Kako so jo doživeli Anita, Gregor, Matija, Klemen, Aleš, Andrej in avtor reportaže Grega - Od 24. do 27. marca 2006
Triglavska smučarska magistrala
Kako so jo doživeli Anita, Gregor, Matija, Klemen, Aleš, Andrej in avtor reportaže Grega
Pogled skozi okno sobe odpira pogled na strme vršace grebena Dimniki-Rjavina. V jutranjem soncu me greben Črne gore vodi in razkrije vršno piramido Cmira, ki se strmo spušča v dolino Vrat. Snežna odeja je ovila v svoj objem vršace, prekrila poleti obljudene gorske doline in v gorah je zavladal spokojni mir. A ne za dolgo. Letošnja podoba Julijskih Alp in drugih gora nam je s svojo debelo snežno odejo pričarala mistično podobo "nekoristnega sveta" in nas ljudi željne avantur in raziskovanja počasi začela vabiti v svoja bogata prostranstva.
Želja je dolgo tlela v nas. Četrtega marca odhod. A glej ga zlomka. Mati narava se je ponovno poigrala in hočeš nočeš se je debelina snežne odeje v Julijcih v slabih dveh dneh povečala za poldrugi meter ter tako prestavila naš odhod za tri tedne. A kdor čaka, dočaka. Vremenska napoved za podaljšani vikend naj bi nam služila, snežna odeja Julijcev pa se je tudi stabilizirala, zato se sneguljčica (Anita) in šest palčkov (Gregor, Matija, Klemen, Aleš, Andrej in moja malenkost) odpravi raziskat skrivnosti Triglavske smučarske magistrale.
24.03. Savica-Dom na Komni
Anita, Klemen in Aleš me pričakajo pri Savici, kjer prihajam v dolino s skupino študentov Fakultete za šport. Prepakiram stvari za na turo in že smo pripravljeni za odhod, ko le tega zmoti gospod, ki pobira parkirnino. Zdi se mi neodgovorno in nepošteno od občinske oblasti, da s takim dejanjem izven turistične sezone in ob neprimerno urejenem in zavarovanem parkirišču obira denarnice peščice ljudi, ob dejstvu, da se kasneje ta kos pogače porabi za druge namene. Odpravimo se za skupino študentov, po dobrih dveh urah pa se v Domu na Komni v prijetnem ambientu že mastimo z njihovimi dobrotami. Sledi partija igrice Človek ne jezi se. Gregor, Matija in Andrej so morali zaradi službenih obveznosti prihod na Komno preložiti na večerne ure, zato jih počakamo v toplem zavetju postelje.
25.03. Dom na Komni-Lepa Komna-Lopučnica-Koča pri Triglavskih jezerih-Hribarice-Kanjavec-Zimska soba na Doliču
Po večernem rosenju nas zjutraj prebudi sonce s svojimi žarki in skozi okno uzremo pogled na masiv spodnjih bohinjskih gora, ki se bohotijo nad Planino Govnjač in dolino Gracije. Ogljikovi hidrati napolnijo naše spraznjene energetske zaloge, oprtamo deset do petnajst kilogramske nahrbtnike in start, a kaj ko se Alešu po nahrbtniku polije čaj, hkrati pa ugotovi, da je pomotoma namesto spalne vreče vzel puhovko. Tako mu spalko posodi upravljalec žičnice. Pot nas vodi mimo Planine Razor proti Planini na Kalu. Teren je razgiban, zato nam visoki in težki nahrbtniki povzročajo težave z ravnotežjem in nemalokrat se zgodi, da se od blizu soočiš s snegom, sledi pa mučno pobiranje.
Pri koči pri 7TJ sledi zasluženo kosilce in taljenje snega za pijačo, saj nam močno sonce, brezvetrje in teža nahrbtnikov močno pijejo moči. Da pa je svet popoln, moraš lonec, v katerem tališ sneg in je voda že skoraj zavrela, nujno polit.
