Zgodba Matjaža Jerana in Roka Blagusa o zimski avanturi v steni Mt. Blanc du Tacula
Pillier Gervasutti
Matjaž: Med Milanom in Aosto se po pizza stopu odpeljemo Chamu naproti, tabor za mlade alpiniste je na drugi strani tunela. Mladi kot glavni namen tabora razumemo druženje in seveda plezanje v raznolikih stenah, tu se spoznavamo in rojevajo se novi cilji. Tokrat smo prvo 800 metrsko steno zmogli že na avtocesti, nekje v Aosti, ko je Karli na precej strmem odseku avtoceste obelodanil, "ej bencina nam zmanjkuje!". Pet minut kasneje vsi trije z Rokom rinemo avto, šofira Špelca, edina mlada alpinistka na taboru in utrne se mi edinstvena rešitev naše testosteronske zagate: "Tolk o tem kdo bo Špelco porivu fanta, jaz lahk takoj neham!" Imeli smo noro srečo, vzpon je trajal 15 minut, povprečna naklonina smeri je bila pet stopinj in ob prihodu na vrh-bencinsko črpalko, smo vsi trije plitko sopli in tanko piskali. Prav tako smo občutili prijetno pekočo toploto v tricepsih in stegncih. Vsi dvomi o zasedenem dnevu so se razblinili, in tako smo v Chamonix prispeli s kvalitetnim, a rahlo prevelikim tonusom, po nasvetih strokovnjakov smo ga ubili z nekaj pivi.
Večer je bil v znamenju vedno višjih ciljev in vedno manjših skrbi. Šef tabora - Jaka je svetoval, da mogoče še malce počakamo s skalnim plezanjem, da je bilo na Midiju (Aguille Midi, 3846m) danes 13. marca zjutraj minus 28°C in da so stene verjetno malce zafrajhane od zadnjega nekaj tedenskega sneženja, pa tudi o močnejšem vetru so poročali. Po najinih stotih ne-zakaj ja-zato sva šla z Rokom vseeno spokat ruzake in spat. Opremo za v steno je naštudiral Rok.
Rok: Opremo sva pripravljala v majhni in prenatrpani sobici v hostlu Chamoniard volant, sedaj že kar tradicionalnem zbirališču slovenskih plezalcev. Armafleksov s seboj nisva jemala, sva pa vzela astrofolijo. Težkih termosk nisva vzela, namesto njih le dve Fructalovi plastenki. "Pa to vama bo takoj zmrznl", je rekel Jaka, ki je med tem zavzeto bolščal v svoj prenosni računalnik. Nimaš kej, veri lajt veri fast, in modri, dobro namerni nasvet sva preslišala. Vzela sva tudi nekaj klinov (3), lednih vijakov (2), metuljev (8), set jebic (skica je obljubljala "razbito a čvrsto skalo, ki je nadvse primerna za uporabo zatičev"), kompletov nisva jemala, pač pa sva namesto tega uporabila v neskončno zanko povezane prusike (6). Vzela sva tudi lahek MSR kuhalnik in posodo, seveda brez pokrovke, namesto le-te sva vzela aluminijasto folijo. Imela sva tudi vsak po dva cepina in dereze, skupaj ene plezalnike in nekaj malega jedače.
Po slabo prespani noči (preganjali so me na debelo zasneženi previsni skalni raztežaji in od mraza trdi in nečutni prsti) je zjutraj suh kruh s salamo in sirom le stežka zdrsnil po grlu. Čaj so nama pripravili kar Česen, Koren, Špelca, Karli in Dave, ki so se odpravljali v isti hrib. Skupaj smo se po zajtrku odpeljali do spodnje postaje najvišje evropske žičnice. Z vrha le-te smo sestopili še čez prvi klanec, si nadeli smuči in odsmučali vsak pod svoj cilj. Aleš in Dejan pod Modica-Noury, Špela, David in Matej pod Gabarrou-Albinioni midva z Matjažem pa pod znani Supercoluar.
Desno od Supercoluarja se dviguje strm skalni steber po katerem poteka Gervasuttijeva smer. Smer, ki sta jo prva preplezala Fornelli in Mauro leta 1951, je poleti deležna množičnega obiska. Matjaž je bil poleti 2005 že pod smerjo s punco Alenko, a sta si zaradi množice plezalcev, ki so pod smer prišli pred njima, morala izbrati drug cilj. Tokrat sva bila pod smerjo sama in precej močan veter in jedek mraz sta obetala, da bo tako tudi ostalo.
