Nedeljski dnevni, 26.03.06 – Tomaž Bukovec: V vseh teh letih pa zaradi plazov ni bilo niti ene nesreče
AKCIJA: Reporter nedeljskega na Kaninu prožil plazove
Fanta, ki treseta goro
Počasi smo korakali v hrib. V nahrbtniku sem imel eksploziv amonal. Dean je nosil nekaj deset metrov detonacijske vnice. Jože pa detonatorje. Počasi smo šli čez plaz, v varni razdalji drug za drugim. Pod vetrovko sem čutil »žolno«. Jože me je, še preden je prečil plazovino, opozoril: »Drži varnostno razdaljo, saj nikoli ne veš. kdaj se lahko sproži. Enostavno začutiš neko posebno trepetanje, potem pa hrib s teboj vred zgrmi v dolino...« Naj se sproži, jaz pa s petnajstimi kilogrami amonala na hrbtu, sem pomislil.
Prejšnji teden je na Kaninu zapadlo več kot meter snega in plazovi so grozilii, da bodo zgrmeli na smučišče. Smučarski centa ATC Kanin je v visokogorju in nevarnost plazov je tam stalnica. V vseh teh letih pa zaradi plazov na smučišču ni bilo niti ene nesreče (ena je bila v Krnici, ki pa je ne upravlja smučarski center), predvsem zato, ker pred odprtjem prog sprožijo plazove. To delo opravljata minerja, vodja smučišča Jože Skočir in voznik teptalca ter vzdrževalec Igor Skočir.
Pri zadnjem miniranju sem se jim pridružil .Čot. kot prijatelji pravijo Igorju, in Vojko Komac sta se odpravila na Prestreljenik, goro nad postajo D. Jože, Dean Kovač in jaz pa pod Prestreljeniško okno. »Turistov na proženje plazov ne vzamemo in edini novinar si, ki se je v vsej zgodovini proženja podal z nami. Novinar gor ali dol, fotoaparat sem ali tja, boš pa poleg vsega še šerpa,« se je pošalil Jože in mi izročil petnajst kilogramov eksploziva.
Ljubo Hrast, voznik teptalca in opazovalec proženja (to delo je še kako pomembno,saj ima iz doline pregled nad celotnim doga janjem), nas je zapeljal na rob smučišča, potem pa smo se začeli vzpenjati. Sonce je pripekalo, ob robu stene se je spreletaval metulj, sem in tja pa se nam je sneg udrl do kolen. Počasi smo napredovali v razmaku, da se v primeru sprožitve plazu ne bi naenkrat vsi trije znašli v njem.
Pred leti so plazove prožili pripadniki JLA z netrzajnimi topovi, kar se ni izkazalo za uspešno, zaradi žleda se niso obnesle niti posebne žičnice za prenos eksploziva nad plazovi! teren, tako da sedaj prožijo plazove klasično - s postavljanjem eksploziva sredi plazu. Dolga leta je to delo na Kaninu uspešno opravljal miner Anton Kaus, ki je svoje znanje posredoval Jožetu in Igorju.
Počasi smo se vzpenjali, kajti vsi smo nosili nahrbtnike, težje veliko več kot dvajset kilogramov, Jože pa je tiho pripovedoval: »Na Kaninu miniramo klasično, s postavljanjem eksploziva na plazu. Smo pa že namestili sistem gazex, ki je bil naša dolgoletna želja. Tri topove na Prestreljeniku in dva nad novim smučiščem Prevalo, ki vozi smučarje proti Selli Nevei, « je pripovedoval Jože in razlagal, da bi potrebovali še nekaj topov na drugih območjih. Na Kaninu minirajo plazove nad postajo D. smučiščem Veliki graben in Prevalo. ob sneženju pa tudi med postajama C in D.
Zračni udar
Počasi smo prišli na vrh plazu levo od Prestreljeniškega okna in Jože je začel pripravljati minsko polje. Za proženje uporabljata oba minerja vodni, okrepljeni amonal. Ne gre za klasično miniranje, ampak plaz sprožita z zračnim udarom. Eksploziv navežeta na lesene palice, tako da je približno dva metra nad plazino. Okoli eksploziva navijela detonacijsko vrvico in jo potem povežeta v polje. Zamik proženja oziroma čas za umik pridobila s počasi gorečo vrvico, dolgo približno en meter, ki gori približno tri minute. Na koncu namestita detonator. ki sproži privezano detonacijsko vrvico.
Jože je po robu prečkal manjši greben, ko se je nenadoma ustavil. Stali smo na robu in poslušali. Kot bi sneg nekako ječal, godrnjal, renčal in grozil. Počasi se je umaknil nazaj in nadaljeval vzpon ob robu.
