Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Graničarska pot

30.08.2010

 

torek, 31. avgust 2010, ob 05:29, Maja Duh, ogledov: 3318

Gorenjski glas, Planinski kotiček, Jelena Justin: Jerebikovec (1617 m), Kamnati vrh (1647 m), Visoka Bavha (1647 m), Nizka Bavha (1642 m), Tamarča (1728 m), Vošca (1737 m).

Mirni svet zahodnih Karavank, zahodno od Kepe, sem se odločila odkriti v celoti. Manjkal mi je tisti del od Korenskega sedla do Vošca. Graničarska steza po skoraj celotni poti.

Že velikokrat sem napisala, da mi je zelo pri srcu zahodni del Karavank, ki ni označen. Neokrnjeni svet, kjer narava kaže svojo moč, je bolj neobljuden kot obljuden in zato le še privlačnejši. V verigi spokojnih južnih karavanških pobočij bomo tokrat prehodili greben med Korenskih sedlom in Vošco, ter se povzpeli na Jerebikovec, Kamnati vrh, Visoko in Nizko Bavho, Tamarčo in Vošco.
 
Zapeljemo se do nekdanjega mejnega prehoda Korensko sedlo, kjer pri prvi opuščeni stavbi na desni strani, tik pred prehodom, parkiramo. Na travnikih okoli se pase živina, zato previdno prestopimo ogrado, ki jo omejuje električni pastir. Vzpenjamo se ob potoku, ko kar naenkrat pred seboj zagledamo stezo, ki se začne v okljukih dvigovati. Prijetna pot, lahko sledljiva in vzdrževana, nas pripelje na gozdno cesto, ravno na ovinku. Zavijemo levo, nekaj deset metrov, ko spet zagledamo stezo, ki nas popelje desno v breg. Prvih nekaj metrov je zelo dobro vidljiva, nato pa sledljivost izgine. Svetujem, da se držimo bolj desno. V vsakem primeru moramo priti na vrh grebena. Ogromno stezic nam bo dovoljevalo, da bomo hodili prosto po Prešernu, le vprašanje je, kako dolg sonet bomo spesnili. Travnik, na katerega bomo stopili, označuje naš vrh, Jerebikovec, 1617 m. Do sem smo potrebovali 1 uro in 30 minut. Prehodimo ga in sestopimo na sedlo Rekarščica, 1554 m, kjer je avstrijska lovska koča. Nadaljujemo kar po grebenu do gozdne ceste, kjer zasledimo oznako poti 603 (oz. 03), ki vodi na Kamnati vrh. Sledimo cesti, na koncu katere nas smerokaz usmeri ostro desno po gozdnem slemenu. In že smo na vrhu Kamnatega vrha, 1647 m. Drevje okoli vrha nam ne privošči nobenega posebnega razgleda. Po travnatem slemenu se spustimo mimo mejnih kamnov, ki jim zvesto sledimo. Pri mejnem kamnu številka 179/01 se pot usmeri desno in se spusti skozi pas gozda do poseke. Na tem mestu je razgled več kot čudovit, saj se pred nami razpre veriga vzhodnih in zahodnih Julijcev, od Kukove špice pa vse tja do Montaža. Tik pred seboj zagledamo poseko, preko katere se bomo povzpeli na Visoko Bavho. V tem delu je zaradi zaraščenosti težko slediti mejnim kamnom, zato do ceste, ki jo vidimo, sestopimo kar po zvoženem kolovozu. Na cesti zavijemo desno in nadaljujemo sestop skozi gozd. Ko dosežemo dno, se pot spet postavi pokonci, kjer v strmem vzponu dosežemo Visoko Bavho, 1647 m. Če z njenega vrha pogledamo nazaj proti Kamnatemu vrhu, bomo na njegovi južni strani videli grozeč podor. Z Visoke Bavhe strmo sestopimo na sedlo Bavhica, 1531 m, kjer je ličen zasebni vikend. Na naši desni strani je gozdna cesta, ki nas proti vzhodu popelje skoraj do Jureževe planine. S sedla nadaljujemo ob mejnih kamnih, strmo do vrha Nizke Bavhe, 1642 m. S travnatega vrha, ki nudi čudovit razgled na Julijce, se po travniku povzpnemo še do prostrane planine Grpišce, 1676 m. Od tod nas čaka spust na sedlo Dolič, 1612 m, od tam pa strm vzpon do Tamarče, 1728 m. Skozi drevored dreves se sprehodimo do rajske Vošce, 1737 m, planine, ki jo zelo dobro poznamo. Zasluženi počitek ob ruševinah nekdanjega pastirskega stanu nam bo dobro del, sploh, ker nam Vošca nudi tako čudovit razgled. Pred nami se bo razprostrla veriga vršacev, ki tako dobrohotno in spokojno že stoletja navdušujejo s svojo mogočnostjo; od Kukove špice, Široke peči, Oltarjev, Špika, do Razorja, Prisojnika itd.
 
Z Vošce se spustimo do Jureževe planine, potem pa nas, žal, čaka tisti del poti, ki bo mukotrpen; no, vsaj meni je bil. Capa, capa, cap po panoramski cesti, ki od Korenskega sedla pelje do Železnice. A ravno panorama je tista, ki ublaži hojo po makadamu.
 
Nadmorska višina: max. 1737 m
Višinska razlika: vzpona 1018 m, spusta 1007 m
Trajanje: 5 ur in 30 minut + 7 kilometrov makadama peš
Zahtevnost: 4 zvezdice

Jelena Justin

Komentiraj (1):

Domen Zupan, torek, 31. avgust 2010, ob 15:29

Teh 7 km makadama na koncu ni nujno potrebnih. Namesto, da se vozimo na Korensko sedlo, namreč lahko avto pustimo kar v Kranjski Gori, se po turističnih potkah vzpnemo na planino Medvedjek, nadaljujemo do gozdne ceste in dalje na vrh Jerebikovca. Sestopimo pa v Log. Z gozdne ceste nad Medvedjekom se lahko usmerimo direktno proti vrhu Jerebikovca (držati se je treba nekoliko levo), a je tam poti še manj, teren in orientacija pa sta nekoliko bolj zahtevna, kot na grebenčku, opisanem v prispevku, zato se je morda bolj smiselno po cesti sprehoditi do tega grebenčka.

eXTReMe Tracker