: ugotovil sem, da me skala privlači z neustavljivo močjo, da ji "čutim" pod prsti in da je morda to zares tista prava stvar, ki jo v življenju vsakdo želi najti zase. Poti nazaj ni bilo več...

Obsedenost je morda najboljši opis za početje mojih prvih let plezanja. Dnevi, ki jih nisem preživel v hribih so bili le priprava na vedno težje vzpone in nove izzive, ki sem jih iskal v naših stenah. Slovenske Alpe sicer niso visoke, a njihove skalne stene dosegajo tudi do 1000 metrov višine. Občutek, da sem sposoben preplezati tudi smeri, o katerih so vsi govorili s spoštovanjem, ali pa so se jih celo bali me je samo še podžigal. Ni mi bilo težko vstajati ob štirih zjutraj in dvakrat ali celo trikrat presesti na drug avtobus, preden sem prišel do cilja nekje v gorah. Pa potem še uro ali dve dostopa do stene, plezanje, sestop, in nato po isti poti nazaj domov. Včasih sem bil tako utrujen, da sem se komaj privlekel domov. Starši seveda niso bili preveč navdušeni: mamo je bilo strah, oče pa se je jezil, ker sem bil vedno manj prisoten pri domačem delu. A pri plezanju nisem bil pripravljen na nikakršne kompromise: po dolgem času sem našel stvar, ki me je zares in povsem zasvojila. Z Zvonetom, kolegom iz plezalne šole sva na hitro postala zelo - pravzaprav kar preveč – drzna in obetavna naveza. Prvo smer šeste stopnje, kar je bila takrat pri nas še vedno najvišja ocena težavnosti, sva preplezala še kot tečajnika v Paklenici: ozek in vlažen kamin je bil vse prej kot lep, a nama je bila takrat pomembno, da sva premagala težave. V Julijskih Alpah sva začela kar s Čopovim stebrom, legendarno smerjo v steni Triglava, ki je bila mnogim alpinistom življenjski cilj. Midva sva se spravila vanjo brez predsodkov – a ne brez spoštovanja, in uspela. Toda na alpinističnem odseku so bili vse prej kot navdušeni: poslušati sva morala dolge litanije o predrzni mladini, neizkušenosti, srečnih naključjih in podobno…ter obljubiti, da se bova poboljšala. Res sva se, a samo za en teden, nato pa nadaljevala s serijo vzponov v velikih stenah. Zvone je bil moj edini stalni plezalni partner in v mnogih pogledih prav idealen: cilje sem ponavadi izbiral jaz, on pa je bil pripravljen iti kamorkoli, in z njegovim starim spačkom sva v nekaj letih prekrižarila Evropo od Chamonixa do Paklenice. Posebej Dolomiti so naju navdušili s svojimi »gotskimi« stolpi in s skalo, bogato z oprimki. Njegovo plezalsko pot je kasneje zaustavil hud padec v smeri Supeculoir v Mont Blanc du Tacul-u, od katerega si ni več povsem opomogel.

Alpinizem je bil v začetku osemdesetih let v Sloveniji zelo popularen. Člani velike odprave, ki je leta 1979 preplezala novo smer po zahodnem grebenu Everesta so se vrnili domov kot veliki zmagovalci. Odprava se je imenovala jugoslovanska, a sestavljali so jo skoraj izključno slovenski plezalci. Podobno je bilo tudi z ostalimi "jugoslovanskimi" smermi in alpinističnimi dosežki do leta 1991, ko je Slovenija postala samostojna: avtorji pomembnih vzponov so bili z redkimi izjemami slovenski plezalci. Imeli smo tradicijo alpskega naroda, imeli smo znanje, voljo in nacionalni ponos, da se v svetu dokažemo kot majhen narod, ki je lahko velik na področju alpinizma. Slovenija se je še za časa bivše Jugoslavije močno navezala na Zahod, zato potovanja v tujino niso bila problem, pa tudi ekonomska situacija je bila precej boljša kot v ostalih deželah pod socializmom. Odprave je organizirala slovenska Planinska zveza, ki je preko sponzorjev in državne podpore običajno poskrbela tudi za finance, ekipe pa so bile izbrane po izdelanih kriterijih; najpomembnejši pri izbiri članov teh ekip so bili vsekakor kvalitetni vzponi. Zato smo morali mladi najprej dokazati, da smo zares dovolj dobri za plezanje v najtežjih pogojih. Eden ključev za vstopnico v Himalajo so bili zimski vzponi v stenah naših Alp, ki so v zimskih razmerah zares težke in zahtevne.

