Večer, 29.03.06: Zanimanje za Boč veča rastišče velikonočnice v bližini planinskega doma
Zanimanje za obisk Boča veča še rastišče zelo redke velikonočnice v bližini planinskega doma
Po vinskih goricah čez Ljubično na Boč
Gozdovi Boča z množico naravnih znamenitosti ponujajo doživetja vsakomur, ki si še želi stika z naravo - Mlade poljčanske učence je vodila Dragica Onič, učiteljica angleščine, ki že 45 let vzgaja najmlajše v vzgledne planince
Boč je gora Poljčančanov, na katero pripravljajo planinci vsako leto pet pohodov. V skupino organiziranih pohodov je sodil tudi sobotni, spomladanski pohod, ki ga je organiziral Jože Težak v sodelovanju z Ireno Majcen, njihovo županjo.
Čez sto zadovoljnih planincev je sledilo Jožetu Težaku, ki je začel pohod pri tržnici v Poljčanah in je prvi postanek pripravil pri kmetiji Furman nad Zgornjimi Poljčanami. Naprej je pot vodila na Ljubično in med vinogradi na Lovnik, kjer so na domačiji Debeljak pripravili kislo zelje s klobaso in krompirjem. Pravzaprav pa se je resnejša pot tukaj pravzaprav šele začela, saj je steza čez Galke precej strma, vendar je zato zadnji del po prostranem bukovem gozdu toliko prijetnejši. Planinci smo goro obšli s sončne, južne strani. Tukaj so tla skopa in prav takšna lega ustreza gozdu in rastlinstvu, ki spominjata na kraškega. Na tokratnem spomladanskem pohodu je bilo resje že v močnem cvetenju, sicer pa so bili zvončki, žafrani in jetrniki cvetoči spremljevalci od vznožja do vrha. Hodili smo skozi puhast hrastov gozd, med črnimi gabri, ceri, mokovci in malimi jeseni, s katerimi so poraščena južna pobočja Boča. Tako smo pohodniki spoznali najprej kraški obraz te haloške gore.
Pred kočo je zaščiteno območje velikonočnice, ki danes že odpira prve cvetove, v soboto pa so bili drobni vijoličasti cvetovi še oviti v nežne dlačice. Z nežno vijoličastimi cvetovi, obilno porasla z dlačicami, pomeni simbol gore. Planinski naravovarstveniki v dneh okoli velike noči bedijo ob njenem majhnem rastišču in čuvajo redke cvetove te stepske rastline. Suhi travniki na Boču so bili v preteklosti bogati z velikonočnicami. Spremenjena raba tal in obremenitev prostora z množičnimi prireditvami sta dejavnika, ki sta skrčila že tako majhen rastni prostor te ogrožene cvetlice. To pomladansko cvetico najdemo v Sloveniji le na nekaj rastiščih ob Šentjurju in Ponikvi, zato si moramo prizadevati za dolgoročno ohranitev ogrožene rastline in zagotoviti take pogoje, da se bo spet povrnila na večji del ravni Boča, kjer se je nekoč že počutila zelo doma. Nasploh so gozdni rezervati, ki jih je na Boču kar nekaj, območja, kjer je vrstna pestrost izjemna. Ker prav to rastišče na Boču vsako pomlad spodbudi obširno romanje, ko se ljudje navadno z avtom pripeljejo do Doma na Boču, opravijo pohod do ograjenega prostora velikonočnice in se po okrepčilu v domu vrnejo v dolino. Kdor pa zmore, naj se povzpne vsaj na vrh Boča, kjer bo užival v čudovitih razgledih na Haloze, Slovenske gorice, Kozjansko, Dravsko polje in obronke Pohorja.
