Gorniška potepanja: »Saj bo nehalo.« Pa ni nič nehalo, le še bolj je lilo z neba ...
Gora z dvema imenoma
Ste se ob tokratnem podnaslovu Gorniških potepanj spomnili na dobro znano mladinsko povest Antona Ingoliča? Ni še minilo veliko časa, ko sem knjigo po »službeni dolžnosti« zaradi osvežitve spomina še enkrat prebral in – izkoristil priložnost pri Poldniku/Kopi. Seveda je treba dodati, da ima »naša« gora kar dve slovenski imeni – pa še nemško (Mittagskogel) in italijansko (Pizzo di Mezzodi) za povrh, deček pa je imel »le« naše (Janko) in nemško (Kurt). Zakaj gora, ki zaradi svoje lege ponuja prvovrstne razglede na Mangrtovo severno obličje, premore dve slovenski poimenovanji, nisem prav veliko raziskoval, zdi pa se mi, da ni težko razvozlati časovnega in obličnega dejavnika.
Prebivalcem Bele Peči gora služi za sončno uro, le da so ji, v nasprotju z Ratečani, ki imajo rajši Ponco, za čas sredi dneva, ko ura v cerkvenem zvoniku najdlje bije, nadeli moško obliko. In od kod Kopa? Hm, tam okoli je zelo veliko nabrušenih ostric, težko dostopnih stolpov in izpostavljenih grebenov, na katere skrajno redko stopi človeška noga. Kopa je v primerjavi z njimi – čeravno tudi po najlažji poti ne čisto preprosto dostopna – le malo daljši izlet. Še enkrat poudarjam! Tura je lahka samo v primerjavi z brezpotnimi sosedi na jugu in severozahodu, zato ji nezahtevnosti nikakor ne gre pripisovati v absolutnem smislu. Na gori (še) ni železja. Tudi na najlažji poti, ki nas na vrh pripelje z Jezerske planine, je treba biti v zgornjem delu zelo previden in malo tudi poplezati.
Začetek najbolj obiskane poti na vrh je ob jezerih, ki tudi premoreta lepo število imen. V Atlasu Slovenije piše Mangartski jezeri. V rabi je tudi množinsko ime Belopeška oz. Fužinska jezera (resnici na ljubo je treba napisati, da sta poleg večjih tudi dve manjši »luži«), ki pa sta le prevoda nemškega in italijanskega imena. Pavle Merku piše, da je najbolj pravilno slovensko poimenovanje Klanška jezera, Tuma pa doda, da se to ime uporablja od druge polovice devetnajstega stoletja naprej po posestnikih Pod Klancem. V Imenoslovju Julijskih Alp najdemo tudi ime Lanška jezera, kar je po Tumi spačenka nemške besede Lahn (plaz). In še šesto poimenovanje gozdnih očesc: to so Rateška jezera, vendar ime že v času izida Tumove knjige (1929) ni bilo več pogosto v uporabi. Meja je prebivalcem zadnje vasi na slovenski strani ta (nekdaj kranjski!) pašni svet – čeravno njihov – odtrgala po prvi svetovni vojni. Rateško ime jezerc je počasi utonilo v pozabo. K sreči to ne velja za vrh zahodno pod Mangrtom, mimo katerega hodijo številni planinci, in škrbino med Bukovnikom ter našim današnjim ciljem, ki je precej redkeje obiskana.
Izhodišče ture na Kopo/Poldnik je pri zgornjem jezeru. Po gozdni cesti kmalu prispemo na Jezersko planino. Nad nami se dvigajo strma ostenja Ponc, Vevnice in Mangrta. Na razpotju zavijemo desno (naravnost bi prišli skozi Plazje na Mangrtsko sedlo). Po označeni poti se vzpenjamo skozi gozd na sedlo južno od Črnega vrha, kjer krenemo v levo. Krajšemu sestopu sledi vzpon proti vrhu (pot z oznako 515), ki je s pridobljeno višino vedno bolj strm, v zadnjem delu pa je treba celo malo poprijeti za skalo. Markacije so zanesljive, vendar na poti ni varoval. Na sedlo pod Črnim vrhom lahko pridemo tudi po markiranih gozdnih cestah in vlakah s Koprivnika, do vrha pa nadaljujemo po isti poti. Za tiste, ki si želijo nekaj več, je na voljo zelo zahtevna in dolga pot (519) – bolj markirano brezpotje – iz Remšendola čez Rateško škrbino. Kdor je turi dorasel, mu zagotovo ne bo žal časa in truda, ki ga je namenil temu pristopu na vrh. O vseh pristopih lahko več preberete v Miheličevem vodniku Julijske Alpe.
Še zgodbica iz minulih dni. Kako se je nama godilo na Poldniku? Bolj slabo. Hm, glede na vreme pravzaprav odlično. Načrti so bili veliki. Predvsem sva želela raziskovati brezpotne gore v bližnji okolici, vendar vreme ni hotelo sodelovati. Jutranja napoved za Slovenijo je bila: »Dopoldne se bo od zahoda začelo jasniti.« Veliko bolj prav bi bilo, če bi napovedali, da se bodo dopoldne od zahoda padavine okrepile. V Ratečah je bilo še kar spodobno, pri jezerih pa je že pošteno deževalo. Glede na napoved sva razmišljala takole: »Saj bo nehalo.« Pa ni nič nehalo, le še bolj je lilo z neba in ropotalo po strehi avtomobila, v katerem sva čakala napovedano razjasnitev. Ker vremenarjev vendarle ne gre kar tako prekrižati, se nama je zdelo še najbolj pametno počakati na izboljšanje, z upanjem, da so strokovnjaki vse skupaj samo zgrešili za kakšno uro. Iz te moke ni bilo kruha. Vode pač! Toliko časa sva trmarila, da je bilo za premik na bolj suho lokacijo in izvedbo kakšne resnejše ture veliko prepozno. »Bova pač ostala v dolini,« je bil sklep ob štirih popoldne, ko je iz dopoldanskega izboljšanja še zmeraj deževalo. Ob pol šestih se je zgodil čudež – zvedrilo se je! Samo še poslednje kaplje so padale z vej. Meglice so počasi že legale k počitku in odkrivale gore nad dolino, ki so vabile navzgor. Tri ure pred temo sva vklopila »motorje« in se podvizala na Poldnik. Vsaj to, če je že dež preprečil kaj bolj velikopoteznega. Pot do vrha je tako luštna, da sva bila po na hitro preračunani časovnici kar prekmalu na njem. Časa za razved in načrtovanje novih tur z – za naju – prvič osvojljivega vrha je bilo obilo. V dolino sva prišla v mraku. Malo se nama je vendarle uspelo razmigati, o vremenarjih pa ne bi več. Sicer pa so tudi oni samo ljudje …
Še to moram dodati. Takšnole večerno »letanje« iz doline na dvatisočak niti slučajno ni primer varnega zahajanja v gore, a včasih … Pa kaj bi pisal in iskal izgovore … Kako že gre tisto o grehu in kamnu?