Dolina sedmerih triglavskih jezer v zimskem obdobju popolnoma spremeni svojo podobo. Ni tistih lepih zeleno-modrih barv jezer, tako greben Lepega Špičja kot greben Mala Tičarica-Velika Zelnarica izgubita jezerska zrcala, ni prekrasnih barv jesenskih macesnov, obstajajo zgolj prečudovita bela prostranstva snega, modrina neba in žgoče sonce. Hribarice nam pijejo zadnje atome moči, a ostaja jih še tisto malo, ki Gregorju, Klemenu, Andreju in meni omogočijo dan kronati s širnimi pogledi z vrha Kanjavca. Anita, Aleš in Matija nas počakajo na vrhu Hribaric in sledi še blagodejni spust do zimske sobe na Doliču. Po desetih urah hoje nam je za rekreacijo dano še odmetavanje zimske sobe. V sobi se počutiš kot na naftni ploščadi, saj gorilniki delajo s polno paro. Špageti samo pomahajo želodcu in že se znajdejo v debelem črevesju. Spanec je bil za uro krajši, saj se je ura premaknila na poletni čas.
26.03. Zimska soba na Doliču-Velska dolina-Konjsko sedlo-Kredarica-Triglav-Kredarica
Zjutraj se zaveš tudi tistih mišic na telesu, ki sploh ne veš, da obstajajo. Navdihuje pa nas misel, da sledi spust s smučmi pod severnima ostenjema Mišeljske glave in Mišeljega vrha pod Konjsko sedlo. Zagrizemo v strmino in po slabi uri hoje dosežemo sedlo, kjer se nam odpre divjo ambient pobočij pod našim Očakom, Ržjo in Rjavino. Sonce nam danes prizanaša, nam pa zato ne strmina Štapc. Češnjo na vrhu smetane pa hkrati predstavljajo Matijevi in moji odlepljeni psi, ta nepredviden počitek pa s pridom izkoristimo za polnjenje energijskih zalog. Kredarica leži na dlani, a vendar na koncu ni tako blizu kot se zdi. Preteče se kar nekaj "švica", ko se na štiri oči soočimo z njo. Za pogasitev žeje si z duškom privoščimo pivo in sledi prijazen klepet z meteorologoma. Gregor, Klemen in jaz ohranimo trezne glave, saj nas čaka še vzpon na vrh.
Temperature se gibljejo malo nad ničlo in piha zmeren jugozahodnik. Klemen ima na derezah "anticokel" midva z Gregorjem pa že na začetku preklinjava nad debelo "coklo", pa kaj bi jamral, saj se človek vsega navadi. Edini zoprni del predstavlja druga prečka v Malem Triglavu po slabi uri hoje pa stojimo na vrhu in fotoaparati imajo že polne roke dela. Občutki so prekrasni. V varnem zavetju Triglavskega doma se znajdemo okoli pol šeste in vsi skupaj si damo malo duška.
27.03. Kredarica-Krma
Prvotni namen spusta je bil na Staničev dom in po dolini za Cmirom v Vrata, a po pogovoru z meteorologoma se odločimo, da bomo odsmučali v dolino Krme. Sledi prekrasna smučarija do vrha Kurice, kjer za nameček Andrej polomi palico pa zadevo Klemen popravi z dobrim starim silvertapeom. V Kurici je sonce sneg že tako prijel, povrhu pa je še inverzija, da je že čisto gnil, smučanje se tako spremeni v boj iz zavoja v zavoj. Pozdravimo premaknjeno pastirsko kočo in sledi mučno prečenje pod severnima stenama Velikega in Malega Draškega vrha, saj so v gozdu pod Malim poljem ostanki plazovin izpod prej omenjenih sten. V dolini so naši "kvadricepsi" kot šprinterski, vsaj občutek je tak. Za konec še malo drsalnega koraka in odrešitev se nam prikaže pri Kovinarski koči. Avto.
Prečenja so se udeležili: Anita Perger, Gregor Berce, Klemen Tomazin (vsi AO Mojstrana), Matija Šlibar, Aleš Eržen, Andrej Može in moja malenkost. Opravili smo ga, gledano efektivno v 21 urah in 45 minutah pri tem pa smo premagali 3185 metrov višinske razlike.
Besedilo in fotografije Grega Kofler