Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Razor (2601 m)

 
           [email protected]


www.gornik.si



V gorah se dela dan ..


Uvodni "takti" velike reke


Eleganca v zraku


Kot bi nas gledala sova ...


Zatrep pod Kriško steno


Kraljica Visokih Tur


Pihavec in Šplevta


Šplevta – tokrat Razorjeva


Sedlo med Šplevto in Razorjem


Dolkova špica


Turn pod Razorjem


Čez melišče na greben


Na začetku police


"Gneča" na Razorju


Takših fotografij z vrhov je komaj
kaj. Razor je bil eden redkih,
kjer nisva bila sama ...


Pogled z vrha na podrtijo


Pred temno votlino, s presvetljenim
ospredjem


Bovški Gamsovec, Vrh nad
Kamnom in Pihavec


Zoisova zvončica


Vrh Žlebičev


Trenta


Srednje Kriško jezero


Stenar


Najvišja "luža" pri nas


Howgh!


"Če lahko vidva počivata in
zreta v daljavo ...


... bom pa še jaz!"


Mala in Velika Martuljška Ponca


Škrlatica in Rakova špica


Pišnica z Razorjem


Meglice so ovile vrh


Ko mlinček ropoče in voda
šumlja ...


Arhiv: Gorniška potepanja

 

 

sreda, 8. september 2010, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 7062

Turn pod RazorjemGorniška potepanja: Ali je že bil kdo, ki bere te vrstice, na njem in če je bil, kako težko je splezati nanj?



Nenavaden pristop na znano goro

Razor sodi med najpomembnejše in hkrati najvišje vrhove Julijskih Alp. V družbi gora, višjih od 2600 metrov, so večinoma fantje, družbo jima delata le dve mični Slap ob poti skozi KrnicoVelika Pišnica z Razorjemdekleti, ki pa, vsaj za eno izmed njiju to še posebej velja, snubcev ne spustita kar tako na vrh. Razor je v tem pogledu milosten. Čeravno krušljiva in visoka gora je vrh blagovoljno dovolila doseči tudi enici Slovenske planinske poti, ki semkaj pripelje z Luknje preko visokogorskega krasa Kriških podov in sedla Planja, odkoder je do najvišje točke le še streljaj. Najznamenitejša vezna pot pri nas se nadaljuje čez Prisank na Vršič in dalje proti Jalovcu, mi pa danes rajši ostanimo pri Razorju, ki lahko izurjenemu gorniku ponudi obilo lepih doživetij. Resnici na ljubo so to večinoma krušljive dogodivščine, a kdor se v tem svetu dobro znajde, bo na koncu bogato poplačan za trud, ki ga je vložil v to, da je dosegel vrh na – kako naj rečem – drugačen način.

Gams

Prva možnost, ki ji bom posvetil večino današnje objave, je vzhodni greben. Verjetno ni treba posebej omeniti, da je večinoma podoben podrtiji, sicer ne bi Dobro 'skrit' povodni kos ob žuboreči PišniciProti Kriški stenibil Razorjev. Če se bo, bognedaj, katera gora podrla, bo Razor ena izmed prvih. Z vrha Kriške stene prečimo na istoimenski rob, čez Šplevto (imenujemo jo tudi Indijanec) nadaljujemo proti vršni gmoti Razorja, nato trudoma opravimo z meliščem in končno po polici v levo dosežemo krušljiv (itak!) žleb, ki nas popelje proti vrhu. Tudi severni greben ni nič boljšeTurn pod Razorjem kvalitete. Seveda je to precej Stolp na vzhodni strani poti čez Kriško steno. Morda kdo pozna njegovo ime?zahtevnejša tura kot pristop z vzhoda, pa čeprav se bomo izognili Turnu pod Razorjem (2394 m), ki je verjetno najtežje dostopni vrh – stolp z imenom – pri nas. (Mimogrede, je že bil kdo, ki bere te vrstice, na njem in če je bil, kako težko je splezati nanj?) Kogar zanima, si lahko opis ture po severnem grebenu prebere pri Marijani in Marku. Tam bo našel tudi vzpon čez severno steno (moram napisati, kakšna je?), kjer sta pred mnogimi leti plezala Kugy in njegov najboljši trentarski vodnik Andrej Komac, v bližnji preteklosti pa so jo mojstri belih strmin tudi presmučali. Tudi jugovzhodni greben je zelo zahteven. Z Vrha Žlebičev (2486 m) »pade« na Kriške pode.

