Gorniška potepanja: Ker smo v prejšnjih objavah južne pristope do Viševe skupine že dodobra spoznali, se bomo na Divjo kozo podali s severovzhodne strani, skozi samotno doline Mrzle vode. Tura je dolga in zahtevna!
Lepotica nad dolino Mrzle vode
Divja koza je najvzhodnejša gora ožjega dela Viševe skupine. V svoji družbi ima še nekaj vrhov in ostric rogatih imen: Gamsovo mater, njen Turn in zelo težko 
dostopno Gamsovo špico. Tudi njena najbližja zahodna soseda Mala špica ni za vsakogar. Pravzaprav niti sama Divja koza ne, a po zgraditvi poti Anita Goitan je pristop vendarle toliko olajšan, da se lahko vzpona lotijo tudi izurjeni brezpotniki – seveda najbolje v družbi gorskega vodnika. Lahko bi se tudi reklo, da je gora izgubila nekaj pristne divjine, vendar še vedno ni popolnoma ukročena. Vzhodna stena nad dolino Mrzle vode, še bolj pa severno obličje nad Žabniško krnico, sta resni preizkušnji odličnih plezalcev. Ker smo v prejšnjih objavah južne pristope do Viševe skupine že dodobra spoznali, se bomo na Divjo kozo podali s severovzhodne strani, skozi samotno doline Mrzle vode. Tura je dolga in zelo zahtevna!
Izhodišče je v manjšem naselju enakega imena ob cesti med Trbižem in 
Rabljem. V dolino je speljana gozdna cesta, vendar je (hvalabogu!) zaprta za motorizirani promet. Parkiramo lahko za zadnjimi hišami v bližini manjše cerkve ali pa malo naprej pred zapornico, vendar je tam prostora le za avtomobil ali dva. Do zatrepa bomo po cesti hodili kakšno uro, toda bistri potok in lepi razgledi na okoliške gore poskrbijo za to, da nam – še 
posebej, če smo prvič v tej dolini – zagotovo ne bo dolgčas. Komur je hoja odveč, se lahko po cesti zapelje s kolesom. Kje in kako ga bo skril, da ga bo zvečer po končani turi še čakalo, pa je že drugo vprašanje. Žal so se dolinske grdobije (izkušnje učijo!) že zdavnaj preselile tudi v gore, zato se mi zdi, da je treba opozoriti tudi na to možnost.
Dolina Mrzle vode je sprva stisnjena med Kraljevsko špico in Kamnitim lovcem, nato pa se strma pobočja odprejo proti Prašnikovemu sedlu in Rabeljski 
škrbini. Pred nami se postavijo na ogled strme stene Visoke police, Lepe glave, Male in Velike Lojtrice, Krniške špice, Divje koze – najvišje gore nad dolino – in težko dostopnih Lastavic, izza grebena pa skoraj neopazno, zlit z gorami v ospredju, kuka težko dostopni stolp Visoke Bele špice. Kugyja je ta podoba tako navdušila, da je zatrep opisal kot najslikovitejšega v Julijskih Alpah. Težko bi mu kdo oporekal, čeprav je že dolgo znano, da je lepoti, slikovitosti, pa verjetno še čemu, nemogoče določiti absolutne vrednosti.
Ko se začne cesta vzpenjati proti Prašnikovemu sedlu, moramo biti pozorni na odcep stezice 618, ki sicer vodi preko Žabniške škrbine proti koči Pellarini, a z 
nje že pred omenjeno škrbino krenemo v levo na pot 627 proti Trbiški škrbinici. Spodaj na cesti moramo biti pozorni, da z nje ne zavijemo prehitro. To je pot Sentiero Carlo Puppis, ki pelje na Škrbino Belega potoka in navzdol proti koči Brunner. Če nam vendarle »uspe« zaviti na to pot, se lahko do poti na Trbiško škrbinico povzpnemo po melišču pod strmimi stenami Male in Velike Lojtrice ter Krniške špice ali pa sledimo »vezni poti« med obema. Če se komu zdi, da sem tole malo – pravzaprav kar precej – zakompliciral, naj pogleda na zemljevid Tabacco 1 : 25 000 in vse mu bo takoj jasno.
Označena in zavarovana pot 627 iz Trbiške krnice, tako se imenuje divji zatrep
doline Mrzle vode med Krniško špico, Divjo kozo in Zadnjimi Lastavicami, ne pripelje več naravnost na Trbiško škrbinico, temveč jo doseže okoli vogala. V strmi in krušljivi grapi so bila varovala vedno znova podvržena uničenju, zato so pot pred nekaj leti uredili čez škrbino vzhodno od Trbiške škrbinice, ki velja za najnižjo točko med Krniško špico in Divjo kozo. Poleg novih markacij, ki zgovorno vabijo v levo (vzhodno) grapo, je na skali ob 
stari poti tudi jasen napis: »NO!« Resnici na 
ljubo je treba povedati, da je tudi »nadomestna« grapa vse prej kot enostavno prehodna. Iz resnično ozko zarezane neimenovane (?) škrbine uzremo Viško planino in delček Kaninskih gora. Ob pomoči varoval se spustimo nekaj metrov, nato pa izpostavljeno prečimo v desno na Trbiško škrbinico, kjer zopet dosežemo staro pot. V zadnjem vodniku Julijske Alpe (2009) je še vedno opis stare poti.
