Gorniška potepanja: Menda so lahko tudi temu namenjeni takšni članki. Priznanju lastnih napak namreč in mladostniške (ni nujno, se pa bolj verjetno sliši) nepremišljenosti.
Nadomestna tura
Pihavec je bogata gora! Nanjo vodi samo ena markirana pot, ki jo je Tine Mihelič v svojem vodniku, ki ga je napisal pred desetletji, pospremil z 
besedami: »Tudi ta, še nedavno brezpotni, težko dostopni vrh, si je prilastila 'civilizacija'.« Stavek ne potrebuje dodatnega komentarja. Vse ostalo je na Pihavcu namenjeno tistim, ki so nam od železja veliko ljubše stare, že skoraj zaraščene stezice, zanimivi naravni prehodi, nezavarovana grebenska prečenja in še bil lahko našteval.
Vsega omenjenega je na – bolje rečeno okoli – Pihavca zelo veliko, a če se gorniški potepuh, ki 
vam piše te vrstice, po nerodnosti, ki se lahko zgodi samo njemu, znajde na urgenci, naslednji dan zanimive in zahtevne (beri: šodrovske) ture pač ni in se gre namesto jamranja nad usodo samo »mal' pogledat« naokoli. In tako se po nesreči (dobesedno!) pride na Pihavec po normalni poti. Sosednja Šplevta, ki »našo« goro podpira na severozahodu in jo lahko občudujemo iz Trente, ko skupaj s svojim višjim sosedom na desni žari v zahajajočem soncu, pa je lahko zanimiv dodatek, kjer pa je treba na nekaterih mestih kar dobro prijeti za skalo. Če se seveda lahko …
Na južnih strmalih Pihavca je bila nekoč planina Zajavor. Do nje lahko pridemo po bolj ali manj zaraščenih poteh z Luknje ali iz Zadnjice. Z nje lahko obhodimo 
celotno zahodno pobočje gore po Abramovi poti, ki so jo pred devetimi leti obnovili člani gorniškega kluba Skala in jo poimenovali po župniku, ki je v Trenti služboval na začetku dvajsetega stoletja. Ker poti niso markirali, temveč le požagali nekaj rušja in ker po njej ne hodi veliko ljudi, je še vedno bolj podobna brezpotju kot kakšni triglavski magistrali in zato primerna le za zelo izkušene gornike. Med prečenjem, ki gre na nekaterih mestih tudi precej gor in dol, nas pripelje na Vrh Osojne krnice (1957 m), kjer so postavili sedaj že dobro znano pomanjšano kopijo Aljaževega stolpa.
Do mulatjere, ki vodi iz Zadnjice proti Kriškim podom, je še veliko slikovitih prehodov, kjer so si Trentarji že davno pomagali kot so vedeli in znali. Nekaj 
njihovih pripomočkov lahko še vedno najdemo v skalah. Podrobnejši opis ture si preberite v vodniku Andreja Stritarja Gore nad Sočo. Če koga mika pristop na vrh s prečne poti čez skrivnostni Mali Pihavec, naj odpre spletno stran Marijane in Marka, kjer bo našel tudi opis zelo zahtevnega grebena Bovški Gamsovec-Vrh nad Kamnom-Pihavec in vzpona čez severozahodni raz, po katerem so že v davnini plezali lovci. Zelo lep in ne preveč zahteven (če seveda najdemo najlažje prehode) je tudi pristop z Luknje naravnost na vrh.
Sedaj pa še nekaj stavkov o Šplevti, gori nad Spodnjim Kriškim jezerom. Čeprav je v Miheličevem vodniku omenjena le mimogrede, saj v oklepaju stavka pri 
opisu Pihavca piše, da je dostopna brez posebnih težav po shojeni stezici čez melišče do sedelca in na vrh, sploh ni tako lahko, res pa je, da samo ena uporabna roka lahko precej spremeni oceno težavnosti posamezne ture. S poti na Pihavec se v desno odcepi dobro vidna potka, ki pripelje v precej divjo škrbino, do vrha pa nas loči kratek greben. (Morda sva midva silila preveč v desno). Strmo pobočje ni najboljše kvalitete. Skale lahko držijo ali pa tudi ne.