Nekaj pred krajno počjo sva se ustavila, odložila nahrbtnike in začela nase vlačiti plezalno opremo. Ko sem iz nahrbtnika potegnil posodo, so po pobočju zdrsnile jebice. Očaran nad prizorom sem le gledal kako izginjajo v daljavi. Čez čas se je tekoč za njimi v prizor vmešal še Matjaž in se še nekoliko kasneje zadihan vrnil nazaj. Urejanje opreme je šlo v nadaljevanju brez podobnih izpadov in nekaj čez enajsto sva že zaplezala v prve raztežaje. Prvi pravi raztežaj je pripadel Matjažu. Najprej je čez precej nerazčlenjene plošče visela stara vrv, ki je nato izginila in se višje spet nadljevala čez rahlo previsen kaminček. "Pa prim že ta fiks!", sem bentil sam pri sebi, ko je Matjaž počasi a vztajno praskal z derezami po gladki skali, za meni nevidne razčlembe zatikal cepine in vsake toliko pobožal skalo z rokavicami. Ko me je že malo zeblo sem iza vogala končno zaslišal odrešilni varujem in se na vrat na nos zaletel v raztežaj. Seveda sem na težjih mestih rade volje poprijel za fiks.
Matjaž: Rok za mano čez uvodni skalni raztežaj popraska v desetih minutah, na štantu sezuje plastiko in si na pas obesi dereze ter si zanj zatlači oba cepina, obuje si plezalke in odskoči v oranžen s soncem obsijan granit. Komaj dovolj hitro podajam štrik. Nisem še videl človeka s tolikšnim plezalnim apetitom in tudi plezanja v plezalkah v takšnem mrazu ne. Že po drugem raztežaju mi je izredno žal, da moram sam plezat v dve cifri prevelikih Vegah! Tako menjajoč v vodstvu uživava v soncu do raztežaja št. 9, ko naju oblije senca in kar naenkrat postane ledenica. Kljub zgodnji, 15. uri, Rok predlaga bivak na izjemni polici, kjer v naslednji uri urediva hotel z najbolj norim razgledom. Ob 19-ih, ko se iza Grandes Jorassov dvigne luna, odloživa jedačo in pijačo in naslednjih 12 ur s krajšimi blackouti strmiva v surrealistično pokrajino. Sva srečna in zadovoljna sama s seboj in svetom okoli naju, težko bi se imela bolje. Rokove besede so spontano izoblikovane in nedvoumne: "Jaz zdej mislm samo na to, kako bi vsak dan plezu in nikomur se mi ne da razlagat zakaj je tako!" Pogled na vijola Dru, kasneje s srebrom polito pokrajno, zjutraj pa življenje zbudi naše zlato sonce! Vse to nemo potrjuje edino resnico, "bolše nam v življenu ne more bit!". Pol litra čaja, ki sva ga pri tekočem stanju ohranjala kar med nogami, predelava v 1 liter in ga stočiva nazaj v flaško od Fruca-veri lajt veri fast postane ledeni čaj!
Rok: Sonce je ravno dobro vzšlo, nahrbtnike imava že pripravljene, jaz pa kar še mencam na udobni polici. Že v topli plastiki (po mnenju prizvajalca topli dovolj celo za na osem tisoč?!) me zebe v prste in misel na to da bom kmalu obul baletne čeveljce, primerne za ples po najmanjših skalnih razčlembah, me že nekaj minut zadržuje na polici. Ko so baletni čeveljci pripravljeni, se zaletim v strme skale, a že po petnajstih metrih kot klobasa pri mesarju visim v klinu in na ves glas preklnijam. Ko kri počasi leze v otrple prste, se še malo zjokam, potem skoraj omedlim. Ja, "bolše nam v življenu res ne more bit!" A ko kri pride v prste in se tista v jedru telesa spet segreje na delovno temperaturo je življenje spet lepo in plezanje užitek!