To smo vedeli tudi trije "zelenci": Zvone, Zoran in jaz, in hitro smo bili dogovorjeni: pozimi gremo v zloglasno Čihulovo smer v 700 metrov visoki steni Široke peči v Julijskih Alpah. Ena najtežjih in pozimi še nepreplezanih smeri bo pravi cilj: če jo zmoremo, bo to vsekakor dovolj jasen dokaz, da nas je treba jemati resno... Razmere v začetku februarja so bile odlične in sprva je šlo vse po načrtih,. Toda že naslednji dan je nenadno poslabšanje vremena s skoraj pol metra novozapadlega snega naš vzpon spremenilo v boj za preživetje. Plezali smo "na nož", ker ni bilo druge izbire; treba je bilo iti naprej, ker navzdol se ni več dalo, tvegali smo vse in preživeli. Tistih dni se spominjam še danes, kot da bi se dogajalo včeraj: zmrznjene vrvi, čevlji, rokavice, plezanje težkih zasneženih raztežajev skoraj brez varovanja in na koncu občutek sreče, ko smo se v globokem snegu po treh dneh privalili nazaj pod steno, na varno... Bila je dragocena izkušnja za prihodnost.

Eden članov odprave na Everest je bil tudi Franček Knez, guru in začetnik takratnega novega vala slovenskih plezalcev. Z resnim in načrtnim treningom je dopolnil izreden talent za plezanje v skali in spravljal klasične alpiniste v osuplost; zanj beseda "nemogoče" ni obstajala, in zame je bila velika čast, ko sva se prvič navezala na isto vrv. Njegova energija ni poznala meja; v karieri je preplezal nad 1000 novih smeri, med njimi tudi v Eigerju, Grandes Jorasses, Cerro Torreju... Mnoge od njih še danes sodijo med skrajno težavne. Tudi danes še pleza, a se je iz osebnih razlogov povsem umaknil iz javnosti. Druga legendarna osebnost, ki je vplivala na moje plezalske začetke je bil Stane Belak-Šrauf, alpinist, ki je postal pojem volje in zagrizenosti za doseganje težkih ciljev. Kadar se je znašel v težavah je bil njegov priljubljeni izrek: človek se čez čas privadi, žival pa crkne... Med prvimi vzponi z njim sem imel hudo tremo: Šrauf namreč ni izbiral besed, če se mu je zdelo, da ga soplezalec lomi in da ni kos svoji nalogi. Izbiral si je velike cilje: po vzponih preko južne stene Makaluja in zahodnega grebena Everesta je leta 1981 z drznim vzponom preko J stene Daulagirija nakazal, da bo himalajska prihodnost v alpskem stilu. Sicer pa je mlada generacija hitro povzela tudi zgled Iztoka Tomazina, ki je konec sedemdesetih iz ZDA v naše stene prinesel idejo "freeclimbinga". Okorne gojzarje smo čez noč zamenjali z lahkimi plezalniki in prosto plezanje se je hitro uveljavilo v slovenskih stenah. Alpinizem v Sloveniji je tako na prehodu v osemdeseta leta hitro dobival nove dimenzije. Mladi pa smo bili tudi dobra "klapa": združevalo nas ni le plezanje, pač pa smo se dobivali tudi v prostem času. Zbirali smo se na glasnih in živahnih alpinističnih "žurkah", kjer so se ob zabavi in dobri glasbi rojevale ideje za nove velike cilje. Moja sobica v študentskem domu je postala nekakšno zbirališče in zatočišče plezalske druščine, kjer smo praznovali odhode na odpravo, prihode nazaj, dobre vzpone, rojstne dneve… Sosedje, resni študentje so seveda trpeli, a preveč pritoževati se niso upali. Plezalne vrvi smo med drugim uporabljali tudi za spuste skozi okna v študentske sobice naših kolegic, metanje biciklov z balkona in podobne neslanosti… Skratka, bili smo precej poredna družba. A že naslednji dan po takšni zabavi je bil trening spet neusmiljen. Dobro smo se zavedali, da v težkih stenah ne bo šale….

