Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Planinci pazite, kamenje pada ...

  28. junij 1938


Avtor članka, podpisan z ič-, je skalaš Slavko Peršič.
V Planinskem vestniku in raznih predvojnih časnikih je večkrat objavljal spodbudne in preventivne članke o različnih nevarnostih v gorah in o pomenu varne hoje. Pisal je tudi po vojni.
V tem zanimivem članku se mu je nekaj besed zapisalo še po starem (ograža, solnce, gamzi, bolvan – namesto: ogroža, sonce, gamsi, balvan).
Med napetim opisovanjem nevarnosti zapadnega kamenja pa za navodilom, naj v nevarnosti skočimo vstran in vzdignemo nahrbtnik nad glavo, sledi malce nenavaden nasvet: »Priporočljivo je hitro mahanje in kroženje s cepinom nad glavo.« Žal avtor tega iznajdljivega rokohitrstva ne razloži bolj podrobno. Vse druge nasvete pa seveda velja upoštevati.

Glej tudi avtorjev članek Naš plezalski sport, Bežen pogled v dobo zadnjih petih let (1932 do 1937), Jutro, 7. januarja 1938, poobjavljeno v Gore-ljudje 13. aprila 2009.

France Malešič
 

 

torek, 28. junij 1938, ob 05:29, France Malešič, ogledov: 1900

Jutro -ič (1938): Kdor je prebil letošnje binkoštne praznike v gorah in je hodil po snežiščih, je mogel opaziti številne odkruške skal, bodisi na površini snežišča, bodisi zapičene vanj! Mnogi oskrbniki koč so vsakogar prijazno opozorili, da je letos pečevje izredno krušljivo,

da v stenah neprenehoma »poka in strelja«, ker kameni plazovi niso ničesar izrednega. Opomnili so vsakogar, naj bo previden in pazljiv.

Padajoče kamenje je ena onih objektivnih nevarnosti, ki v naravi ograža človeka in katere se moremo varovati z vestnim opazovanjem tega naravnega pojava. Letošnje pomladno vreme je bilo v gorah izredno spremenljivo – komaj so gore pokazale svoja siva pobočja in so se grebeni otresli snežne odeje, že je zapadel nov sneg. Ob vročih dnevih je špranje in razpoke zalila topna voda, ki je v mrzli noči zmrznila. Led, ki se ob spremembi vode v trdno stanje prostorninsko razširi, deluje v špranjah in razpokah kot zagozda, ki špranje še bolj razširi. Led sicer lepi tako razmajano skalovje, toda ko posije toplo solnce, je ta vez zrahljana in pri najmanjši izgubi ravnovesja pada kamenje v globino.

Kamenček sproži kamenček, ta zopet večjega in druge in iz padajočega kamenja se razvije kameni plaz. Kamenje pada ali samo, ko po razrahljani vezi z gmoto izgubi ravnovesje, ali pa povzročijo padanje zunanje okolnosti: veter, nalivi, živali (gamzi, koze, ovce, jarci) in pa ljudje.

Največ kamenja zruši človek sam, zlasti nepreviden, lahkomiseln in neizvežban planinec. Dober plezalec ruši zelo malo ali nič, kajti zaveda se, da ograža lahko vsako živo bitje, ki je na poti. Tudi najboljši plezalec lahko sproži kamen. Pri plezanju se je mnogokrat zelo težko izogniti temu, da ne bi vrv sprožila kakega kamna. S previdnostjo se da tudi to omejiti.

V naših apnenčastih in dolomitnih gorah »zarjavelo«, rumenkasto, sivo, rjavo pečevje kaže na preperevajočo in izredno krušljivo kamenino. Zelo pogosti so svetlo sivi ali beli odlomki, ki so že starejšega izvora. Sveži odlomki so temnejše barve. Bolvani in sveže zvaline, melišča pod stenami, stožčaste nasutine grušča ob koncu grap in žlebov so znak, da je padajoče kamenje tu pogost pojav.

Na strmih snežiščih opazimo često temne razorje, ki so dobro vidni tudi od daleč, dalje ob koncu snežišč in razorje v kupe kamenja. Vse to je očiten znak preteče nevarnosti. Globoke luknjice v snežišču in na dnu istih so znak zapadnega kamenja. Sveže zapadli sneg vse te sledove zabriše, zaradi česar mora biti planinec ob takih prilikah posebno previden.