Matjaž: Rok na začetku prevzame krmilo za dobrih 300 m skale s težavami do 6a, pleza brez nahrbtnika z derezami in stroji za pasom, za seboj potegne ruzak in mene. Na enem izmed tesnih štantov neroda poskrbim za topo presenečenje, z monopointom ga z vso silo pohodim po plezalniku. Ampak razen nekaj sladkih besed in manjše odrgnine na njegovi nogi ostaja vse po starem, še vedno plezam na topiča, od sedaj dalje brez derez, saj jim skala ni naklonjena. Plezava 99% po skali, kdaj Rok na hitro do kolen stopi v sneg, a mu vseeno zavidam, saj je plezarija zares odlična, veliki oprimki, strmi raztežaji in pravljična izpostavljenost, da o mnogih zares izjemnih prehodih okoli stolpičev niti ne govorim. Nekje proti 14. uri zaplezava v manj prijazen mestoma luskat in krušljiv svet, sedaj smer poteka na senčni strani stebra.
Rok: Okoli 12ih, ko naj bi svet postal nekoliko lažji, sva se izmenjala v vodstvu. Že včeraj na bivaku sva se dogovorila, da bova danes plezala v dveh blokih. Jaz naj bi najprej preplezal nekaj sončnih raztežajev v plezalnikih, on pa bi potem, ko bi sonce že zašlo za Mont Maudit, vodil navezo kar v plastiki. Prvih nekaj raztežajev po prvi izmenjavi sva morala plezati še brez rokavic, zato je bilo poleg plezanja med puhanjem v prste prisotnega tudi nekaj preklinjanja. Kasneje so zadostovale rokavice in cepini, zato je preklinjanje zopet zamenjala pesem. Pesem, na katero Matjaž pleše vsakič, ko ga pot zanese v kakšno skalno smer ali plezališče! (op. Matjaža: Pel sem si: "o jaz pa ne, kako sva si različna, a ko noč je z nama to je cela drama, saj želiva bivak si oba!"). V zahajajočem soncu je Jerry, kot ga kličemo, sureveno plezal po bolj in manj strmih skalah, na moja: "A se že da it levo u Supercoluar?" pa je mirno odgovarjal, da še ne.
Na prvem bivaku sva predvidevala, da sva po skici včeraj preplezala devet raztežajev. To naj bi pomenilo, da naju je danes čakalo najprej sedem raztežajev do vrha drugega stolpa, potem spust po vrvi v Supercoluar in nato še sedem raztežajev do vrha Tacula po stebru Boccalate, po katerem poteka vršni del znane ledne klasike. Očitno bo treba v sklopu letošnje alpinistične šole na AO Ljubljana-Matica obiskati predavanje o branju alpinistične skice, ker o tej temi nimava več pojma! Po mojih sedmih raztežajih jih je namreč Matjaž preplezal še ravno toliko preden sva dosegla "drugo" škrbino in se iz nje spustila na v tem delu precej široko snežišče na levi. Na snežišču so mi med procesom nadevanja derez na čevlje v globino padle volnene rokavice, zato me je v nadaljevanju zeblo še malo bolj kot bi me sicer. Nadaljevala sva najprej po snežišču, kasneje pa sva po lepem mešanem raztežaju dosegla skalni raz.
Rok: Na razu, mestu, kjer sva po najinem videnju skice pričakovala konec smeri, je kazalo, da imava pred seboj še kar nekaj plezarije. Objemala naju je trda tema in zopet sva resno razmišljala o bivaku. "Kako kej tvoje roke?" me je vprašal Matjaž. "Zdej bolš k mam gor tvojo volno", sem mu odvrnil s tonom, ki naj bi vzbujal kar najmanj zaskrbljenosti. "A pol greva naprej", je še vprašal. "Ja, kaj pa čva. Tlele je kurčevo za bivaknt", sem odvrnil in mu na pas zataknil nekaj metuljev.
O možnosti bivakiranja sva se pogovarjala že po prvem raztežaju velikega snežišča. Med le-tem se mi je namreč živalsko zanohtalo, na varovališču pa kri kar ni in ni hotela nazaj v prste. "Ej ta star, če se mi kmal ne odnohta, bova mogla bivaknt!" sem izdavil pihajoč v prste. Na srečo se mi je v Matjaževih rokavicah nato hitro odnohtalo in za nedoločen čas sva lahko odložila misel na bivak.
