Odlični vzponi in nove smeri
Nekaj bolj obsežnih novic o odličnih in novih smereh.
Camilotto-Pellissier
Zgodila se je nova prosta ponovitev smeri Camilotto-Pellissier v Veliki Cini (8a+, 550 m). Akterja Rok Blagus in Luka Lindič sta bila vedno kandidata za podobne vzpone. Zlasti slednji je vedno aktiven v gorah, medtem ko za Roka velja, da ima tudi precej dolga obdobja, ko se posveča predvsem športnem plezanju. Sobota, 21.08., pa bo vendarle za oba precej poseben dan.
Pa pojdimo po vrsti. Rok je smer pred tem obiskal že trikrat, Luka pa dvakrat. Rok je prvič pregledal prve tri raztežaje, naslednjič sta skupaj prišla do šestega in še naslednjič v precej neugodnih razmerah (dež in mraz) do četrtega raztežaja. Že ko sta Marko Lukič in Andrej opravila prvi slovenski ponovitvi, sta podala mnenje o ocenah, ki so bile kar naenkrat precej nižje od famoznih 8b. Lani je Luka Krajnc to mnenje potrdil in ga še malo zaostril. Pa za osvežitev ponovimo ocene raztežaje po Andrejevi skici (7b+, 7c, 8a/a+, 7c/c+, 7a, 7c+/8a, 6c+, 6b, 6a, in do vrha lažje za tiste, ki ne gredo po originalni smeri do Dibonove, kot je to storil Andrej).
Kar bo mogoče odprlo možnosti za debato je njun slog vzpona. Meni je sicer ta način zelo blizu in odraža predvsem njun odnos do plezanja. Odločila sta se, da bosta smer preplezala prosto kot naveza, le najtežje raztežaje oba kot prva. Kar je seveda relativen pojem. A s tem sta si nakopala prekletstvo ponavljanja raztežajev in napornega vlečenja opreme (zlasti pijače, hrane in obleke) s seboj. Rok je dobro začel, ko je v prvem poskusu preplezal prvi raztežaj, Luka kot drugi v drugem poskusu. Drugi raztežaj je Luki uspel v prvo, medtem ko se je Rok mučil kar štirikrat in po malem že odpisal prosto ponovitev. Očitno pa sta na papirju najtežji raztežaj dobro naštudirala, saj sta ga oba zmogla v vodstvu v prvem poskusu. Le da je Luka na koncu moral še enkrat preko, ker je varoval Roka. Naslednja dva raztežaja je kot prvi plezal Luka in kot drugi Rok. Oba sta raztežaje preplezala v prvem poskusu. Šesti raztežaj, ki marsikomu povzroča preglavice, sta oba zmogla v vodstvu v prvem poskusu. Nato je zopet vodil Luka, ki pa mu od tu dalje pripišemo lahko na pogled in Roku, ki je plezal kot drugi, flesh. Zadnja dva raztežaja je vodil Rok, kot drugi je plezal Luka (na pogled oz. flesh)
S plezanjem sta začela ob 6h, na vrhu sta bila okrog polnoči, nazaj pri avtu pa ob štirih zjutraj. Podobno mnenje kot prejšnji ponavljavci ima tudi Rok, le za 6.R meni, da ni težji kot 7c.
Za omenjeni slog bo kdo lahko načel debato. Res je da je na nek način bolj čisto in jasno, če nekdo vse od A-Ž prepleza v vodstvu, a gotovo veljajo tudi pomisleki Roka, da taki ponavljavci dostikrat v steno s seboj peljejo 'sužnja (ang. belay bitch), ki ti nosi vodo, čevlje in ostale stvari in tako na koncu raztežaja prihraniš nekaj moči, ki jo sicer porabiš za vlečenje nahrbtnika in ponavljanje že preplezanih raztežajev. Ta najina odločitev, je Luko skoraj stala proste ponovitve. Alpinizem je za razliko od športnega plezanja ekipni šport in vzponi, kjer sta oba člana naveze enakopravna in enako motivirana mi pomenijo več. Veselje ob uspehu je večje. Vesel sem bil za Luko, zame, za oba!', še pravi Rok. Mogoče velja še opomniti, da je smer ena od slavnih superdiretissim, kjer se ni izbiralo sredstev za dosego cilja. Po drugi strani je smer spominska, kar jo na lestvicah etike precej povzdigne in osmisli. Še bolj pa je zanimivo dejstvo, da je prav pretirano opremljanje nove smeri omogočilo proste ponovitve 4 desetletja kasneje. Mogoče dovolj dober pomislek o razvoju etike na področju alpinizma ter da mogoče tudi trenutno veljavni postulati niso večni!
Primorske stene
Očitno bo rubrika s tem naslovom postala stalnica AN. Ne vem ali samo jaz nisem bil pozoren ali pa Radovan Lapanja res doživlja pravi alpinistični preporod. S postavitvijo Primorskih sten pa je očitno dobil še novega zagona. Tokrat je usmeril pozornost na Lepo Špičje in če sem natančnejši na severno steno Vrha Labrji. Skoraj bi si upal staviti, da gre za prvo ponovitev smeri, ki so jo pred natančno šestnajstimi leti preplezali Bojan Pograjc, Janez Janša in Tone Jeglič, če ne bi od Janeza preko Petra pricurljalo, da je smer bila že velikokrat ponovljena. V smeri Darinkina aora (V-/IV, 350 m) je Rado užival v družbi Klemena Florjančiča (oba AO Cerkno). Kot se spodobi za spečo Trnuljčico je izgled neomadeževan z železjem in če bi bila smer le malo bolj znana bi z lahkoto stopila ob bok veliko bolje poznani Centralni smeri. Turo sta zaključila s sestopom prek gred v zahodni steni Plaskega Vogla.
