Gorski vrtovi: Šopi drobnih belih cvetkov, ki množično kipijo iz skalne razpoke, me vedno ganejo.
Od kod jim silna moč, od kod le jemljejo vodo, hranila?
Kamnokrečev, ki cvetijo belo (razen nekaj rdečih ali rumenih pikic na cvetnih listih), je veliko vrst. Preveč, da bi tu opisovala vse. Njihova rastišča se raztezajo od nižin pa vse do najvišjih vrhov. Tudi čas cvetenja je različen. Prvi zacvetijo tako rekoč takoj, ko skopni sneg, drugi pa sredi poletja. Jeseni v hribih najdemo le še zvezdasti in homulični kamnokreč, od drugih pa le še kak redek primerek, ki 'pocvetava'.
Od kod pa sploh ime – kamnokreč? Verjetno ima to ime nekaj opraviti s skalami/kamni, ki jih moči koreninskega sistema teh rastlin uspejo (raz)krečiti, se pravi razširiti razpoko in prelomiti kamen na dva ali več delov.
Okroglolistni kamnokreč (Saxifraga rotundifolia)
Ne moremo trditi, da vsi kamnokreči ljubijo skalovje. Nekateri imajo raje gozdno senco. Tak je okroglolistni kamnokreč, ki ga najdemo kar pogosto v gozdovih od nižjih hribov navzgor, pod ruševjem, ob izvirih in na meliščih pa se je prilagodil tudi višjim legam vse do subalpinskega pasu. Kot pove ime, ima okrogle liste, velike do okoli pet centimetrov, na robu le nekoliko škrbinasto valovite. Višina rastline je od deset do štirideset centimetrov. Cvetovi z rdečimi pikami so nameščeni v rahlem latastem socvetju.
Klinolistni kamnokreč (Saxifraga cuneifolia)
Najpogosteje ga najdemo v gozdovih in med rušjem na senčnatih skalah. Visok je do okoli dva decimetra, zlahka ga prepoznamo po talnih listnih rožicah. Listi se od dna proti vrhu klinasto razširijo, na vrhu pa so zaokroženi in nazobčani. Drobni cvetovi v enostavnem kratkem latu niso popolnoma zvezdasti. Pri nas raste povsod v alpskem svetu in v zasavskih hribih. Doma je tudi drugod v državah južne in srednje Evrope, marsikje pa ga brez težav gojijo za okras.
Burserjev kamnokreč (Saxifraga burseriana)
Cveti zelo zgodaj, predvsem v alpinskem pasu vzhodnih Alp, našli pa ga bomo tudi na skalovju Ratitovca in Posočja. Njegove listne blazinice lahko prepoznamo še kasneje, saj noben drug kamnokreč nima takih listov. Ti so črtalasto suličasti, priostreni v konico in zaradi apnenčaste prevleke sivozeleni, dolgi okoli enega centimetra in okoli milimeter široki. Na kratkem rdečem stebelcu z drobnimi lističi se v rdečkasti žlezavi čaši bohoti precej velik (petnajst milimetrov) snežnobel cvet, ki je med našimi visokogorskimi kamnokreči največji.
Zvezdasti kamnokreč (Saxifraga stellaris)
Raste v visokogorskem pasu, med vlažnimi skalami, gruščem ali na povirjih med mahom, v rahlih rušah. Listi so narobe jajčasti, v široko razprostrtih rožicah, bleščeče zeleni in na vrhu debelo nazobčani. Za ped visoka stebla so tanka in neolistana in nosijo manjše število cvetov v latu. Vsak od petih suličastih belih cvetnih listov ima po dve rumeni piki. Rastlina je razširjena po vseh srednje- in južnoevropskih gorovjih, pa tudi v Severni Ameriki in arktični Evraziji.
Nasršeni in sinjezeleni kamnokreč (Saxifraga squarrosa in S. caesia)
Prvi ima značilne zelo zbite, zaradi apnenčaste prevleke trde in sivkaste listne blazinice. Listi so zelo drobni, iz blazinice gledajo samo konice. Pri drugem pa so te blazinice nekoliko bolj rahle, 
tako da razločimo posamezne listne rožice, velike pol do enega centimetra. Cvetovi so pri obeh zelo podobni, morda pri sinjezelenem kamnokreču nekoliko večji in na višjih stebelcih (do petnajst centimetrov), posebno če gre za nahajališče z nižjo nadmorsko višino. Nasršeni kamnokreč ima raje visokogorje in apnenčaste skale in grušč, sinjezelenega pa včasih najdemo tudi v čvrstem in vednozelenem šašju. Razširjena sta v jugovzhodnih Alpah.
Skorjasti in grozdasti kamnokreč (Saxifraga crustata in S. paniculata)
Oba imata bela socvetja na do petindvajset centimetrov visokem žlezasto dlakavem steblu. Precej različni pa sta njuni listni rožici. Skorjasti kamnokreč 
ima nekaj centimetrov dolge črtalaste, na vrhu tope liste, obrobljene z večjim številom apnenčastih lusk oz. jamic, sicer pa sivozelene in skorjaste zaradi apnenčaste prevleke, zavihane navzdol. Grozdasti kamnokreč pa ima krajše in širše jezičaste liste, ki so drobno nazobčani in na vrhu priostreni, ravno tako pa so prevlečeni z apnencem. Njegove listne rožice me spominjajo na majhne netreske, saj so zavihani navzgor. Skorjasti kamnokreč je razširjen v vzhodnih Alpah in Dinaridih do Črne gore, grozdasti pa po vsej Evropi, Severni Ameriki in na Grenlandiji.
Hostov kamnokreč (Saxifraga hostii)
Rastlina je v vseh delih precej večja kot skorjasti kamnokreč. Zraste do več kot pol metra visoko, rastišča pa so med skalami in ruševjem ali pa tudi nižje, v gozdnatem gorskem pasu. Listi so dolgi do deset centimetrov, široki pa do enega centimetra, na vrhu zaobljeni in po vsem robu obdani z ogrlico belih apnenčastih pik. Socvetja so lahko zelo bogata. Raste v srednje- in južnoevropskih gorovjih in v Skandinaviji od pozne pomladi do sredine poletja.
Oklepasti kamnokreč (Saxifraga androsacea)
Prejšnji je bil največji v svoji družini (od kamnokrečev, ki rastejo pri nas), oklepastega pa le s težavo opazimo, saj raste na visokogorskih traviščih v manjših skupinicah in je visok le nekaj centimetrov. Drobne, večinoma cele liste ima zgoščene pri tleh. Štrlečedlakavo steblo nosi le enega do tri cvetove. Sredi poletja ga bomo redko srečali v visokogorskem pasu naših Alp, sicer pa raste tudi drugje v Evropi in Sibiriji.
Poleg opisanih v gorah redko naletimo tudi na tele vrste: nežni, skalni, spremenjeni, nenavadni in kipeči kamnokreč, v nižinah pa še triprsti, zrnati in brstični kamnokreč.
Alenka Mihorič
Viri:
Wraber, T., 2006.: 2 × sto alpskih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.
Martinčič, A., 1999 (uredn.): Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
Moggi, G., 1990 (reprint): The Macdonald encyclopedia of alpine flowers, Macdonald&Co (Publishers) Ltd, London.
Lippert, W., 1987: Alpsko cvetje, Cankarjeva založba, Ljubljana.