Janez Pikon: Vzponi v pogorju Karnijskih Alp so nedolžno in travnato zaraščeni in posuti s čudovitimi in prostranimi planinami, tam v ozadju pa se že v nebo pno skalni velikani. Monte Zermula in adrenalinski stolpič Zuc della Guardia ob prelazu Lonice. 
Številne zaobljene zelenice z ostrimi skalnimi vršaci, osamljeno tihe doline in drzne škrbine, sončna travnata pobočja z mračnimi prepadnimi in previsnimi stenami, lahkotne sprehajalne stezice, zahtevne zavarovane plezalne poti (ferrate), opuščene steze, načrtno pripravljene plezalne smeri, popoldanski lažji vzponi in številni bližnji in bolj oddaljeni dvatisočaki sestavljajo pogorje Karnijskih Alp, kot tudi tokrat našega skrbno izbranega cilja južno nad sedlom Lonice. Monte Zermula (2143 m) je ponosna skalnata vzpetina, ki je s prostranim prelazom Lonice (1552 m) ločena od glavnega mejnega grebena Karnijskih Alp.
Raztegnjena v smeri z vzhoda na zahod tvori impresivno gorsko pregrado. Oddaljena od vsakodnevnega vrveža, med prvo svetovno vojno pa je bila strateško zelo pomembna. Takrat so jo temeljito vojaško zaznamovali, ter opremili tako, da še vedno lahko opazimo ostanke bunkerjev in kavern, ter pridno uporabljamo nekdanje mulatjere. Za gornike je posebno privlačna zavarovana plezalna pot južno z Lonice na vršni greben gore. Rezervirana je predvsem za drznejše planince, ki si želijo kratkih in precej zahtevnih vzponov. Brez težav pa lahko priljubljeni vrh obiščemo tudi po stari vojaški stezi. Ob sestopu si turo morda popestrimo še z obiskom elegantnega, proti nebu in vzhodno, zanesljivo opaznega Zuc della Guardia (1911 m). Leži južno nad prelazom s svojo navpično steno pa vznemirja marsikoga med gorniki. Nanj vodi kratka, vendar drzna ferrata, ki ni primerna za vsakogar, temveč le za pogumne v srcu in fizično močne.
Čez prelaz Lonice (Cason di Lanza) je speljana ozka cesta iz Pontebbe v Paularo. V Pontebi zapeljemo čez most in takoj za njim zavijemo v ulico v smeri proti Studeni Bassi, ki se nadaljuje po ozki cesti ob potoku Torrente Pontebbana. Asfaltirana in drzno spelajna čez strma pobočja do prelaza Lonice z Gostiščem (15 km).
Monte Zermulo in obisk nanjo vodimo v gorskem programu že zadnjih nekaj let, vedno je vreme poseglo vmes, tokrat nas je na prelazu Lonice pričakalo s soncem obsijano severno ostenje gore in nas kar vabilo v steno in njeno ferrato. Gora in vzpon nanjo pa sta vedno zanimiva in privlačna, vtisom prispeva gorska okolica z vsemi svojimi čari.
Nasproti Gostišča se odcepi cesta proti nekdanji kasarni, kamor nadaljujemo in se kaj kmalu odcepimo po stezi južno v macesnov gozd. Oznake nas vodijo proti zahodu do uro oddaljenega vstopa v zavarovani del plezalne poti (ferrata Amici della Montagna) pod severno steno Monte Zermule. Deset opremljenih s samo varovalnim kompletom in čelado, ter ustreznim znanjem in izkušnjami vstopimo v skoraj navpičen žleb in preko drznih plošč dosežemo večjo polico. Sledimo varovalom, ki nas vodijo po strmo nagnjeni severni steni preko sistema različno nagnjenih skalnatih polic do vstopa v zadnji del pečine, kjer vzhodno dosežemo vršni izstop iz stene na greben.
Travnati greben do vrha Monte Zermule zaznamujejo ostanki iz prve svetovne vojne (kaverne in bunkerje izklesane po grebenu gore). Travnati zaključek gore z že od daleč vidnim kovinskim križem dosežemo pol ure kasneje, kot naši planinci, ki so se na vrh povzpeli po že prej omenjeni planinski in označeni stezi, po njej se po daljšem odmoru, pogovoru in zbiranju različnih vtisov vsi skupaj vrnemo v smeri sedla Lonice.
Sestopimo po nekdanji udobni vojaški poti, (oznaka 442) zložno do sedla Forca di Lanza (1831 m) in nižje do drznega stolpa Zuc della Guardia (1911 m). Volje in moči je dovolj, zato si današnji dan še popestrimo, saj si takšnega plezanja vsi želimo z vzponom po zavarovani plezalni poti (ferrata degli Apini) na adrenalinski stolp Zuc della Guardia.
V navpično steno vstopimo po kovinski lestvi, nad njo je višje jeklena veriga, ki nam nudi odličen oprijem, ter plezanje olajša, čeprav je na več mestih ferrata skoraj povsem navpična. Nekaj lažjih mest in dosežemo mesto z vpisno skrinjico in knjigo, takoj sledi naslednja navpična stena, ki zahteva kar nekaj moči v rokah. Tako dosežemo skalno pregrado, kjer se smer obrne vzhodno. Sledimo dolgi poševni zajedi strmo navzgor. Nato nekaj navpičnih prehodov do vršnega grebena z vrhom in kovinskim križem na njem. Krajši odmor za razgledovanje po širni okolici, kjer opazimo skupino naših planincev, ki nas nižje nad sedlom v travniku opazujejo in čakajo. Sestopimo po ferrati severno do travnika in vsi skupaj nadaljujemo do prelaza Lonice.
Vračamo se preko sedla Lonice proti zahodu v Paularo po mogoče nekoliko krajši, vzorno urejeni, ozki asfaltirani cesti v dolino, ter v smeri Trbiža in Slovenije.
Janez Pikon