Subjektivna ocena: Nisem filmski kritik zato bom svoje vtise poizkusil strniti iz vidika športnika - Dobrodošli bodo odzivi gledalcev
Lovci na pršič
V ponedeljek se je v slovenskem kulturnem hramu, Cankarjevem domu ob nabito polni Linhartovi dvorani
zgodila premiera filma Lovci na pršič. Nisem filmski kritik zato bom svoje vtise poizkusil strniti iz vidika športnika in povprečnega turnega smučarja. Naj to služi kot iztočnica za zbirko vtisov ostalih gledalcev.
Dogodek je odprl odličen napovednik naslednjega filma Športnega društva Freeapproved, Kunlun Shan. Po nagovoru Marjete Keršič Svetel je sledil kratek pogovor z glavnim protagonistom, snemalcem in režiserjem Anžetom Čoklom in s konceptualnim mojstrom in montažerjem Boštjanom Vircem ter eminentnima gostoma Davom Karničarjem in Silvom Karom, o športnem filmu. Potem, ko je Davo iz rokava stresel nekaj hribovskih šal, da so se "Lublančani mal smejal", je stekel pogovor o zgodovini in trendu športnega filma v Sloveniji. Pojavilo se je tudi vprašanje ali je mogoče narediti dober športni film brez vrhunskega športnega dosežka. Verjetno da, tako kot so ugotovili vsi štirje udeleženci pogovora, vsekakor pa športni dosežek oz. športno mojstrstvo običajno izdatno pripomore k atraktivnosti filma, mu poda avtentičnost in s tem poleg laične, zadovolji tudi strokovni del občinstva. Dokaz za to je tudi odziv včerajšnje publike. Ob navdušenju je bilo tudi nekaj neškodoželjnih kritik. Dobri smučarji so bili nekoliko razočarani nad prikazanimi smučarskimi kadri. Sam sem povprečen turni smučar. Malo sem tudi že ven iz let, da bi dojel novo "ej stari..." free ridersko sceno in prišel sem si ogledat film kjer se bom naužil dobrih smučarskih kadrov, navsezadnje gre za smučarski film. Zaman sem čakal na, (morda staromoden ?) prizor kakršnemu so pogosto prča vsi resni turni in alpinistični smučarji; smučar, ki se z modrim nebom nad glavo spusti z vrha gore in ob špricanju pršiča brezhibno odvijuga čez strmo flanko. Brez fint s pospešenim posnetkom in rezanjem. Če so kadri kjer sicer fejst fantje opisujejo kako se pride do Vancouvra lahko dolgi, bi bilo tudi neprekinjenega smučanja lahko malo več. Lovci na pršič so se tudi vse preveč zadrževali v temačnih grapah, iz snega je vedno štrlelo ruševje in grmovje. Bore malo je bilo lepih povezanih smučarskih zavojev. Ali so bili Stenar, Pihavec, Prisojnik in podobne slovenske gore, s svojimi čudovitimi, dovolj strmimi pobočji, predaleč? Kakorkoli, mojo kritiko utiša sporočilo enega od zadnjih poglavij filma. Vseeno je kako in kje se kdo smuča, bistvo je v zabavi in veselju ob smučanju; v gorah ali iz sosedovega kupa peska. Tega se ne da spodbiti!
Film je po pričakovanjih odlično narejen. Boštjan Virc je s svojim konceptom in montažo potrdil svoje mojstrstvo in opravičil upanje vseh, ki verjamejo v lepo prihodnost slovenskega športnega filma. Film je poln sproščenih in humornih scen, povsem drugačen od športnih filmov posnetih v obdobju socializma kjer so akterji le nemo, resno zrli v obličje krute gore, predno so se podali na pot po tanki liniji med življenjem in smrtjo. Kljub nekaterim nekoliko razvlečenim scenam smo gledalci v enem zamahu, kar prehitro, dočakali konec filma. Ekipa je zaorala ledino na področju smučarskega filma, film je vreden ogleda, zabaven in vsa čast celotni ekipi za idejo, vnemo in trud. Verjetno prav vsi, ki smo si ogledali napovednik naslednjega projekta, nestrpno pričakujemo tudi naslednje srečanje z ekipo Freeapproved ob premieri filma Kunlun Shan.
Srečno!
Tomaž Jakofčič