Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Bajtarski smuk 1970

maj 1970

ponedeljek, 11. maj 1970, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1039

Kamniški občan: Bajtarji Velikoplaninskega županstva, ki združuje bajtarje Velike, Male in Gojške planine ter Konjščce, začnejo svoje delovno leto istočasno s koledarskim, ko se zberejo na občnem zboru. Tu izvolijo župana, tajnika, kulturnika, policaja, župnika in dohtarja.

Nato se skupno zberejo na tekmovanju za prehodni pokal v smučanju. Toda tega pokala ni tako lahko osvojiti, saj morajo tekmovalci pretrpeti in premagati številne ovire, preden se lahko zleknejo za ciljno črto. Dan tega tekmovanja je vedno določen v začetku maja, pa naj bo sneg ali pa same skale, tekmovanje na smučeh mora potekati nemoteno. Saj po travi in skalah smuči prav tako letijo! Le malo več volje, veselja in vzdržljivosti je treba.

Letos so imeli z organizacijo tekmovanja srečo, saj je bilo snega več ko meter, pa tudi sonce jih je prijetno grelo.
Že o d daleč, ko sem se približeval pastirskemu naselju na Veliki planini, sem opazil na visokem drogu obešeno zeleno zastavo njihovega presvitlega županstva.
Andraž, tajnik se je ravno odpravljal s svojimi najboljšimi, že pred vojno izdelanimi smučmi, na to pomembno tekmovanje. župan je na kraj starta nesel zastavo, med potjo pa se jima je pridružil še gospod z dolgimi lasmi, čelado, na prsih in hrbtu pa je imel napis »Pljuvanje na tla prepovedano«.
»Kadar vidim tale svoj plakat, moram vedno pljunit.
Ne vem kaj je to; ga izziva Andraž, z nasprotnega hriba pa je bilo slišati glas zdravnika, ki je vse tekmovalec pozival, da se še pred startom oglasijo pri njem, d a j ih strokovno pregleda.
Zastava že visi na startnem mestu, tekmovalci so že vsi zbrani, župan pa le ne more še dati znaka za start.
Tedaj se iz daljave zasliši po megafonu glas: »Prihaja moj doktor primarij, doktor injekcija.« Ker je imel rahlo zamudo, je svoje delo opravil kar na brzino in vsakemu tekmovalcu z injekcijo, dolgo približno četrt metra v usta nabrizgal vinjaka in drugih okrepčil.
In nato so vsi tekmovalci začeli na znak gristi kruhove palčke. Kdor je prvi zažvižgal, je dobil dovoljenje za start.
Boj za najboljša mesta je bil že v začetku nenavaden. Ta je prehitel onega, onemu se je odpela napol zavezana dilca. Vsi so garali proti prvi kontrolni postaji. Tu je za boljše premagovanje naslednjih ovir vsak moral pojesti kos kruha namočenega v vinu in spet naprej v boj do naslednje postojanke.
Seveda brez padcev ni šlo.
Nekateri so kar tekmovali, kdo bo večkrat v snegu. Štefan je na zadnji kontrolni postaji skuhal vrel čaj z rumom. Nekateri so ga pili, drugi so ga ohladili s snegom, tretji ga je skrivoma zlil na tla in odbrzel proti cilju.
In ko je Štefanu zmanjkalo čaja, je fantom in dekletom delil skoraj sam rum, pomešan s čajem. Tekmovalci so se mu nato pritoževali, da je čaj mrzel.
Pred startom je smučarje čakala še ena naloga, odžvižgati so morali »Na planincah« in šele tedaj so šli lahko skozi cilj.
Zmagovalec je bil Čižman Slavc-Srček. Za nagrado je dobil lesen cokelj na kravjem rogu, v trajno last pa cepin; ker pa je poročen, pa še lično izdelan kuhinjski valjar.
Na razglasitev uradnih rezultatov ga ni bilo, zato tudi izjave od njega nismo mogli dobiti.
Urbančič Rudi, ki si je kot zadnji prislužil lično nočno posodico, pravi o zmagi tole:
»Medalja je 'rostfraj', na stara leta mi bo prav prišla.«

Splošno veselje in navdušenje nad uspelim tekmovanjem je še pozno v noč odmevalo po Veliki planini.

T.S.
 

eXTReMe Tracker