Posvečanje alpinizmu je seveda pomenilo, da so bila nekoliko zapostavljena ostala področja življenja. Moj študij matematike je hudo trpel in se le počasi premikal naprej; v stenah je pač šlo veliko bolje... Po obisku Dolomitov in francoskih Alp, kjer sem v navezi z Zvonetom splezal nekaj novih smeri se je leta 1983 na obzorju začela prikazovati moja prva Himalaja. 7454 metrov visoka Gangapurna je bila pravi cilj za začetek, izkušeni Šrauf pa pravi vodja, od katerega sem se veliko naučil... Odprava je bila uspešna v vseh pogledih. A še vedno me je najbolj vleklo v skale, ki so bile kljub vsemu moje prvotno plezalsko okolje. Dve leti zaporedoma sem obiskal Yosemite, kjer sva s Slavcem Svetičičem preplezal The Shield, s Petrom Podgornikom pa North America Wall. Steno El Capitana sem pred tem poznal iz knjig in revij; plezanje v njej pa je poskrbelo, da sem si jo zapomnil še drugače. V poči nad veliko streho v smeri The Shield sem preveč zaupal sumljivemu zatiču. Desetmetrski padec ne bi bil nič posebnega, če ne bi pristal z obrazom v steni. Nihajoč na vrvi sem s strahom otipaval bolečo glavo, razbit in zlomljen nos ter napol odtrgano obrv, ki mi je zastirala pogled. Bela majica je bila v trenutku popackana s krvjo. Moj varujoči soplezalec pa je mirno in brez razburjenja komentiral: »Ne bo hudega, mislim da nimaš luknje v glavi...«. Takšen je bil Slavc. In sva šla naprej, do vrha. V naslednjih tednih sva se posvetila tudi prostemu plezanju, prilezla do 5.12 in ugotavljala da se je smeri z oznako »off-width« bolje izogibati... S Petrom pa sva v North America Wall naslednje leto v štirih oktobrskih dneh doživela vse letne čase: hudo poletno vročino, dež in sneg. Bila sva edina v steni, ki sva v neurju še plezala navzgor in si zato od lokalnih plezalcev prislužila oceno »hard core climbers«. Niso vedeli, da sva imela za vztrajanje v slabem vremenu poleg trme še dodaten razlog: El Capitan je bil pravzaprav le najina priprava na še nepreplezano 1200 metrov visoko vzhodno steno Cerro Torreja...

V Patagonijo smo odpotovali konec leta 1985. V plezalski ekipi so bili poleg naju s Petrom še Franček Knez, Janez Jeglič, Silvo Karo in Slavc Svetičič. Vsi stari okrog 25 let, kako leto več ali manj, in vsi smo se odlično poznali med seboj. Sicer veliki individualisti smo tokrat združili moči za veliki cilj, "problem tretjega tisočletja", kot so ga imenovali takrat. Vreme je nagajalo, kot je to običajno v Patagoniji. A temu smo prilagodili našo taktiko: dežurali smo v ledeni votlini pod steno in vsak trenutek lepega vremena izkoristili za plezanje. Za dva meseca smo se odklopili od ostalega sveta, za nas je obstajal le planet Cerro Torre. Bilo je težko in tudi nevarno, posebej spodnji del stene, ki je bil zelo izpostavljen padajočemu kamenju in ledu. Fiksirali smo vrvi, vendar skrbeli za čimbolj čisto in naravno plezanje, tako da smo v celotni steni pustili vsega štiri svedrovce, pa še te le na stojiščih. 16. januarja 1986 nam je uspelo: nagrada je bil vrh Cerro Torreja in nova smer »Peklenska direttissima«. Uspeh smo znali tudi dobro proslaviti; najprej med slovenskimi rojaki v Buenos Airesu, potem še po vrnitvi domov.