Razorjeva vzhodna stran

Možnosti dostopov na to visokogorsko planoto z jezerci je seveda veliko. Najlažji je zagotovo po mulatjeri iz Zadnjice mimo Spodnjega Kriškega jezera, Srečanje na robu steneRazormalo težji iz Vrat skozi Sovatno na Dovška vrata ali po še zahtevnejši različici do Luknje in čez Bovški Gamsovec. Če se bomo ture lotili z našega najvišjega cestnega prelaza, je verjetno najbolj smiselno, da že s sedla Planja zavijemo na Razor. Za turo po vzhodnem grebenu predlagam izhodišče v dolini Velike Pišnice, pa čeprav je Razor eden redkih glavnih vrhov Vzhodnih Julijcev, ki ga meja kranjskogorske občine ne Turn pod Razorjem in ŠplevtaTriglavska rožadosega, saj se nad severno steno dobesedno pretihotapi s Šplevte na zelo težko dostopni Turn. No, Trentarji so menda, v šali rečeno, zaradi tega, da je lahko ves vrh njihov, blagovoljno privolili v razdajanje severnega obličja, ki je resnici na ljubo večinoma borovško, reklamnim potrebam severnih sosedov, ki bi »samo« s Prisankom precej težje shajali. Si predstavljate razglednico Jasne brez Razorja?

Razor pod obokom

S turo lahko pričnemo pred mostom čez Veliko Pišnico pri Eriki ali na tretjem ovinku vršiške ceste. Kakor komu ljubo, a morda bi bilo vendarle bolje, čeravno V KrniciZgornje Kriško jezeronekaj dlje, da izberemo prvo možnost in se do Koče v Krnici sprehodimo ob žuborečem potoku. Za nameček se nam vsake toliko časa pokaže gora, na katero smo namenjeni, in tudi sestopati nam ne bo treba že navsezgodaj zjutraj. Nad kočo se počasi vzpenjamo do vznožja Kriške stene, čez katero je speljana pot po naravnih prehodih in bolj skopo zavarovana. Če imamo srečo z vremenom, nas na robu stene pozdravi sonce, pogled pa splava proti Vratom in goram nad dolino. Povzpnemo se na bližnja Bovška vratica, po želji skočimo na Križ (2410 m), nato pa še nekaj časa sledimo poti proti Na Šplevto; zadaj TurnPogačnikovemu domu.Rapalski mejni kamen na vzhodnem grebenu Razorja Ko se v desno odpre prehod, krenemo s poti in po brezpotju nadaljujemo proti vzhodnemu pobočju Razorja. Na voljo imamo tudi bolj zanimivo grebensko smer. Vzpon na Kriški rob (2366 m) in prečenje na Šplevto (2382 m), ki se je je zaradi oblike prijelo tudi »indijansko« ime, nista pretirano zahtevna, je pa treba imeti nos za iskanje prehodov. Težavnost je seveda odvisna od tega, koliko dosledno se bomo držali grebena. Vmesni sestopi na jugovzhodno stran so večinoma lahki. Pristop na »Indijanca« je lažji s severozahodne strani. Na grebenu bomo hodili mimo rapalskih mejnih kamnov. Nekateri od njih so še presenetljivo dobro ohranjeni.

