AO Kranj - Anže Šaus: Na Huascaran (6768 m) se odpravim s tremi prijatelji.
1. DAN - PRIHOD V TABOR NA MORENI
... Brazilka Emilia in Francoz Jan sestavljata prvo navezo, Blaž Jereb in jaz pa drugo. V Mankosu naložimo opremo v taksi in se odpravimo v majhno vasico pod Huascaranom, Musho. Do baznega tabora nam opremo znosijo osli, naprej do tabora na moreni jo nesemo sami. Pot je sprva položna in slikovita, nato pa se začne strmo vzpenjati. Vseskozi imamo pred očmi oba Huascarana. Šele sedaj vidimo kako mogočna je ta gora. Naredimo 1900 metrov višinske razlike in se nato odločimo, da bomo spali v koči, ki je na višini 4850 metrov. Luksuzno opremljena koča s kopalnico in toplo vodo je last neke dobrodelne italijanske organizacije. Izvemo da je v taboru 1 skupina devetih alpinistov, ki bodo vrh poskušali doseči po Normalni smeri.
Celotna objava (več slik) na AO Kranj >>>
2. DAN - ODHOD V VIŠINSKI TABOR 2
Od koče odidemo ob treh zjutraj. Ne rabimo svetilk saj je polna luna. Pot čez moreno je kot velik labirint, polna možicev in ogromnih skal. Drugo navezo hitro pustiva za seboj in že sva na ledeniku. Ledenik je lep in brez večjih razpok. Ravno ko se približujeva taboru 1 je skupina devetih alpinistov že v steni. Nadaljujeva pot v višinski tabor 2. Odsek med obema taboroma je zelo nevaren. Nanj stalno plazijo padajočo seraki, tako morava biti zelo hitra. Zadnji višinski tabor postaviva na membrani ledeniske razpoke, ob vstopu v načrtovano smer, na višini 5900 metrov. Sto metrov pod seboj opaziva tabor treh vodnikov in italijanskega alpinista. Emilie in Jana pa od nikoder, verjetno sta obrnila že na moreni. Odločiva se, da bova plezala novo linijo, ki naju iz vodnega ledu pripelje v sprijet sneg, idealen za plezanje.
3. DAN - VRH IN POVRATEK V KOČO
Zbudi naju vodniška naveza, ki se v smer poda že ob enajstih zvečer. Splezajo 200 metrov smeri in zaradi zahtevnega ledu obrnejo. Plezati začneva ob 3.15. Sprva plezava proti desni, led je steklen in v naklonu 60°. Obema se kar hitro zanohta in potrebujeva kar nekaj časa, da se ogrejeva. Po 150 metrih iz ledu preideva na sprijet sneg. Naklonina ostaja enaka, le plezanje je zaradi boljših razmer prijetnejše. Ta naju po približno 200 metrih pripelje na greben. Naklonina grebena se nekoliko položi (40-50°). Po dobrih 150 metrih se smer priključi ostalima smerema v steni.
Za počitek si morava izklesati stopnico. Še nikoli si nisem tako želel videti sonca, kot tedaj. Pot do vrha se vleče in začne sunkovito pihati. Proti vrhu posije sonce, ki me ogreje. Priteče mi solza sreče. Ob 9.15 si z Blažem na vrhu (6768 m) seževa v roko. Narediva nekaj fotk in se po smeri Shild odpraviva nazaj v tabor 2.
Ob plezanju pričakujeva narejena varovališča za spuste (informacija lokalnih agencij), a teh ni bilo. Tako sva v celoti smer preplezala navzdol. Smer ni pretirano zahtevna (40-60°), le v spodnjem delu se izpostavljaš padajočim serakom. Ob 12.30 sva v dvojki. Verjetno sva splezala novo smer. Sestopila sva po smeri Shild. Hitro nadaljujeva čez nevaren odsek, med enko in dvojko, in že sva v koči. Tam se prileže topel tuš in spanec v postelji.
4. DAN - POVRATEK V HUARAZ
Zjutraj naju prebudi jutranje sonce. V miru pojeva zajtrk in se odpraviva proti Mushu. Natančne informacije o smeri sledijo, če bo ta potrjena.
Lep pozdrav iz Peruja, Anže ...