Večer, Pogledi - Roman Vodeb: Slovenci menda kar slovimo po hribolazništvu (planinstvu) oziroma gorništvu.
... No, kakšni Primorci in Prekmurci so malce oddaljeni od gora, pa vendar se menda tudi med njimi najdejo ljubitelji pohodništva, hribov, planin, gora.
V poletnem času so višje ležeči kraji dejansko dokaj priročni za (s)hladitev. Nekatere vleče v višave, torej v planine in gore tudi pozimi. Te dni ni gneče samo na morju, pač pa tudi na Gorenjskem oziroma v gorah in planinah, tudi na Pohorju. Ljudem enostavno paše hoditi v gore – pravijo, da je tam zelo prijetno, shlajeno in pomirjujoče. Zdi se, da, če bi hoteli zvedeti, kaj ljudi vleče v planine in gore, bi najbolj kompetentne odgovore dobili prav od ljubiteljev planin in gora. Vendar ni čisto tako. Če izhajamo iz Freudove oziroma psihoanalitične teze, da »zavest v resnici ne ve, kaj nezavedno resnično misli« – in nezavedno je primarno, bistveno – potem ne smemo zaupati še tako prepričljivim argumentom, ki jih nekdo (na)niza, ko hoče ubesediti svoje motive in vzroke zakaj goreč pohodnik, planinec oziroma gornik, alpinist. Vzrok neke zavesten želje oziroma hotenja je vselej nekaj nezavednega. Freud je epohalen in prelomen (tudi) zato, ker je eksplicitno trdil, da ima vseka zavestna želja ali hotenje svoj nezavedni vzrok, in ta je bistven, še posebej za korektno (teoretsko) razumevanja ozadja kateregakoli proučevanega fenomena.
Tisti najbolj goreči planinci (gorniki) oziroma pohodniki – da alpinistov niti ne omenjamo –, ki hodijo tudi v tuja sredogorja in gorovja, zatrjujejo, da jih tja pač nekaj vleče, da pa ne znajo točno ubesediti kaj. To, da človek ne zna in ne more ubesediti svojih zavestnih motivov in še marsikakšnega svojega početja, je povsem logično. Problem nastane takrat, ko nekateri vehementno zatrjujejo, da natančno vedo, kaj je vzrok in motiv njihovih početij – npr. osvajanja vedno novih, višjih in težje osvojljivih gora, (še) nepreplezanih sten in očakov. Znameniti sklic na »goro (očaka, steno), ki alpinista kar sama pokliče« (naj jo osvoji oziroma premaga, prepleza), je sicer všečna fraza, ki pa nima nič skupnega z dejanskimi motivi oziroma vzroki, zaradi katerih alpinisti silijo v gore (planinci pa v planine).
Spomnim se lokalnih pohodnikov, ki vsako leto opravijo nekaj »vzponov« oziroma izletov v lažje osvojljivo hribovje in gorovje. Nekoč so odšli na planinsko turo v Albanijo, kjer so prehodili oziroma osvojili kar nekaj albanskih višje ležečih hribov in gora. Ljudje, ki so živeli ob vznožju albanskega hribovja in gorovja so našim vnetim planincem dobrodušno dopovedovali, da na vrhu teh težko osvojljivih hribov in gore ničesar ni, in da zastonj ter po nepotrebnem rinejo na te neobljudene kraje. Albanci Slovencev nikakor niso razumeli, zakaj hudiča rinejo v te hribe in gore – ker je to konec koncev nevarno, poleg tega pa tam resnično ničesar ni. Nekaj lokalnih »radovednežev« je menda že bilo na teh težko osvojljivih vršacih, in po njihovem pričevanju dejansko tam ničesar omembe vrednega niso našli – samo kamenje, tu pa tam tudi kakšna rastlina. No, Slovenci se seveda niso dali. Rinili so v natančno v tiste hribe in gore, ki niso obljudeni, kljub temu, da so seveda dobro vedeli, da tam resnično ničesar ni – razen morda markantnega pogleda, pa še ta je bil aktualen le, če ni bilo megle.
Poanta te zgodbe je seveda v tem, da so Albanci – verjetno pa to ni osamljen narod – čudili, zakaj »nori Slovenci« rinejo v te neobljuden kraje, ko pa so jim vendarle že oni povedali, da tam ničesar ni, da tam nič ne raste, ni živali, pokrajina pa je tudi sicer pusta, tudi rastlinje ne uspeva. No, tudi kakšnega zaklada v teh neobljudenih krajih zagotovo ni. Ob tem se lahko prav mi, Slovenci, vprašamo, kaj nas dejansko vleče v te neobljudene kraje, kjer res ničesar ni. Slovenci smo kot alpski oziroma alpinistični narod znani himalajci – no, tudi na neobljudene Ande ali Grenlandijo se mnogi radi odpravljajo. »Po kaj hudiča?«, se je mogoče psihoanalitično vprašati. V tej spoznavni zagati se je resnično težko dostojno znajti. Z malce psihoanalitične špekulacije bi lahko rekli, da so gore s snegom pobeljenimi vrhovi nekakšen infantilni (pra)spomin oziroma simbol materinih, z mlekom oblitih, »dobrih« dojko – kot bi rekla najslavnejša otroška psihoanalitičarka Melanie Klein. Ravno, z mlekom oblita dojka je nekoč, v orani fazi razvoja, dojenčka tako fatalno privlačila, da se v odraslosti ne more upreti gori, ki je pogosto na »bradavički« značilno pobeljena s snegom.