Nemški sviščevec

Ko opravimo z grebenom, nas čaka utrudljivo vzpenjanje čez melišče. Polica v levo, na začetku katere nas pričaka možic, je nezgrešljiva in tudi krušljivega Lovljenje ravnotežjaVčasih gre najlažje ob robu meliščažlebu, ki nam omogoči prehod proti vrhu, se skoraj ne da zgrešiti. Napisal sem skoraj, ker je nama uspelo ravno to, a o tem več ob koncu. V podrtiji nad žlebom izbiramo najlažje prehode, predvsem pa pazimo na to, da se nam gora ne podre pod nogami. To zadnje sploh ni tako preprosto izvesti, a z dobršno mero potrpljenja nekako gre. Smer sestopa je odvisna od tega, v kolikšni meri se vam je podrtija zamerila. Menda se tudi v dolino lahko pretihotapimo po istem svetu, če pa nam ruleta v obliki kamnitih izstrelkov ni povšeči, imamo na voljo daljši, a zagotovo varnejši obvoz do Kriških podov in čez Bovška vratica nazaj v Krnico.

Dolkova špica

Sedaj pa še nekaj stavkov o tem, kako se je nama godilo na Razorjevem vzhodnem grebenu. Po besedah Tineta Miheliča, da moraš biti za to turo malo Na vzhodnem grebenuPonosnega Turna se kar ne da nagledati ...posebneža, sva vedela, da nama je pisana na kožo. Šlo nama je kar dobro, pravzaprav presenetljivo dobro. Krušljiva pobočja so k sreči mirovala. Nekaj tudi zato, ker sva zgrešila najlažjo smer na vrh. Na markantni polici, ki naj bi naju pripeljala pod krušljiv žleb, sva namreč vztrajala predolgo in za »kazen« morala splezati navzgor po pošteno strmem kaminu, ki je vsaj za stopnjo težji od uradne smeri. Kazen je v narekovaju zato, ker je skala na srečo veliko boljše kvalitete, težavnost pa se je tudi kmalu vrnila v normalne okvire smeri, ki druge stopnje ne bi smela preseči.

Iz megle rastoči Pihavec

Za konec še dogodek iz Kriške stene. Brez skrbi, nič podobnega nimam na zalogi, kot je bilo Kugyjevo nočno popivanje s kranjskogorskim vodnikom Kriška stena(Razorjeva) ŠplevtaRogarjem. Ob sestopu čez steno sta namreč zgrešila pravo smer, ki takrat seveda še ni bila označena. Bivak v strmi steni je bil neizogiben, drgetanje na mrazu pa tudi … Ubogi Rogar je toliko časa žical doktorja za požirek žganja, ki bi mu pognal kri po žilah, da mu ga je ta vendarle ponudil in nato, ko je uvidel, da dobro deluje za korajžo (morda pa tudi za to, da se je kralj tudi v težkih preizkušnjah še bolj približal navadnemu človeku), še sam nekajkrat krepko potegnil. Sprašujete, kaj je to takega? Že že, toda v tistem špiritu so bili hrošči, ki jih je Kugy nabiral za svojega znanca. Reveži so končali na ustnicah premraženih prenočevalcev sredi strme stene. Naslednje jutro sta srečno izplezala …

Krnica z Dobračem

Tudi midva sva ob jutranjem vzponu čez steno srečno dosegla rob, a zame bi se lahko končalo tragično. Sam ne vem, kako mi je uspelo tako hitro reagirati inIn jaz naj to lovim ... Pri sestopu z Razorja so nekomu drugemu popustile zavore ...se preprijeti za zdrav oprimek. Pravzaprav sploh ne bi smelo priti do takšne situacije. Med vzponom sem, nekako po bedasti logiki, da se mi na označeni poti ne more nič hudega zgoditi, gledal naokoli, noge prestavljal na pamet, in to ravno v trenutku, ko bi bilo še kako dobro biti pozoren. Vse se je zgodilo v trenutku. Velik kamen, na katerega sem stopil, je zgrmel v prepad. Hiter prijem trdne skale je rešil vse skupaj, a šele na vrhu stene sem za silo prišel k sebi.

Škrlatica in Rakova špica

Kadar poslušam reševalce, ki opozarjajo na to, da so velikokrat od najzahtevnejših delov posamezne ture bolj nevarna in zahrbtna mesta, kjer pridemo v navidez lažji svet in nismo več dovolj pozorni na vsak korak, se spomnim na pot (!) čez Kriško steno. Previdnosti res ni nikoli dovolj ...

eXTReMe Tracker