Morda še dva nasveta. Če smo najprej obiskali Šplevto in se šele nato namenili na Pihavec po običajni poti, ni treba nazaj po prečnici čez melišče, ampak se 
lahko kar pod steno usmerimo navzgor do varoval. Seveda je strmo melišče ob vzponu vse prej kot užitno, a nekako se ga le premelje. In še drugi nasvet. Kdor bo s turo začel v Vratih in se skozi Sovatno povzpel na Dovška vrata, mu ni potrebno po markacijah skoraj do Pogačnikovega doma, ampak se lahko že veliko prej usmeri po brezpotju proti levi in cilja v zatrep med Pihavcem in Šplevto. Ni težko, je pa treba imeti vseskozi oči na pecljih in iskati prehode v kraškem svetu, nekaj malega pa lahko sledimo tudi uhojeni stezici.
Tako, toliko bi imel povedati o Pihavcu in Šplevti. O mojih neumnostih pa v nadaljevanju. Ne zato, ker bi se rad hvalil, kam vse se lahko pride z eno roko, temveč zato, 
ker želim jasno povedati, da se tako v hribe ne hodi. Menda so lahko (tudi) temu namenjeni takšni članki. Priznanju lastnih napak namreč in mladostniške (ni nujno, se pa bolj verjetno sliši) nepremišljenosti. Izpah rame je resna stvar in zelo priporočljiv je vsaj nekajdnevni počitek, ne pa že naslednji dan z roko ob telesu kolovratiti po gorah. A tako je pač … Nekateri smo že taki, da dokler bomo lahko, bomo migali (zdi se mi, da nas je kar nekaj) in ob tem velikokrat ne pomislili, da se nam prav zaradi tega lahko kaj zgodi in smo si ob morebitni nesreči zaslužili vsaj plačilo reševanja. Tako nekako kot tisti, ki se opiti – po možnosti ob polni luni – odpravijo s Kredarice na Triglav in morajo reševalci domala dežurati pri njih, da jim znova ne pobegnejo v skale Malega Triglava. Samoomejitev je velikokrat hudičevo težko opravilo! Ali pa se to samo meni zdi – in dogaja?!
Tisti petek po četrtkovem večeru, ko sem na stopnicah izvedel pirueto, bi tudi jaz potreboval varuha. Takšnega, ki bi me s štrikom privezal na posteljo in bi moji izgovori o tem, kako je zunaj lepo vreme, pa da lahko hodim, da imava oba prost dan in da bo draga nosila nahrbtik za oba, kaj kmalu izpuhteli v prazno. Pa niso. K sreči se je vse dobro končalo, a zdravnik, ki bi mi že prejšnji večer najraje, po tem, ko me je s strokovnim prijemom rešil bolečin, eno primazal, ker sem mu na vprašanje, kako bom šel domov, po pravici odgovoril, da s kolesom, bi me bil zagotovo zelo »vesel«, če bi me naslednji dan spet zagledal na vratih in že od daleč videl, da nisem padel s postelje, ampak mi je spodrsnilo na dva tisoč metrih.
Sprašujete, kako to, da mene spet ni na slikah? Hja, ruzak sem rade volje prepustil boljši polovici, fotoaparata pač ne, hehe. Hodim z nogami, slikam lahko
tudi z eno roko, le tovore težko prenašam. In tudi mene je včasih težko – prenašati! Kaj mislite, da mi Biserka ni rekla: »Gogi, a ne bi bila danes rajši doma? Saj ne moreš takšen v hribe!« Zaleglo seveda ni, a se pretirano tudi trudila ni, ker je vedela, da ne bo pomagalo. Sem pa, vsej neumnosti navkljub, nameravani cilj – Luknjo peč – pošteno oklestil ….
Spomini na minule dni so vedno zanimivi. In seveda si najbolj zapomnimo tiste, ki so bili nekaj posebnega. Posebnega tudi zato, ker sem na tej turi še prav posebej pazil na vsak korak, vsak stop, vsak oprimek. Nikoli prej tako. Hm, morda smo takrat, ko nas poškodba, bolezen ali zrela leta opomnijo, da smo vendarle zelo ranljivi, bolj varni – pa naj se to še tako čudno in neverjetno sliši – kot tedaj, ko na vrhuncu svojih moči hodimo (kaj hodimo, »letamo!«) in plezamo po gorah.