In še nekaj dopolnitev, ki nadaljujejo zgornjo zgodbo. Kot sem zadnjič omenil smo imeli v Vršacu družbo neznanih soplezalcev. Izkazalo se je da sta Smer raupšicov (VI/IV-V+, 300 m) preplezala Darko Podgornik in Ivan Rejc (oba Soški AO). Nad smerjo sta bila navdušena, saj, kot pravita, gre za lepo, a zahtevno plezanje, kjer se varovanja ne da urediti na vsakem koraku, pa tudi nekaj več pozornosti ob iskanju prehodov v zgornjem delu ni odveč. In ker smo vsi po malem že alpinistični upokojenci je šla debata tako nekako: 'pa zakaj nisi rekel, da si ti! Eh ko plezam ne gledam okrog sebe! Pa saj sem bil dovolj glasen! Ja, samo jaz že malo slabo slišim…'
Iz življenja tržiških alpinistov
Med bolj dejavne alpiniste srednje mlade generacije gotovo sodi Miha Zupan, ki je pri izboru smeri zelo selektiven. Ali kot poznavalec gora nad Tržičem prepleza kakšno nov smer ali pa izbrska kakšno zanimivo. No za začetek naj omenim plezanje Mihe in Maje Duh v Dolomitih, kjer sta preplezala Buhlovo poč (VI-/V) - kako se mi maščuje, ko sem pisal, da se v Palah ne pleza veliko, sedaj pa vsak teden dobim kakšno informacijo! Brez posebnosti, le nekoliko hladneje je že bilo. Še najbolj si bo Miha izlet zapomnil, ker je tako nesrečno brcnil v štor, da nekaj časa ne bo moral nositi plezalnikov (vsaj ne normalne velikosti).
V Begunjščici, v steni nad hotelom, sta Miha Zupan in Viktor Pust (AO Tržič), 04.08. preplezala novo smer. Smer poteka po izrazitem stebru med smerema Idealnih ni in Bergant-Janc. Smer premore dva raztežaja (35 metrska) odlične skale, prvi raztežaj in nekaj mest vmes pa je Begunjščici primerno podrtih. Velik del varovanja se da urediti z zatiči in metulji. Smer Kameltrajbar (V/ III-IV, 120 + 100 m) ima zanimiv izvor. Malo več kot leto nazaj, februarja 2009, sta Miha in Filip Bence preplezala smer Idealne so po grapi ob stebru. Ogledovala sta si tudi ta steber. 'Filipov obraz je bil zakrit s šalom in trakom, pod čelado je imel še kapo. Želel sem ga slikati, njegov komentar pa je bil, da je vseeno, če ga ne bi slikal, saj zgleda kot "kameltrajbar".' Kot torej kaže je ime smeri precej starejše od smeri same.
In še novica za ljubitelje Nad šitom glave. V omenjeni steni sta Viktor Pust in Nataša Klofutar (AO Tržič) preplezal nov smer. 08.08. je nastala smer Osa (VI-/IV, V-, 110 m), ki grobo poteka med smerema Elisa in Vita. Začne 10 m levo od smeri Elisa po nekakšni zajedi čez plošče. Nato v desno pod ogromen previs, preko njega in po gladki skali 5 m prečimo do vogala. Navzgor v levo in si uredimo varovališče. Nadaljujemo po platah do drugega varovališča (ob smeri Vita). Proti ogromni strehi in pod njo čez ploščo. Naslednjo streho preplezamo in nadaljujemo po naravnih prehodih do vrha.
Alpe in Dolomiti
Domen Kastelic (Akademski AO) in Samo Opalk (AO Tržič) sta očitno že kar uigrana naveza. Minuli vikend pa sta se odpravila v Urnerske Alpe in sicer na Salbitschijen, goro, ki je s svojim kompaktnim granitom eden privlačnejših plezalskih ciljev v Švici. V soboto sta v enajstih urah in pol preplezala res atraktiven in lep Zahodni greben. Tudi hitreje bi šlo, a sta seveda v lepotici morala v zakup vzeti drenjanje in čakanje drugih snubcev. 35 raztežajev dolgo smer močno zabeli pet stolpov v grebenu, kjer je treba opraviti tudi kakšen spust, težave pa le redko padejo pod V. Zahodni greben-Westgrat (VI+/VII-, A1) je res dobra tura, kjer višina ne pove veliko. Za ilustracijo: po 35 raztežajih plezanja sta z le 8 spusti že bila na varnem pri bivaku. Ob tem me je Domen spomnil še na vzpon, ki ga je opravil že konec julija z istim soplezalcem. Preplezala sta Stopnice v nebo (VII-/V-VI, 400 m).
Ker sem zadnjič pisal o podobnih vzponih ne bi bilo poštno, da jih sedaj izpustim. Mira in Zdenko Zorič sta ta konec tedna plezala v Dolomitih nad Passo Falzarego. Preplezala sta smeri Via dei proiettili (IV-V, 200 m) in Cengia martini (IV-V, 160 m) v spodnjem delu stene Lagazuoi ter smer Južni raz (IV-V, 200 m) v stolpu Punta alpini. Vse smeri so lepe, v njih pa sta bila sama, verjetno zaradi slabše opremljenosti smeri.
Obletnica
Nikakor ne moremo mimo zelo okrogle obletnice vzpona v Triglavski steni. Še kako prav je, da bi se rubrika 'Na današnji dan' čimvečkrat pojavljala na teh in drugih straneh. '21. avgusta 1910 je dr. Henrik Tuma z Jožem Komacem v severni triglavski steni preplezal po njem imenovano Tumovo smer, ki se sedaj z majhnimi spremembami imenuje Slovenska smer.'
Srečno do prihodnjič!
Peter Mežnar