Na Trbiški škrbinici se pridružimo poti, ki semkaj pripelje od koče Corsi. Sledimo prečni zavarovani poti Anita Goitan, ki skriva v policah pod Divjo kozo
enega od najzahtevnejših delov – ozko in prepadno, a dobro zavarovano polico. Prečimo skoraj do škrbine med njo in Malo špico. Proti desni navzgor se odpre dobro vidna grapa, v katero vstopimo po polici z leve strani. Do vrha moramo preplezati nekaj pragov druge težavnostne stopnje. Za lažjo orientacijo poskrbijo rdeče markacije, vendar se nanje ne kaže preveč zanašati, saj so večinoma že zelo obledele. Višje se vzpenjamo, lažje prehoden je svet. Na vrhu se nam bo postavila na ogled veličastna divjina (ne nazadnje smo na divjem vrhu) Zahodnih Julijcev.
V dolino se lahko vrnemo po isti smeri ali pa po sestopu z Divje koze nadaljujemo po poti Anita Goitan do običajne poti na Viš, ki se ji priključimo 
nad Galerijo. Vmes se lahko povzpnemo še na Gamsovo mater in Turn – najbolje po grapi med njima – in še prej na Malo špico, vendar je slednja zelo težko dostopna. Brez gorskega vodnika vzpon na vrh odsvetujem. Najlažja smer je krepke tretje stopnje. Kdor se bo po prečenju do poti na Viš povzpel še nanj, se bo v istem dnevu zelo težko vrnil v dolino Mrzle vode. Prenočevanje priporočam v prijazni koči Corsi. Do Trbiške škrbinice se povzpnemo po stezi 627, naprej v dolino pa se vrnemo po isti poti.
Podoba Viša in njegovih vzhodnih sosedov nad dolino Mrzle vode, ki se razgrne pred očmi vsem, ki se peljemo z Rateč proti Trbižu, je tudi naju veliko let vabila 
v goste, a sva se ji vedno znova spretno izmikala. Dostikrat sva hitela mimo, ponavadi v Zajzero oziroma kam dlje proti zahodu ali pa skozi Jezersko dolino do južnih izhodišč Viševe in Montaževe skupine. Tudi na Divjo kozo bi šlo z juga veliko lažje in hitreje, a sprehod ob bistri Mrzli vodi in nadaljnji vzpon na najvišjo goro nad dolino je bil vendarle 
nekaj popolnoma novega in zato še bolj zanimivega. Iz zatrepa sva se do začetka grape, ki pripelje na ozko škrbino desno od Krniške špice, povzpela kar čez melišče pod previsnimi stenama obeh Lojtric. Snežne zaplate, ki v tem temačnem kotu vztrajajo še dolgo v poletje, je uspešno prekril grušč. Videti je bilo kot sredi zime na pločniku v mestu, ko prizadevni delavci skrbijo za to, da nam ne drsi po spolzkih tleh.
V največji divjini sredi »ničesar«, že krepko nad dva tisoč metrov, sva srečala zanimivo bitjece, evropsko mravljarico, ki je hitela po svojih poteh, z vrha pa
občudovala beloglave jastrebe. Elegantno so jadrali visoko nad Jezersko dolino, vendar kljub temu nižje od »najine« gore. Divja koza je visoka, razgled z nje pa temu primerno bogat. Ker vreme, pa čeprav ni bilo čisto brez oblačka, ni priganjalo, sva dolgo občudovala eleganco letalskih mojstrov. V dolino sva sestopila šele na večer in v njej našla še kraljevski poobedek, ki ga ne premore nobeno gostišče urbanega sveta, pa čeprav ima zraven ima lepo število zvezdic. Tudi stol so pripravili. Res se nisva mogla pritoževati …
Ravno dovolj zgodaj sva dosegla zavetje – najin na vse pripravljeni »multipraktik«, kot sva mu v šali rekla. V prvem delu noči je v dolini Mrzle vode močno deževalo, prijetno škrebljanje po strehi pa se je nadaljevalo skoraj do jutra. Čas se je ustavil … Nikamor se nama ni mudilo. Dopoldne je znova posijalo sonce, ki naju je pospremilo k prijetemu dremuckanju na najvzhodnejšem dvatisočaku Karnijskih Alp.