Nevarnost naznanja ostro brnenje in žvižganje letečega kamna, ki z rezkim pokom udari ob steno, odskoči in v izpremenjeni smeri zopet pada dalje. Tesno se privije plezalec k steni, išče zavetja, posebno zaklona glavi, ki je najbolj izpostavljena, in prisluškuje, kdaj bo prenehala nevarnost. Prvi žvižg kamna, ki je že svarilo, pa običajno ne ostane osamljen. V začetku le posamezni ostri udarci ob steno so čedalje pogostejši in njih pojav se stopnjuje do kamenega plazu.

Kako prijetno je, ko sestopamo z vrha v dolino in se po dolgih, strmih meliščih s prestopanjem ali s skoki »vozimo« z meljo vred navzdol. Ko dobi mel večjo brzino, je priporočljivo, da s skokom vstran prekinemo »vožnjo« in počakamo, da preneha drčanje meli. Kjer pa leži na pobočju debelejši grušč (= gruh) in je možno, da bi se sprožila vsa ta labilna gmota pod težo človeka ali pa bi prešli v zalet le nekateri kamni in s tem ogražali človeka, mora biti sestopanje izredno previdno. Po možnosti naj sestopajo planinci drug poleg drugega. V grapah in žlebovih, kjer je običajno zbirališče grušča, naj planinci sestopajo drug tik za drugim, ker sproženi kamen še ni v zaletu in ga je možno ustaviti. Lahko sestopa tudi posameznik, vendar pa mora počakati, da pride prednji v varen zaklon.

Načelno velja, da padajočemu kamenju izpostavljena pota in mesta prehodimo le tedaj, če manjka povod za padanje kamenja, postavim: ob hladnem dnevu, v hladni noči, pri popolnoma brezvetrnem vremenu, ali če sneg pokriva krušljiva pobočja in s tem veže kamenje. Če pa že moramo po takšnih nevarnih krajih, tedaj pojdimo hitro in po najkrajši poti. Praktično je na takšnih mestih varovanje z vrvjo.

Čim zaznamo po že opisanih znakih, da nad nami leti kamenje, skočimo naglo vstran, po možnosti pod kak previs ali za kak bolvan, nad glavo vzdignemo nahrbtnik. Priporočljivo je hitro mahanje in kroženje s cepinom nad glavo. Pri zadostni pazljivosti, pri osredotočenju vseh čutov, zlasti pa pogled uprt navzgor, bomo lahko odnesli zdravo kožo.

Vsak pameten planinec bo pazil, da ne bo rušil in prožil kamenja. Četudi si bo mislil, da je sam na vrhu, da na poti ni nikogar, naj ne spravlja bolvanov in skal iz ravnovesja, naj ne meče kamenja preko sten. Takšno lahkomiselno, bedasto krajšanje časa nespametnih planincev lahko povzroči nesrečo. Nikdar ne moremo vedeti, če res ni nikogar v smeri, v katero leti in pada kamenje. Lahko si plezalci utirajo pot, lahko se lovec vzpenja za gamzom, lahko pa kamen zadene nič hudega slutečo ovco.

V Julijskih Alpah je Jalovec posebno znan po padajočem kamenju. Hoditi po ozebniku v vročih opoldanskih urah je posebno nevarno. Ko je dana možnost padajočega kamenja, naj bo vsakdo pazljiv pri prehodu od Slemena do Vratic, ki vodi tik pod severno steno Mojstrovke. Tudi na pot, ki vodi na Mojstrovko po severni steni, kaj često pade kamenje, katero rušijo neprevidni planinci. Paziti je treba tudi na poti čez Kriško steno in na poti na Prisank.

V Savinjskih Alpah so padajočemu kamenju izpostavljeni Turski žleb in Kotliči. Na pot na Planjavo od Jermanovih vrat in na Skuto z Malih podov leti kamenje. Ovce na Brani kaj često rušijo kamenje, ki ograža pot od Jermanovih vrat proti Kotličem. Pod nogami neprevidnega planinca, sestopajočega proti Okrešlju, pa se proži kamenje, ki ogroža prednike. Ko se planinec plazi navzdol, se kaj rado pripeti, da potegne za sabo z nahrbtnikom ali palico kak kamen, ki odfrči v globino. Planinci! Hodite po gorah previdno, ne brezbrižno. Zavedajte se, da v gorah niste sami!                             

eXTReMe Tracker