V steni Cerro Torreja

Uspeh smo znali tudi dobro proslaviti

Zimski Dhaulagiri mi je dal veliko snovi za razmišljanje. Še nikdar nisem šel tako daleč, do skrajnih meja. Cilja pa vseeno nisem dosegel. Vedel sem, da je bilo vmes tudi mnogo smole, a kljub temu… zdelo se mi je, da to morda ni najboljša pot naprej. Do takrat mi je bilo plezanje edina stvar v življenju, in če je tam šlo vse narobe, je bilo to boleče. Po vrnitvi z odprave sem se zaposlil na Statističnem uradu in zamenjal nekaj svobode za socialno varnost. Služba v državni upravi se mi je zdela sprejemljiva rešitev, kjer bom kljub redni zaposlitvi lahko še vedno ohranil stik z alpinizmom. Saj je bilo lepo živeti kot ptica na veji, zaslužiti malo tu, malo tam, pa nekaj štipendije, a vse skupaj ni obetalo preveč svetle prihodnosti... Danes me pogosto kdo vpraša: kako je bilo s to tvojo generacijo, ste bili takrat profesionalci ? Da - če bi pogledal na to, kako resno smo trenirali in plezali. A zaslužili nismo več kot komaj za sproti, za preživetje, pa tudi v javnosti se nismo kaj dosti pojavljali. Nekateri smo prišli do denarja z občasnimi sezonskimi in višinskimi deli, barvanjem dimnikov in stebrov daljnovodov, drugi z raznimi štipendijami in športnimi dodatki, ali pa kombinacijo obojega. Sponzorji so poskrbeli le za financiranje odprav, sicer pa se je moral vsak od nas znajti po svoje…

Magic Line na K2 je bila naslednji izziv. Samo Poljaki so jo preplezali do takrat. Sprva je kazalo čudovito, hitro smo presegli višino 8000 metrov, nato pa nas je vreme prikovalo v šotore baznega. Dva, tri, štiri tedne, mesec in pol... Z zadnjim obupnim poskusom doseči vrh vsaj po normalni smeri smo presegli mejo še sprejemljive nevarnosti: samo čudež nas je rešil plazu, ko smo odnehali pod Ramo na grebenu Abruzzi.
Dva zaporedna neuspeha sta me le še podžgala in naslednje leto pod steno Šiša Pangme sem bil odločen iti do konca. Še nepreplezani sosednji sedemtisočak Nyanag Ri je bil lep cilj za aklimatizacijo, nato pa se je ekipa razdelila v naveze. Z Andrejem Štremfljem sva si izbrala idealen cilj: centralni steber v južni steni Šiša Pangme. A že prvo noč v steni naju je presenetilo nenadno snežno neurje. Na strmem ledu nisem mogel obleči višinske obleke preko derez, dve uri neurja s hudim vetrom pa je bilo dovolj, da sem ostal kot prazna vreča, brez vsake moči in energije... Popolnoma premražen sem s težavo sledil Andreju do prvega bivaka. V led izkopana polička je bila skrajno neudobna, a pijača in počitek sta mi le vrnila nekaj moči. Zjutraj sva nadaljevala po najbolj strmem delu stebra levo ob Angleškem ozebniku, ves čas nenavezana, čeprav je bil vmes tudi kak manjši previs. Naslednji bivak sva si izkopala v strmem ledu tristo metrov pod vrhom, in v peklenskem mrazu tibetanskega vetra zjutraj tretjega dne dosegla vrh. Na zadnjem bivaku na sestopu sem že vedel, da bo hudo: noge in nogavice so bile primrznjene na čevlje, prsti na nogi trdi, kot iz lesa... Šiša Pangma je pobrala svoj davek, a v resnici si tega nisem preveč gnal k srcu, saj se mi je uresničila želja: velika himalajska smer v alpskem stilu.

Še preden pa so ozebline povsem zacelile sem bil že na novi odpravi. Prvič v perujskih Andih, o katerih sem slišal in bral že toliko lepega, a mi vsakoletne odprave v Himalajo nekako niso dopuščale obiska. Zdaj je bila prilika, in že prvo srečanje z Andi me je navdušilo in mi dalo novih idej: zaslutil sem, da so velike andske stene kot ustvarjene za hitre solo vzpone. Mojo prvo novo smer sem leta 1991 splezal v severni steni južnega Huascarana. Izkušnje s plezanjem navzdol, ki sem jih dobil v preteklih letih so mi zdaj prišle še kako prav: to je bil pogosto najbolj varen in zanesljiv način sestopa. Posebej kadar sem plezal sam…

Leta 1993 sem se poročil. Na žalost in razočaranje sorodnikov sva z ženo Nado storila to v krogu najožjih prijateljev in že naslednji dan odpotovala v Peru, kamor sem vodil manjšo klubsko odpravo. Žena Nada, po poklicu zdravnica, sicer pa odlična športnica-triatlonka še danes trdi, da to ni bilo nikakršno poročno potovanje in da ji le-to še vedno dolgujem. Verjetno ima kar prav, saj je imela ves čas odprave dovolj dela in skrbi… Z Grego Kresalom sva se takrat spravila v slikovito vzhodno steno Chacraraja in v njej preplezala prvo smer. Naslednje leto je minilo brez odprave; prvič po dvanajstih letih. Z Nado sva dobila hčerko, vpisal sem nadaljnji študij ob delu in alpinizem bil prvič po mnogih letih nekoliko na stranskem tiru…