Nadaljevala sva gor in dol po skalnem razu, plezajoč na stolpe in stolpiče. Pod vsakim sva bila prepričana, da morava splezati le še nanj, a sva se venomer zmotila. Mraz, ki nama je venomer bolj lezel v roke, sva kanila ukaniti tako, da sva si vsake toliko izmenjala Matjaževe rezervne in volnene rokavice; moj preostali par je bil namreč povsem neuporaben. Ko sva tako plezala vse do 23. ure, se je za zadnjim stolpom kočno pokazal vrh in...
Matjaž: Ura je 23., Rok pripleza k meni, trese ga kot je treslo le Blagusa v Gervasuttiju, zame je mraz nekaj novega! Po 15 minutah masiranja in huuuuuvanja tople sape v njegove roke se malce umiri. Skrbi ga mrzla kri, ki mu teče po žilah in ohlaja jedro telesa, mora naprej, sicer bo slabo. Suvereno zapleza v zadnje metre lomljive skale, brez varovanja je kmalu na vršni snežni flanki, luna meče svetlobo na vršni greben Tacula, 4200m in nekaj čez visoko zvijeva štrika. Niti spomniva se ne zadret starega matičarskega živalskega izreka, nimava odvečne energije in ni nama do lepih besed, skrbi naju pozna ura in hud minus, greva naprej. Sestopava čez vrh Tacula in po severnih pobočjih naproti toplim WC-jem gondole Aguille Midija. Sprva po svežih sledeh, ki pa se okoli enih izgubijo v temnem pobočju proti koči Cosmiques, navezana se spustiva pod prve serake in prečiva desno...ob treh ponoči kličem Karlija, ki nama iz tople postelje razlaga, kje tukaj hodil je lani, ko so splezali Supercoluar. Še drugič greva povsem levo in nato povsem desno, prehoda ne najdeva. Nato se odločiva za abalakov preko seraka in nato dalje v labirint, pa si na robu premisliva, "Veš kaj, dejva bivakirat!" modro predlaga Rok in že si ravnava posteljo. Dve uri je do zore. Tukaj pod previsom seraka končno pišem Jakatu, da sva ok, in da bivakirava.
Zjutraj spokava na flanko in do pod kolen zagaziva čez napihan sneg, trmoglavim, da se bova sledem na drugi strani pobočja približala v velikem loku, res si ne želim spoznati plazu, in tako v tihem ritmu 20 korakov-pavza-20 korakov rineva gor in nato prečiva do sledi predrzneža, ki nama je zoral kložo. Čez pol ure sva na fizično istem nivoju kot desetine turistov, od srca so se nama odvalili seraki in plazovi, počasi se vlečeva proti gondoli, mimo naju pa smuča nek povsem drug svet...Po uri in pol hoje se sesedem v sneg. Pet metrov stran od mene se na tleh valja nek fotograf, kateremu se pred objektivi na Rossignolke naslanja porjavela lepotička, roka ji poželjivo drsi po novem laku prelitem čez najnovejši karv, kak meter stran jo ponosno gleda njen lastnik. Nato ga fotograf postavi k njej in skvari popolno kompozicijo, sonce je v zenitu, fleš pa non stop bliska. Mojo zamaknjenost zmoti zvok požirka vode (nekaj povsem novega v teh dneh zame) v grlo Američana. Ne morem si kaj, da ne bi vstal in jih vprašal, če imajo kaj odveč. Voda teče in z vsakim požirkom čutim kako mi rastejo moči. Zahvalim se za vse, pomislim na Roka, ki še vedno sedi en nivo nižje in v enem zamahu odkorakam na vrh.
Čez eno uro v dolini skupaj z Rokom pijeva džus in jeva čokoladne piškote. Imava mravljinčaste prste, sva prijetno zagorela in pošteno zmatrana. Od drugega jutra sva v 30 urah skupaj spila štiri dcl tekočine, v ruzakih pa sva imela še pol litra zaledenelega čaja v flaši od Fruca. Najina prva skupna tura je bila super. Naslednjič bom s seboj vzel plezalke, termovsko in analogni fotoaparat, ki ga ne zebe. A do nove zime je še daleč.
V Gervasuttijevem stebru (TD, 6a A1 M, 800m + ) sva med 14. in 15.3.2006 plezala, pisala in slikala Rok Blagus in Matjaž Jeran.
Matjaž Jeran