Delo, Trim - Mitja Felc: Tminska kolesarska avantura
Najniže so v Triglavskem narodnem parku skrita divja in slikovita Tolminska korita – Do vasice Čadrg se vije prav zoprn klanec – Cerkev Svetega duha na Javorci je eden najlepših spomenikov prve svetovne vojne
Tolmin ali Tmin, kot mu skrajšano rečejo domačini, na pomolu med smaragdno Sočo in modrikasto Tolminko, je za kolesarje pravi raj. Ne le zaradi naravnih lepot in zgodovinskih ostankov, temveč tudi zaradi razgibanega terena. Mesto leži v kotlini in ga z vseh strani obdajajo hribi, zato je vrtenja pedalov po ravnini le za vzorec, vzponi pa se vrstijo vse od blagih do hudo strmih. Tolmin z okolico se lahko baha z marsičim, a najpomembnejša naravna znamenitost so gotovo Tolminska korita in spominska cerkev Javorca, spomenik prve svetovne vojne. Tolmincev ne bomo uvrščali med znamenitosti, so pa gotovo nepogrešljiv delček v tminski avanturi.
Slikovita in divja Tolminska korita niso samo paša za oči, so tudi najjužnejši del Triglavskega narodnega parka. Sotočje Tolminke in Zadlaščice je natanko 2684 metrov nižje od vrha Slovenije in je z nadmorsko višino 180 metrov najnižja točka parka. A še preden pridete do gozdne poti, ki vas v nekaj minutah pripelje do korit, marsikdo pozabi dihati že ob prečkanju Hudičevega mostu.
Most je pred dobrimi sto leti zgradilo tolminsko županstvo, obe strani ozke soteske pa povezuje 60 metrov nad Tolminko. Po hudiču so ga poimenovali že takoj po postavitvi, a to ni nič zelo neobičajnega. Slovenci namreč kaj radi tako imenujejo mostove, ki visoko nad vodo povezujejo ozke soteske, so – že skoraj tako, kot da bi se opravičevali – pojasnili domačini.
Na območju korit so že pred kakšne pol stoletja izklesali turistično pot. Najzanimivejša sta topel izvir ob Tolminki (za obiskovalce žal nedostopen) in Medvedova glava nad Zadlaščico. Gre za skalo, ki jo je – Bog ve, kdaj – med stene kanjona zvalila mati narava. Izrazita vlaga in toplejše sredozemsko podnebje sta kamen obdala z mahom in z malo domišljije se je hitro izrisala medvedja glava. Voda tam dobesedno skaklja iz tolmuna v tolmun, zato so tisti del korit poimenovali Skakalnice, kakopak.
Pogled na kristalno čisto vodo že dolgo ni več nekaj vsakdanjega, zato marsikoga premami, da se v njej malce osveži. A tisti, ki se zapodijo v kakšen tolmun, ne da bi prej preverili temperaturo, jo še hitreje ucvrejo nazaj na kopno. Voda je dejansko ledeno mrzla (preverjeno!), saj ima le od pet do devet stopinj Celzija. In ko si enkrat notri, ti niti spomin na topli izvir prav nič ne pomaga.
Fičo prvi v Čadrgu
Od Tolminskih korit je takoj za ovinkom Dantejeva jama (nekateri jo imenujejo tudi Zadlaška, po bližnji vasi Zadlaz). Govori se, da je italijanski pesnik Dante Alighieri, ki je leta 1319 v gradu na Kozlovem robu obiskal oglejskega patriarha, prav tu dobil navdih za opis pekla v svoji Božanski komediji. A tudi če ga ni, gre vsekakor za še en biser med slovenskimi jamami. Doslej so je raziskali za kakšen kilometer in pol. Je ena zahtevnejših, zato njen ogled brez primerne pohodniške opreme in jamarskega vodnika ni mogoč, saj bi zlahka doživeli pekel.
Če smo že prečkali Hudičev most in bili na robu pekla, bi lahko rekli, da se do odmaknjene vasice Čadrg vije še – vražje zoprn klanec. Še za avtomobiliste ni prijeten, če pa ga premagujete s kolesom, se vam strmina globoko zareže v spomin. Vas leži visoko nad sotočjem Tolminke in Zadlaščice, med drugim pa slovi tudi po tolminskem siru. V tamkajšnjih kmečkih gostiščih lahko okusite še precej drugih dobrot.