Druga psihoanalitična špekulacija se bolj osredotoča na infantilno mamo. Znano je, da so mnogi odkritelji neznanih dežel – od pomorščakov, do arktičnih oziroma antarktičnih popotnikov odkrivali nove, še neobljudene kraje in dežele, ker so imeli kot otroci kronično odsotno mamo. Ravno časi, ko se je še kobacav dojenček po vseh štirih odpravljal iskat mamo, so krivi, da nekdo v odraslosti postane »kronični« oziroma »patološki« popotnik ali pa raziskovalec še neobljudenih krajev.
In prav Slovenci smo kar rojeni popotniki. Slovenska karieristična mama, ki odločno prezgodaj konča porodniški dopust, fatalno zaznamuje otrokov poznejši raziskovalni oziroma popotovalni karakter. Mnogi so ravno na račun infantilno preveč odsotne matere obsedeni z gorništvom – ali pa vsaj planinstvom oziroma pohodništvom (– morda pa zgolj s turističnimi potovanji na malce bolj oddaljen destinacije). Vendar mame ne najdejo ne v slovenskih gorah, niti ne v tujih gorstvih oziroma v neobljudenih deželah – torej ne v Himalaji, ne v Andih, pa tudi v Grenlandiji ne. No, tudi kakšni jamarji so svojevrstni ujetniki določenih infantilnih primanjkljajev. Nekaj simbolnega zagotovo (nezavedno) iščejo. Če v jamah ne brskajo po svojem nezavednem (podzavesti) oziroma po potlačitvah, ne more biti drugega kot mama tista, ki jo v teh jamah nezavedno (in simbolno) iščejo.
V stajico, ali pa v jasli, ujet otrok, ki za vrati ali vogalom sobe oziroma vrtčevske igralnice nenehno – torej daljše obdobje svojega najzgodnejšega otroštva – sluti ali celo halucinatorno sliši mamico, je pa ne vidi, bo zagotovo imel »potepuške« oziroma popotniške želje. Človekovi simbolni procesi, ki skozi logiko nezavednega zaznamujejo vsako zavestno želja ali hotenje, imajo svoj izvorni moment v otroštvu. Ravno zgodnje otroštvo in primanjkljaj matere prvih mesecih in letih bi znal biti odločilen tudi v smislu nacionalnega karakterja. V muslimanski kulturi, v katero je vpeta tudi Albanija, zagotovo otroci nimajo problemov s kronično odsotno in karieristično materjo. Slovenci pa smo s fenomenom prezgodaj odsotne matere, kar nekako zaznamovani. Liberalna profeministična politika nam po vrhu vsega vsiljuje še paradigmo t. i. novega očetovstva, po kateri naj bi mladi očetje koristiti sistemsko predviden (in plačan ter neprenosljiv) porodniški dopust za očete. Če bi dojenčki spregovorili, bi se mlade mamice bistveno bolj predajale materinstvu, ne pa karieri – in feminizem bi se končno moral zamisliti nad svojo ideološkostjo. Novo očetovstvo ne bi bilo več modna muha feminizma, torej feministične ideologije. Slovencem pa »na stara leta« ne bi bilo treba v gore ali celo v Himalajo iskat mame – seveda na simbolno-nezavedni ravni.
Jasno, da se te in tovrstni psihoanalitični interpretacijski konteksti ne dajo dokazati na tak način kot kakšni fizikalni ali matematični zakoni in zakonitosti. Morda pa vendarle ni narobe, če se občasno pojavljajo tudi psihoanalitične interpretacije določenih fenomenov vsakdanjega življenja. Jasno pa je, da je dandanes Freudov(ski) oziroma ortodoksni psihoanalitični diskurz obsojen na grajo, celo zasmehovanje. Zdi se, da v teh časih, ko je vsak najbolj pameten, po vrhu vsega pa še samozavesten, lažje osla razglasili za plemenskega žrebca, kot pa ljudem dopovedali, da je resnično, torej »realno realno« nezavedno, in da je to nezavedno po vrhu vsega še simbolno organizirano (strukturirano). Teza, da je človek (vsaj) dvakrat slep, in da svoje slepote oziroma norosti, na noben način ne more zaznati, obsojena (vsaj) na ignoranco.
Pa da ne bo kak planinec ali alpinist spet jokal in stokal ob prebiranju teh mojih psihoanalitičnih špekulacij. Tovrstni Freudov(sk)i diskurzi so (na srečo) nedokazljivi, so pa vselej legitimni in konsistentni.
Mag. Roman Vodeb, teoretski psihoanalitik