Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prvi oskrbnik na Bibi

junij 1970

sobota, 11. julij 1970, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1629

Kamniški občan - Ivan Zika: V spomin Francetu Jegliču

Leta 1931 pred Novim letom je večja družba Kamničanov prvič s smučmi obiskala Menino. Na Bibi je v višini 1300 m kamniški okrajni kmetijski odbor odkupil nad 100 ha posekane gozdne površine, da uredi na njej planinske pašnike za vzgojo mlade plemenske živine, zgradili so hleve in stanovanje za oskrbnika, na podstrešju pa je bilo v dveh sobah še nekaj postelj za izletnike in turiste. Prvi oskrbnik je bil Franc Jeglič, domačin iz Golic v Tuhinjski dolini, rojen 9. marca 1894.
Od avtobusne postaje pod Kozjakom smo smučanji prešli vas Češnjice, kjer so vaščani prvič videli smuči in se čudili, da ljudje nosijo v planine drva, ki jih oni z muko pozimi spravljajo v dolino. Že vnaprej smo se veselili ob misli kako bo oskrbnik Jeglič na Bibi presenečen, ko bo videl smučarje, ki se dričajo z deskami po snegu.
Pa se je oskrbnik Jeglič zares začudil, saj smo bili prvi smučarji na Menini in ko je videl, da se vzpenjamo po strmini, je pristavil vodo za čaj in ko smo utrujeni vstopili v kuhinjo, se je že kadilo iz skodelic. Tako pozoren je bil vsa dolga leta, ko je oskrboval planšarsko posestvo Bibo. Po kratkem odmoru smo se s smučkami zapeljali po blagih strminah okrog planšarskega doma.
Oskrbnik nas je z zanimanjem ogledoval, potem pa se je opogumil in rekel, če mu posodimo »dilce«, da se bo malo zapeljal po snegu. Pritajeno smo se nasmihali v prepričanju, da bo možak s svojimi 96 k g telebnil v sneg. Oskrbnik Jeglič pa se je najprej malo razgledal po strmini, iz katere so sem in tja moleli štori posekanih dreves in po kateri mi nismo tvegali spusta, potem pa je izbral primerno smer in se spustil v dolino. Vešče je delal zavoje, spodaj pa se je z brezhibno kristianijo ustavil. Zdaj smo pa mi zijali, možak nas je dal v koš. Ko je prisopihal do nas, je dejal, da je bil v prvi svetovni vojni v smučarski četi, imeli pa so takrat eno samo dolgo palico za krmarjenje.
Ing. Karl Kumer, znani kamniški športnik mu je ob odhodu pustil svoje smučke, da se je potem z Menine vozil v dolino. Otroci, so ga posnemali in že naslednje leto so šolarji na smučkah prihajali v šolo.
Ko je banovina prevzela lastništvo planšarskega posestva Bibe, so nekateri odborniki menili, da pozimi ni potreben oskrbnik na planini.
»Preveč denarja smo vložili v zgradbe, da bi jih pustili brez varstva,« je sklenila večina in Franc Jeglič je ostlal oskrbnik skozi vse leto. Seveda v veselje izletnikov in smučarjev, ki so v čedalje večjem številu prihajali na Menino s kamniške strani in z Vranskega.

Lektorica angleškega jezika na ljubljanski univerzi gospa Copelandova in Mira Marko — Debelakova sta bila prvi smučarki, ki sta napravili pot iz Bibe na Črnivec. Tudi Rudolf Badjura je v družbi Kamničanov in oskrbnika Jegliča v visokem snegu presmučal Menino, da jo je priporočal v svojem turističnem vodiču.

Medtem ko je Jegličeva žena v dolini skrbela za domačijo, je oskrbnik, obdan od kopice otrok, zadnji osmi sin se je rodil leta 1935, vestno oskrboval na planini do 100 glav živine, kuhal in stregel izletnikom, še posebej pa skrbel za semenogojsko postajo, kjer so pridelovali pod vodstvom kmetijskih strokovnjakov iz Ljubljane semena planinskih trav. Prvo seme so naročili iz Švedske in boljšega nadzornika vseh posevkov, kot je bil oskrbnik Jeglič, si niso mogli želeti.
Franc Jeglič je ostal na Menini tudi prvi dve leti okupacije. Aktivno je sodeloval z OF, partizanom pa je nudil zavetišče in jih oskrboval s hrano. Zato so ga po letu 1943 okupatorji odpeljali na Vransko, planino Bibo pa požgali. Ko je preživel mučilnice v Celju in Mariboru, so ga z bratom Janezom odpeljali v Dachau, kjer je prebolel tifus in dočakal osvoboditev, brat Janez pa je zaradi bolezni podlegel. Poleti 1945 se je spet vrnil na Bibo, kjer so obnovili podstrešje nad hlevi in uredili oskrbnikovo stanovanje. Na planini si je zopet okrepil zrahljano zdravje in iz te dobe je tudi je naša slika. Toda na Bibi je ostal samo tri leta. Kamniški okrajni odbor ga je poslal 1949 za upravnika doma onemoglih v Mengšu, od leta 1950 do 1952 je bil predsednik občine Jarše, nato pa do upokojitve upravnik ekonomije v Jaršah. Posledice internacije so mu izpodkopale zdravje. Po upokojitvi je z ženo zadnja leta preživel pri najmlajšem sinu Rafaelu v Radomljah. Nenadno je umrl v ljubljanski bolnišnici 1. septembra 1969, pokopali so ga na novem pokopališču v Domžalah. Odlikovan je bil z redom zaslug za narod.
France Jeglič je bil nad 15 let oskrbnik na Bibi. Izletniki in smučarji so cenili njegovo ustrežljivost in domačo kuhinjo. Rad je obujal spomine in znal s pripovedovanjem imenitno zabavati poslušalce. Vestno je vodili knjigo obiskovalcev in si zapisoval važne dogodke, žal so vse knjige in zapiski propadli v vojni. Zadnja leta je vsako poletje preživel kak mesec na Menini. Rad se je vračal s starimi znanci, saj postaja Menina zadnje čase čedalje bolj privlačna izletniška točka. V zgodovini razvoja turizma in planinstva na Menini ima France Jeglič častno mesto, vsi ki so ga poznali, pa ga bodo ohranili v prijaznem spominu.

Prof. Ivan Zika
 

eXTReMe Tracker