Kjer danes v Čadrg vodi strma asfaltirana cesta, je bila še pred desetletji utrta zgolj konjska steza. Šele leta 1966 so jo vaščani razširili za konjsko vprego in – avtomobile. Fičo je bil prvi avto, ki se je 11. novembra 1966 po ovinkastem in povsem prepadnem pobočju prebil v Čadrg.
Tri žene z možmi v vrečah
Prostor je že po definiciji ukrivljen, a tudi čas se kolesarjem pri tamkajšnjem vzponu skorajda ustavi. Muke so po kakšni uri pedaliranja hitro pozabljene, če na cilju preusmerite pozornost na želodec.
V vasi živi zdaj 33 ljudi, pove Marija, ki vodi ekološko kmetijo Pri Lovrču. Zanjo ni dvoma, kaj ponuditi izčrpanim kolesarjem: domač bezgov sok in narezek. Tudi skuta s čemažem ni manjkala, a kako bi, ko pa so Pri Lovrču gostili celo že kronane glave, denimo švedskega kralja in kraljico. Šveda za vile ali grablje sicer nista poprijela, a če koga to zanima, mu tudi s tem hitro ustrežejo.
Mir in neokrnjena narava sta danes največje bogastvo tega območja, a se človek kljub temu vpraša, kaj vraga je ljudi – ko je bilo naravnega še v izobilju – gnalo, da so se naselili malone Bogu za hrbtom. No, legenda pravi, da so v Bohinju pred davnimi leti obsodili na smrt tri tlačane, njihove žene pa izgnali. Odnesti so jim dovolili le toliko, kolikor so same lahko nesle. Pa so iznajdljive ženske v vreče spravile svoje obsojene može. Odnesle so jih daleč čez hribe in se ustavile šele na kraju, kjer zdaj stoji vas Čadrg. Od Čadrga do Javorce se vije bližnjica. Pohodniki si lahko tod pot precej skrajšajo, za kolo pa ni primerna. Ni druge, kot da se spustite navzdol v dolino, kjer zavore še kako upravičijo svoj obstoj, nato pa spet poženete proti Javorci. V nasprotju s čadrskim klancem je ta dosti prijaznejši.
Ah, te zmote
Tudi o spominski cerkvi Svetega duha na Javorci kroži precej zmot, pove zgovorni vodnik Matjaž, ki zgodovino najlepšega spomenika prve svetovne vojne stresa kot iz rokava. Na splošno se misli, da je cerkveni objekt, a ni res: »To je spomenik padlim tovarišem.« Njegovi stvaritelji so spomin nanje ohranili na lep in svojevrsten način. Na hrastove plošče so namreč vžgali njihova imena – okoli 2500 – in jih kot velike knjižne liste vgradili v notranjost sten.
In že naletimo na drugo zmoto. Ta pripoveduje, da so plošče naredili iz lesenih zabojčkov, v katerih so tovorili strelivo. »Kje pa!« se malone huduje Matjaž. »Škatle za strelivo so iz poceni in lahkega materiala, denimo smrekovega lesa, ne pa kakovostnega hrasta. To si je nekdo izmislil, zgodba pa še kar kroži naokoli.«
Niti kraj za gradnjo spomenika ni bil naključno izbran. Bližnja planina Polog je bila med soškimi boji posejana z vojaškimi barakami in skladišči opreme. Zaščitena pred italijanskim obstreljevanjem je dajala avstro-ogrskim četam dobro zavetje za počitek in tudi – delo.
»Spomenik so zgradili pripadniki 3. gorske brigade, borbene enote 15. korpusa. Delali so ga od 1. marca do 1. novembra 1916.« To kaže napis nad vhodnimi vrati cerkve, ki so jo zgradili pod vodstvom Madžara Géze Jablonskyga. Matjaž še pojasni, da je takrat na soški fronti vladalo relativno zatišje, kar so avstro-ogrski vojaki s pridom izrabili.
Ta čudovita stvaritev je od druge svetovne vojne žalostno propadala. V 80. letih prejšnjega stoletja so jo sicer obnovili, vzdrževali pa manj zavzeto. Svoje je nato dodal še velikonočni potres leta 1998. Cerkev Svetega duha so vnovič obnovili pred petimi leti, a se hitro opazi, da bi se marsikje lahko bolj potrudili.
Mitja Felc