A to je bil le krajši oddih, premor pred novimi cilji. Vmes sem se preizkusil pred filmskimi kamerami in kot dvojnik glavnega igralca nastopal v filmu Steber, ki govori o prvem vzponu čez Čopov steber v steni Triglava. Legendarno smer sem tako preplezal tudi v suknjiču, plezalnikih iz klobučevine in z vrvjo iz konoplje. Za naslednje leto pa se je pripravljala mednarodna odprava na Everest, in znanci in prijatelji so me vabili, naj se pridružim… Skušnjava je bila prevelika in življenje se je spet zavrtelo v že znanem ritmu, le da je bil krog zdaj nekoliko širši: službi in treningu se je pridružila še družina. Toda ko smo spomladi leta 1997 postavili šotore na tibetanski strani Everesta, sem bil pripravljen kot morda še nikoli. Tudi ko mi je soplezalec pod drugo stopnjo na Severnem grebenu sporočil, da ne more več in da se vrača nazaj v bazo nisem okleval: nadaljeval bom sam. Uresničila se mi je še ena velika želja: Everest brez dodatnega kisika. Samotna panorama, ki sem jo občudoval s strehe sveta ostaja med najmočnejšimi vtisi mojega plezalskega življenja. Morda je bilo krivo pomanjkanje kisika, a zdelo se mi je, da se z Everesta vidi da je zemlja okrogla...

V istem letu zaključil tudi univerzitetni študij ob delu in zasedel odgovorno mesto v službi. Vse lepo torej, a počutil sem se nekako praznega, čeprav sem vedel, da izpolnjenim željam pogosto sledi kriza in obdobje novega iskanja. Zdelo se mi je, da izgubljam stik z nekdanjimi prijatelji. Mnogih med njimi tudi ni bilo več. Slavc Svetičič je ostal na Gasherbrumu IV med poskusom solo vzpona po zahodni steni, Šraufa je pozimi presenetil snežni plaz na običajno povsem nedolžni gori v slovenskih Alpah, in Janez Jeglič se ni vrnil z vrha Nuptseja, potem ko sta s Tomažem Humarjem v alpskem stilu kot prva preplezala njegovo južno steno. Njegova nesreča ostaja nepojasnjena, verjetno pa jo je zakrivil nenaden sunek vetra na vršnem grebenu. Johan, kot smo imenovali Janeza, je bil izjemen plezalec, eden redkih ki je znal in zmogel združiti športne smeri desete stopnje, plezanje novih smeri v velikih stenah Patagonije in vrhove himalajskimi osemtisočakov. Poznan je njegov podvig iz leta 1991, ko je prišel na Everest dobesedno naravnost iz stene Bagiratija III, kjer sta s Silvom Karom preplezala ekstremno težko prvenstveno smer. Izgube so bile boleče, in poleg njihovih družin in prijateljev jih je občutila celotna slovenska plezalska scena.…

Moja pot pa se je nadaljevala sem v gorah Južne Amerike – tam, kjer sem zaključil pred Everestom. Z vsakim obiskom se mi je odprlo nekaj novih ciljev. Stene perujskih Andov sem v vseh teh letih "naštudiral" do podrobnosti: hitrost plezanja je bila vedno eden ključnih dejavnikov, in odkril sem da tukaj lahko koristi tudi tekaški trening. Udeležil sem se nekaterih tekem v maratonu. Nekih posebnih rezultatov sicer nisem dosegal, a čas pod tremi urami mi je vsekakor zagotavljal zelo hitro plezanje v stenah, kjer prevladuje led. V andske stene običajno nisem jemal s seboj niti nahrbtnika: čutara s pijačo in nekaj sadnih ploščic je bilo dovolj za vzpon in sestop. Tako sem mojim smerem v Huascaranu, Chacraraju in Huandoyu dodal še novo smer v severni steni Chopicalquija in moj najtežji solo vzpon, smer No fiesta Hoy dia v severni steni južnega Huandoya; leto kasneje pa smo z Marjanom Kovačem in Aritzo Monasteriom preplezali še smer Los Rapidos v divji in odmaknjeni steni Siula Grande v Cordilleri Huayhuash.

Pod streho...

Pavle Kozjek