Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Romanje za dušo in telo

Vecer.si  04.08.2010




 
 


 


Marjeta in Metodij Rigler
Kje so tiste stezice, ki so včasih bile
VODNIK po slovenskem kaminu

Samozaložba, 2010
135 strani, fotografije
978-961-245-970-3
27-57(460Santuago de Compostela), 821.163.6-992
COBISS.SI-ID:
251571968

ponedeljek, 23. avgust 2010, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 6409

Večer/7DNI: Od Slovenske vasi in mimo cerkve svetega Jakoba v Ponikvi pa vse do Trsta poteka slovenska Jakobova pot, ki presega religiozne, kulturne, zgodovinske, umetnostne, narodne, politične in vse druge meje.

Kot v drugih evropskih državah lahko od Jakobove nedelje tudi v Sloveniji naletimo na rumene Jakobove školjke, ki se vrstijo od Hrvaške meje preko Kostanjevice, Novega mesta, Stične, Ljubljane in Logatca do naših zamejcev v Tržaškem zalivu.

Pobudnika Jakobove poti na slovenskem ozemlju sta Marjeta in Metodij Rigler, ki sta prehodila dolgotrajen svojevrstni križev pot med neukimi državnimi uradniki in nerazgledanimi lokalnimi turističnimi delavci, da sta jo sploh smela označiti. Za slovensko Jakobovo pot sta izdala tudi vodnik z več kot simboličnim naslovom: Kje so tiste stezice, ki so včasih bile? Izšel je tudi kolesarski vodnik po Jakobovi poti.

Kje so hodili Slovenci
Njuna želja po Jakobovi poti v Sloveniji se je porodila kmalu po romanju v Compostelo leta 1999. Občutja sta želela deliti z drugimi in napisala sta knjigo Blagor vama, uboga reveža, ustanovila sta tudi Društvo prijateljev poti sv. Jakoba. Kje so pa vaši predniki hodili po Sloveniji, so ju spraševali iz tujine. In sta naletela na opis Jakobove poti, ki se začne v Zagrebu in nadaljuje preko Ljubljane do Trsta, pa naprej v Benetke in Padovo do Parme. Poiskala sta opise poti, iz časopisov, knjig in arhivov sta izbrskala pisne vire, dokumente, legende, pesmi, in druga izročila, ki so postala osnova za vodnik po slovenski Jakobovi poti. Največ koristnih informacij sta dobila od domačinov, ki so jima pokazali že zdavnaj pozabljene stezice, čeprav so ju sprva sumljivo "gledali izza oken". Najboljša orientacija so bili božji hrami, posvečeni apostolu Jakobu starejšemu, pa tudi njegove školjke. "Ko smo iskali vsaj neka znamenja, smo na vhodni stopnici cerkvice v Vodenicah našli v kamen vdolbeno Jakobovo školjko in se razveselili. Na pravi poti smo!" se Marjeta Rigler spominja dolgotrajne realizacije, ki je slonela na njunih plečih. Ves prosti čas sta posvetila v glavnem Jakobovi poti in vse stroške sta krila izključno s članarino društva in iz lastnih sredstev. Nenazadnje sta tudi knjigi izdala v samozaložbi.

"Nekoliko je pomagala samo cerkvena oblast, ki je v zadnjih letih našla več posluha in se zaveda, da ne zganjava nekega vagabundstva," pravita. Jakobova pot je za kraje, skozi katere teče, dodatna vrednost, vendar je od njih odvisno, koliko jo bodo znali izkoristiti. Je pa za edino doslej postavljeno informativno tablo Jakobove poti v Sloveniji, ki krasi ljubljanski Golovec (neposredno ob poti okoli okupirane Ljubljane), od ljubljanske občine dobil le začasno (enomesečno) dovoljenje. Po Sloveniji so namestili še 600 rumenih Jakobovih školjk, kažipotov in nalepk ter rumenih puščic, ki "pilgerje" (romarje, pohodnike, op.ur.) vodijo dobrih 290 kilometrov. Še pravilnik o vzdrževanju Jakobove poti so sprejeli, da ne bi bila zanemarjena.

Pot bo živa, če bodo pohodniki
Seveda bo slovenska Jakobova pot zaživela samo z ljudmi, s pohodniki in kolesarji. Zanje je pripravljen romarski potni list, v katerega lahko zbirajo žige s posameznih postaj. V prihodnosti bosta skušala prepričati župnike, turistična društva, občine ob poti, da izdelajo posebne žige z Jakobovo školjko in lokalnim simbolom, kar tudi imajo Jakobovi kraji v tujini. Podobno velja za romarska prenočišča. Zaenkrat se bodo zanje morali romarji dogovarjati na samem kraju, ker stalnih še ni. A to je lahko dodaten izziv in motiv za romanje. Opora pa je še devet dnevnih etap v vodniku zakoncev Rigler. "Sestavljajo ga tri značilnosti. Prva je v zelenem tisku opis poti. Sledijo zanimivi dogodki, ki smo jih doživeli ob raziskovanju te poti. Tretji del pa so kulturni in zgodovinski podatki," razlaga Metodij Rigler.

Vez med pohodniki
Prvo skupino pohodnikov po slovenski Jakobovi poti je vodila Barbara iz Ljubljane. Hodili so strnjeno, kar sicer ni značilno za Jakobove popotnike. So pa vsi izžarevali pozitivno energijo, ki jo je mogoče srečati med "pilgerji" v Španiji, Franciji, Nemčiji, Švici in drugih deželah. "Tale venček, ki smo ga spletli me seboj v teh dneh, bo še dolgo vzdržal. Ker smo ga povezali z nitjo, ki se imenuje strpnost," je komentiral Andrej iz Gorice. Darko, ki dobro pozna tudi španski camino, pa je ugotovil, "da kdor naredi slovensko Jakobovo pot, lahko gre kar direktno v Španijo. Je sposoben zanjo. Naša pot je sicer krajša, vendar ni nič manj naporna. Domačini pa so še bolj gostoljubni kot Španci." Pa da je še "naša pokrajina veliko lepša, samo ne znamo tega ceniti", je dodal Andrej. Narava, pokrajina, to je bil glavni razlog, da se je za pohod odločil Roman iz Ljubljane, ki je tudi Slovenijo doslej spoznaval predvsem iz avtomobila. Navdušen je bil, da so drug drugega bodrili, če je pač kdo padel v krizo.

Prvi na čelu kolone je v rokah držal romarsko palico, ki jo imajo člani društva prijateljev poti sv. Jakoba vedno s seboj. Je lahka, narejena iz lipovega lesa in ima konico, s katero so v srednjem veku odganjali pse. Zakonca Rigler sta jo dobila v dar na Sveti Gori nad Novo Gorico, ko sta bila leta 1999 blagoslovljena kot komposteljska romarja, vendar je nista vzela v Španijo. Zdaj je med številnimi njunimi simboli Jakobove poti, ki jo želita širiti naprej. Tako je v bližnji prihodnosti na vrsti gorenjska veja in nekoliko oddaljeni še ogrska različica Jakobove poti skozi Slovenijo, ki teče po Štajerski. Spletla pa sta tudi odlične vezi z zamejskimi in italijanskimi Jakobovimi bratovščinami, tako da trenutno zadnja Jakobova školjka njegove slovenske poti v že italijanskem Repentaboru prav gotovo ne bo zadnja.

Miroslav Bertoncelj

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker