Nedeljski dnevnik, 02.04. – Pia Pustovrh: Ekstremni alpinist Tomaž Humar načrtuje ekstremni vzpon
Nedeljski dnevnik, 2. aprila 2006
AKADEMIJA EKSTREMNIH ŠAMPIONOV: TOMAŽ HUMAR (14)
Ekstremni alpinist Tomaž Humar ima seveda brez posebnih obrazložitev častno mesto v naši galeriji ekstremnih šampionov. Za svoje alpinistične podvige je prejel vrsto uglednih mednarodnih in domačih priznanj. Leta 1996 je bil razglašen za slovenskega alpinista leta, hkrati pa je prejel tudi izjemno mednarodno nagrado »zlati cepin« za vzpon na Ama Dablan. Seveda pa moramo omeniti tudi izjemno visoko priznanje »encijan« za življenjsko delo, ki sta ga doslej prejeli le še dve največji alpinistični legendi - Reinhold Messner in Edmund Hillary. Lani je s svojim vzponom čez Rupalsko steno ubijalske gore Nanga Parbat dvignil ogromno prahu in bil ob tvegani helikopterski reševalni akciji pakistanske vojske v središču svetovne pozornosti.
- Kateri je vaš največji uspeh?
»Da sem doslej preživel. Moje življenje je pestro, bili so vzponi in bili so padci. Začel sem iz nič, samemu sebi pravim gozdni Joža, imel sem športne copate, nahrbtnik in zidarsko kladivo. Kmalu so prišle odprave. In ko sem prišel v stik s sedmo silo, sem poskrbel za nas, gozdne Jožefe. Športno gledano pa kot mentor vračam in dajem tisto, za kar menim, daje potrebno vsem, ki gredo po podobnih stopinjah.«
Gore, to sem jaz!
-
Kdo vam je pomagal pri samih začetkih?
»Začel sem v okviru planinske zveze, potem sem se odločil, da bom ribe raje kar sam lovil, kar nekaterim ni bilo po godu. Sicer pa sem veliko poslušal Toneta Škarjo in Šraufa, ki sta bila tudi moja mentorja.«
- Doživeli ste hudo nesrečo, vendar ne v hribih?
»Padel sem v lastno klet. Zlomil sem si obe nogi in preživel deset operacij. Dolgo sem bil na vozičku, zatem pa se korak za korakom vračal nazaj v Himalajo.«
- Kaj vas je gnalo naprej?
»Enostavno sem se čutil poklicanega! Gore so zame, to sem jaz.«
- Kako vaši znanci in prija telji spremljajo vaše podvige?
»Ko ti gre dobro ali ko pripravljaš nov podvig, so vsi s tabo prijazni in so kot pijavke, ko pa pride kakšna kriza, se pojavijo tisti pravi ljudje, ki od tebe ne potrebujejo nič, te pa razumejo. Da mi poklonijo svoj čas, to pa je največ, kar lahko damo nekomu.«
Način življenja
-
Bili ste eden redkih, če ne edini, ki ste bili med svojimi podvigi deležni tako izjemne medijske pozornosti. Vas je to med vzponi motilo?
»Med vzponi se odklapljam in priklapljam. Največ časa sem sam, čeprav se smejim in delujem, kot da sem z mediji. Ročico, kdaj lahko in kdaj ne v zvezi z mediji, kar še posebej velja za zadnji dve odpravi, sem imel v rokah jaz.«
- Kaj trenutno počnete?
»Trenutno pišem knjigo, sicer pa delujem na človekoljubnem področju.«
- Kako ste sprejeli negativne reakcije ob vašem zadnjem podvigu v steni Nanga Parbata?
»To enostavno sodi zraven. Sem borec in znam premagati tudi znano slovensko nevoščljivo-st. Ko mi laskajo, ne skačem do stropa, ko pa me grajajo, se ne plazim po tleh. Sicer pa mi je bilo všeč, da so se nekateri celo spotikali ob mene. Prišel sem prav enim in drugim. Pokazalo seje, kdo so hinavci, iste osebe v enem mediju pišejo, kako vsi molijo zame, za rumeni tisk pa nastopajo popolnoma drugače.«
- Kakšen je vaš moto, ki vam pomaga v najtežjih trenutkih?
»Med jekli ločimo samo silicijevo in manganovo, razlika je ta, da čim bolj tolčeš po silicijevem, tem mehkejšeje, manganovo pa je potem trše. Prištevam se bolj k manganovemu. Všeč mi je tudi kitajski rek, ki pravi, da nikoli ne zapiraj vrat.«
- Kako so vaši podvigi zaznamovali vaše življenje?
»Alpinizem je način mojega življenja. Nenehno razmišljam o alpinizmu.«
(Pre)več nergačev
-
Vam je naša država pomagala pri uresničevanju vaših projektov?
»Vedno so se našli ljudje, ki so mi pomagali. To so bili večinoma posamezniki in pokrovitelji.«
- Dobili ste več priznanj. Katero vam pomeni največ?
»Veliko jih je, a največ mi je pomenilo, ko mi je ob koncu nekega mojega predavanja starejši gospod stisnil v roke rožni venec. Brez besed sva se pogledala in govorile so le najine oči.«
- Lahko primerjate odmevnost vaših podvigov doma in po svetu?
»Odmevnost je bila povsod velika. V Pakistanu so se prvič odločili, da rešujejo enega samega človeka.«
- Kakšna je bila vaša reakcija na medijsko manj odmeven vzpon dveh Američanovčez Rupalsko steno, ki sta jo preplezala takoj za vami?
»Za podvig jima čestitam. Nekaj sem želel predstaviti kot Slovenec, vendar je bilo pri tej zadevi veliko več nergačev kot pozitivnih stvari.«
Kjer je srce, tam je pot
-
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
»Tisti ki smo v alpinizmu, točno vemo, kaj je kaj, katere stene so zanimive. V življenju sem že veliko doživel in preživel. Hribi so ena od stvari, kjer se nameravam še naprej fizično uveljavljati. Načrtujem težak alpski vzpon, kaj več o tem pa čez čas.«
- Kako kaže z vašo obljubo o zgraditvi bolnišnice v Pakistanu?
»Nekateri še vedno ne verjamejo v moja človekoljubna prizadevanja. Nekaj denarja je že nakazanega neposredno v Pakistan. Poslali smo tudi že veliko opreme, točnih številk pa ne vem.«
- Vam ostane čas še za kakšnega konjička?
»Sem strasten gobar. Veliko se tudi potapljam.«
- Kateri Slovenec je po vašem mnenju najbolj ekstremni športnik?
»Mislim, da bi to lahko bil Jure Robič. Je izjemen športnik in velik garač. Mislim pa, da je v Sloveniji ekstremizem že to, da preživiš z majhno plačo.«
- Za konec še vaš nasvet mladim alpinistom?
»Vse, kar potrebujejo, je srce.«
Pia Pustovrh