Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Jeglič (Primula) – 1. del

Dve vrsti cvetov pri trobentici: na levem cvetu so prašniki daljši od pestiča, na desnem pa iz venčne cevi gleda brazda pestiča.

 

 

Visoki jeglič ob Planšarskem jezeru na Jezerskem.

 

 

Kobulasto socvetje visokega jegliča (nad Planino pri Jezeru).

 

 

Na tej sliki se lepo vidi, zakaj ima roža ime 'dolgocvetni jeglič'.

 

 

Wulfenovi jegliči na kamniti trati južnega pobočja Vajneža.

 

 

S križanjem so vrtnarji vzgojili barvno zelo pestre jegliče.

četrtek, 30. september 2010, ob 05:29, Alenka Mihorič, ogledov: 7649

Gorski vrtovi: Navadni jeglič ali trobentico poznamo vsi, prav tako lepi jeglič ali avrikelj. Oba s sončno rumeno barvo polepšata pomladne trate in skalovje. A pri nas raste še cela vrsta jegličev – in niso vsi rumeni.

Znano je, od kod slovensko ime – trobentica, saj smo kot otroci vsi radi iz rumenih 'instrumentov' izvabljali zvoke, tako da smo pihali v ozke cevke (domače ime: piskavec). Nekateri mali glasbeni mojstri so med ustnice vzeli kar več cvetov in piskali večglasno. Ko nas čez nekaj časa cvetke niso hotele več ubogati, pa smo jih preprosto – pojedli! Prav okusne so bile, saj so vsebovale sladko medičino. Marsikdo pa si nabere cvetove trobentic in mlade liste tudi za zdrav dodatek solati.

Ime Primula izhaja iz latinščine (primus – prvi) in se nanaša na zgodnji čas cvetenja te rastline. Večino jegličev najdemo v hribih, nekatere od njih tudi nad gozdno mejo, kjer pa se čas cvetenja premakne v koledarsko poletje. Jegliči so nizke zelnate trajnice s koreniko, pritličnimi listi v rozeti in pecljatimi cvetovi, ki so lahko nameščeni v kobulastem socvetju na vrhu neolistanega stebla. Imajo valjasto venčno cev, ki je proti vrhu pladnjasto razširjena. Cvetovi so lahko rumeni ali rdečevijoličasti.

Pri nas raste deset vrst jegličev, eden od njih ima tri podvrste; kjer pa rasteta dve vrsti blizu skupaj, se lahko pojavijo tudi križanci.

Brezstebelni jeglič ali trobentica (Primula vulgaris)

Raste zgodaj spomladi na travnikih, med grmovjem, v svetlih gozdovih in ob potokih od nižin do gorskega pasu; najraje ima prisojna pobočja. Nagubani narobejajčasti listi so zgoraj goli, spodaj pa dlakavi. Rastlinam je pomembno preprečiti samooprašitev, zato imajo dve vrsti cvetov. Eni imajo dolge vratove pestičev, prašnike pa skrite na dnu cevi. Drugi pa imajo brazdo na kratkem vratu in prašnike, ki so podaljšani in na vrhu venčne cevi pogledajo na plan. Žuželka, ki oprašuje prvo vrsto cvetov, se 'potopi' v globino cevi in dobi cvetni prah na glavo. Z njim opraši naslednji cvet, ki ima kratek pestič. Žuželki, ki najprej pije nektar v cvetu s kratkim pestičem, pa se nabere prah na zadku; z njim bo oprašila samo cvet, ki ima brazdo na vrhu.
Korenine, ki so zdravilne, izkopljemo jeseni ali preden rastlina cveti. Očistimo jih s krtačko v hladni vodi in jih posušimo v senci. Rastlina vsebuje glikozide, saponine, eterično olje, vitamin C in flavonide ter deluje kot pomirjevalo, spazmolitik in ekspektorant. Čaj uporabimo pri prehladu, kašlju, gripi, bronhitisu ali pljučnici. Rahlo pomirja živčno napetost ter pomaga pri glavobolu in nespečnosti. Vsebuje tudi učinkovine, ki iz črevesja preganjajo zajedalce.

Visoki jeglič (Primula elatior)

Razen visokega stebla je precej podoben trobentici, najdemo pa ga na vlažnih travnikih in grušču od gorskega do visokogorskega pasu. Liste ima nagrbančene in dlakave na obeh straneh. Cvetovi na 10–20 centimetrov visokem steblu so kimasti. Venec je bledorumen, v goltu ima temne lise, čašo pa z zobci, ki se prilegajo venčni cevi.
Raste predvsem v Alpah, sicer pa tudi v zahodni, srednji in južni Evropi ter centralni Aziji.
Tudi ta jeglič uporabljajo v ljudskem zdravilstvu, in sicer korenino pri zadušljivem kašlju, naduhi, putiki in bolečini v živcu, cvet pa kot znojilo, zdravilo za živce pri razdražljivosti, nespečnosti in glavobolih ter krepilo za srce pri omotici in srčni slabosti. Saponini so navzoči v korenini, v cvetovih le malo, ti pa vsebujejo flavonoide. Prvi so nekoliko protivnetni, blažijo bolečino in vplivajo na krvni tlak, drugi pa delujejo protivnetno in protikrčno. Danes uporabljajo rastlino večinoma kot izkašljevalno sredstvo.