»Tokrat nismo na tako nevarnem mestu, na Prestreljeniku, kjer je prav sedaj Igor, je vse drugače. Tam na robu prepada ne smeš misliti na nevarnost, kajti strah bi te potegnil v globino. Samo delaš. Pri minerjih sta najbolj nevarni podcenjevanje nevarnosti in rutina, pri minerjih plazov pa bi nekaj takega pomenilo zanesljivo smrt. Če ne danes, morda že jutri.« je pripovedoval Jože med postavljanjem minskega polja.
Odštevanje sekund
»Začnemo? Ljubo, pripravljen sem. čez nekaj minut bom sprožil. Lahko?« je javil po radijski postaji v dolino. Z Deanom sva se skrila v majhen spodmol za dva, Jože pa se je stlačil v jamo nekaj metrov naprej. »Še dve minuti, minuta, 30 sekund...« je javljal po radijski postaji. In potem je grozovito počilo, kot bi se utrgalo pol pobočja. »Ljubo, kaj je?« je vprašal Jože. vendar ni dobil zadovoljivega odgovora. Sneg je bil že sprijet, čeprav je zapadel šele pred dnevi, zato smo sprožili le manjši plaz. Spet smo si oprtali nahrbtnike in stopili naprej do prelaza pri Prestreljeniškem oknu. Tam so bile velike opasti, ki so grozile, da bodo vsak čas zgrmele v dolino. Jože je spet postavil minsko polje, potem pa smo čakali na znak, da je pripravljen tudi Čot, ki je postavljal polje na vrhu Prestreljenika, dobrih sto metrov nad nami. »Ljubo, mi smo pripravljeni, javi, ko bo Igor,« se je oglasil v dolino. Z Deanom sva se umaknila za steno, najino stojišče je bilo negotovo, da bi se zagotovo umaknil kam drugam, če bi le bilo kam. Iskal sem rogelj, kamor bi se privezal, vendar kot zakleto ni bilo nikjer nobenega. Tako mi ni preostalo drugega, kot da se stisnem v steno kot pijavka, zaupam Jožetu in njegovemu spremljevalcu Deanu, ki je tudi gorski reševalec, da ob sprožitvi plazu ne bo v dolino oddrvelo tudi naše šibko stojišče. Kot vidite – ni.
Sistem gazex
Megla se je začela dvigovati in morali smo se vrniti. S tokratnim delom Jože ni bil zadovoljen, po drugi strani pa je bilo mmiranje bolj kot ne preventivno. »Pri proženju plazov je najbolj pomembno, da ga prožiš med sneženjem ali tik po njem, zaradi najine varnosti pa morata počakati vsaj nekaj časa. S sistemom gazex bomo to zelo olajšali. Sistem ima na vrha hriba rezervoarje z jeklenkami propana in kisika. Na posebni radiiski frekvenci dobivamo točne meteorološke podatke z gore, proženje pa se izvede s pomočjo prenosnega računalnika in številnih varnostnih kod. Top nad plazino napolnimo avtomatsko z obema plinoma, po določenem časa oziroma pritisku se avtomatsko sproži s pomočjo električnega vžigalnika. Udarec je izjemno močan, odvisen pa je od predhodne nastavitve na plazu, nad katerim je lop.« je pripovedoval Jože med spuščanjem in dodal, da je zračni udar močan približno toliko kot udar dvanajstih kilogramov. Sistema gazex še ne uporabljajo, ker čakajo še zadnja dovoljenja vse pa je že pripravljeno za začetek proženja.
Iskanje žičnice z bajalico
»S tem sistemom bomo pridobili učinkovitost in tudi varnost minerjev in uporabnikov... je pripovedoval direktor ATC Kanin Aleš Uršič in dodal, da bi za dokončanje celotne naložbe topov potrebovali še nekaj več kot 150 milijonov evrov. Dela za Jožeta in Igorja torej za zdaj še ne bo zmanjkalo. »Na Kaninu se v zadnjih letih tudi sicer marsikaj dogaja, največja pridobitev pa je podaljšanje sedežnice Prevala do prelaza Sella Nevea proti Italiji. Tam smo lahko videli posebno zgodbo. Celotna ureditev žičnice še ni končana in tako so jim spodnjo postajo na prelazu zasuli zameti, tako da smo jo žičničarji potem iskali skoraj z bajalico. No, malo pretiravamo, so pa s pomočjo palic iskali kolo in ga potem tri dni odkopavali izpod snega.«
Prišli smo v restavracijo. Matko je raztegnil harmoniko, šefica Mirjana Isakoska, ki je praznovala rojstni dan, in Janja Berginc, pa sta nas objeli in nežno rekli: »Fantje, a ste dobro stresli goro? «
Tomaž Bukovec