Sobotni pohod so s smehom in razigranostjo preplavili mladi pohodniki
Pohod na Boč se je tokrat razlikoval od drugih podobnih pohodov predvsem zaradi prisotnosti poljčanskih učencev, ki jih je vodila Dragica Onič, učiteljica angleščine, ki že 45 let vzgaja najmlajše v zgledne planince. "Mladi planinci so moja največja okupacija: skoraj vsem poljčanskim planincem in vsem šolarjem sem posredovala prvo planinsko znanje. Sedaj so tukaj že otroci in vnuki tistih, ki so hodili na poljčansko osnovno šolo. Danes imamo skupine v treh vrtcih, Makole, Studenice in Poljčane, in na treh osnovnih šolah, v Makolah, Laporju in Poljčanah. Toda pri vzgoji mladih nisem sama. Skupaj z mano delajo mentorji in vodniki. Danes, ko smo na Boč peljali 27 učencev, smo jih vodili štirje vodniki.
Na Boč hodimo iz vseh krajev in ob najrazličnejših priložnostih; vsako leto imamo pet standardnih pohodov na vrh. Vse to zmoremo tudi zaradi naklonjenosti vodstva šol in vrtcev ter upravnega odbora PD Poljčane. In pohodi so se res uveljavili, to je sedaj že tradicija. Letno imamo v društvu okoli 50 izletov in vsaka skupina pripravi še dodatnih pet ali šest izletov. Ni nas strah, da bi planinstvo propadlo. Najprej hodijo na izlete otroci, ti privabijo starše in vsak, ki pride na vrh, je zase dobil medaljo sreče in zadovoljstva."
Poti na Boč je mnogo
Dragica Onič pravi, da so vse poti na Boč lepe in prijetne, da pa gre sama najraje čez Babo, ker je pot speljana po grebenu in skoraj nič v senčnem jarku. Tisti, ki so jim bližji senčnejši gozdovi ter globoko zarezane grape, se bodo nanj zagotovo podali s severne ali vzhodne strani, koder smo se vračali s sobotnega pohoda. Obsežni gozdovi, bogati z drevesnimi vrstami, kot so bukev, gorski javor, veliki jesen, divja češnja, brest in navadni oreh, spremljajo obiskovalca od vrha Boča do doline. Najkrajši, a tudi najbolj strmi sta tisti poti, ki se začneta na robu Zgornjih Poljčan. Pot čez Babo vodi naravnost proti Domu na Boču, gozdna Detičkova učna pot pa je speljana bolj proti vrhu, kar lahko izkoristimo za zanimiv krožni izlet.
Ko cveti velikonočnica, je smiselno parkirati v vasi, med tednom pa se lahko z avtom odpeljete do majhnega parkirišča nad vasjo. Za središčem vasi vas kažipot usmeri proti Boču, hitro se dvignete po cesti med hišami, za zadnjimi hišami pa vas na ovinku na desni strani čaka lepo urejeno parkirišče.
Z njega se lahko proti Boču odpravite po markirani poti čez Babo ali po gozdni učni poti. Če se boste najprej odpravili na vrh Boča, začnite vzpon po gozdni učni poti, če je vaš prvi cilj Dom na Boču, pa bo pot čez Babo krajša. Čez Babo vodi zelo široka, lepo markirana pot; na prvi polovici poti vas čaka strm vzpon, med katerim prečkate asfaltno cesto proti planinskemu domu, ki vas pripelje do Babe (535 metrov), skale, s katere se odpre lep razgled na Poljčane, ki so že dobrih 200 metrov pod vami. Naprej je pot precej položna, gozd pa se zlagoma začenja spreminjati iz mešanega, v katerem prevladujejo borovci, v bukovega, ki daje poleti prijetno senco.
Spomladi posujejo senčnejša pobočja Boča vetrnice, tevje, jetrnik in mali zvončki; na južnih legah divje orhideje, avrikelj in dišeči volčin. V padlih in razkrajajočih se deblih, ki leže povsod, so dom našle mnoge vrste gliv in žuželk. Na videz mrtva drevesa so tako mnogo bolj živa kot takrat, ko so še vitalno priraščala.
Ljudje so s svojo prisotnostjo zaznamovali Boč in okolico. Ohranjene kmečke domačije so preproste, iz naravnih gradbenih materialov in pritegnejo poglede popotnikov, enako kot stara in debela drevesa ob kapelicah, ki dajejo v poletni vročini senčno zavetje.
Urška Šprogar