Pomladanski jeglič ali šmigovec (Primula veris)

Ima zelo podobne lastnosti kot visoki jeglič, le da je čaša napihnjena, zobci so odmaknjeni od venčne cevi, cvet pa je živorumene barve.
Prva podvrsta, navadni pomladanski jeglič (P. veris subsp. veris), ima liste spodaj redkodlakave ali skoraj gole, laski pa so nerazrasli. Je najpogostejša podvrsta.
Druga podvrsta, sivkasti pomladanski jeglič (P. veris subsp. canescens), ima liste spodaj gostodlakave, laske pa razrasle; sivopolstena listna ploskev se polagoma zožuje v krilat pecelj. Raste ponekod v predalpskem območju; cveti belopolsteni pomladanski jeglič (P. veris subsp. columnae)aprila in maja.
Tretja podvrsta, belopolsteni pomladanski jeglič (P. veris subsp. columnae), se od druge loči po obliki lista, ki je pri dnu bolj srčaste oblike, njegov pecelj pa ni krilat. Redko ga srečamo v Julijcih in submediteranskem predelu Slovenije, cveti pa nekoliko kasneje, do junija.
Fotografijo tega jegliča je prispeval Florijan Poljšak; posnel jo je na Pivškem.

Moknati jeglič (Primula farinosa)

Raste na vlažnih travnikih in močvirjih od nižine do gorskega pasu, a je pri nas precej redek. Cveti od maja do julija. Ima majhne rdečevijoličaste cvetove (10–15 milimetrov premera) in gladke ali rahlo nagubane liste, ki so spodaj belo poprhani. Tanko, prav tako belo poprhano steblo je lahko visoko do 30 centimetrov. Čaša cvetov je robata, venčna cev pa tako dolga kot čaša.
Peter Strgar je fotografiral to vrsto na Bohinjskem. Pri nas ga redko najdemo v severozahodni Sloveniji, raste pa tudi na več evropskih gorovjih in na Arktiki, v vzhodni Aziji in Severni Ameriki ter v južnih Andih. Ponekod je zavarovan.

Dolgocvetni jeglič (Primula halleri)

Tako kot moknati ima tudi ta jeglič rožnatovijoličaste cvetove, ki pa imajo precej daljšo cev (dva do trikratna dolžina čaše) in so večji (15–25 milimetrov premera). Listi so do tri centimetre dolgi in okoli centimeter široki; na spodnji strani imajo rumenkast voščen poprh. Največkrat ga boste našli poleti na visokogorskih tratah, a ne čakajte predolgo po tistem, ko bo sneg skopnel. Moje fotografije so nastale konec junija na Mangrtskem sedlu, torej dobrih dva tisoč metrov visoko. Le nekaj dni prej so cesto rešili ledeno-snežnega oklepa.
Zunaj naših meja ta lepotec raste tudi drugje v Alpah, Karpatih in na Balkanskem polotoku. Domnevam, da je poimenovan po švicarskem zdravniku, naravoslovcu in pesniku Albrechtu von Hallerju (1708–1777; knjiga Alpe).

Wulfenov jeglič (Primula wulfeniana)

Ta lepa vijoličasta rožica krasi predvsem višje ležeče predele naših gora; redko se spusti pod tisoč metrov. Štiricentimetrski suličasti listi so usnjati, bleščeči in prilegli k podlagi ter hrustančasto obrobljeni. Kratki cvetni peclji nosijo en ali dva široko lijakasta cveta, ki imata v sredini pogosto belo obarvan vhod v venčno cev. Radi imajo kamnita travišča (čvrsti šaš) med ruševjem ali na prostem (veliko jih je  na hribu Kržišče pri Krvavcu), manj pa jih najdemo med kamenjem (fotografija z Vajneža v Karavankah).
Pri nas raste v Karavankah, Kamniško-Savinjskih Alpah in južnem delu Julijcev, sicer pa še v južnih Karpatih. Ime je dobil po jezuitu F. K. Wulfenu (1728–1805), ki je poučeval v Gorici in Ljubljani, v tem času pa je botanično deloval na našem ozemlju.

Zanimivosti

Za jegliče v različnih krajih Slovenije uporabljajo veliko različnih domačih imen. Naj jih naštejem samo za trobentico: bičica, bičice, brkavice, brkončica, brkonščica, digavček, digovček, frcanjka, godčki, golček, golčica, golšica, gospodična, govčica, govčki, gregorščica, guček, helovec, igavec, igelc, igelček, iglec, iglic, igolc, igouc, igovček, iguc, iguca, jagelc, jaglec, jaglič, jagolček, jagolnica, jagulec, jeglec, jeglic, jegovc, jeguc, jugelc, krapče, lagotica, liskec, ovčica, ovčičica, penknešce, pevčica, piskalica, piskavec, piskavke, piskec, piskrca, pobožne deklice, slivnica, vovčice, žofljica, žoltica.

Jegliči se med seboj pogosto križajo. Križanec med pomladanskim in brezstebelnim jegličem se imenuje trnovski jeglič (Primula x ternovania). Zahvaljujem se Florijanu Poljšaku za njegovi sliki križancev.

 

Trnovski jeglič                     Križanec med visokim jegličem in trobentico

Pri prvem je barva venca močneje rumena, čaše pa napihnjene, drugi pa ima le daljše steblo s kobulastim socvetjem.

Prihodnjič pa še drugi del z ostalimi vrstami jegličev.

Alenka Mihorič

Literatura:
- Wraber, T., 2006.: 2 × sto alpskih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.
- Martinčič, A., 1999 (uredn.): Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Moggi, G., 1990 (reprint): The Macdonald Encyclopedia of Alpine Flowers, Macdonald&Co (Publishers) Ltd, London.
- Lippert, W., 1987: Alpsko cvetje, Cankarjeva založba, Ljubljana.
- Petauer, T., 1993: Leksikon rastlinskih bogastev, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Kocjan-Barle, M.&al., 2007 (uredn.): Slovenski veliki leksikon, Mladinska knjiga Založba d.d., Ljubljana
 

eXTReMe Tracker