Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pomenek pod Veliko Planino

april 1969

petek, 11. april 1969, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1252

Kamniški občan - A. Vadnal: Planinci se dobro razumemo med seboj, četudi smo se šele spoznali. Pod žičnico je hitro stekel pogovor in obljubil sem, da bom o njem nekaj napisal.

Prvi strah, da bodo žičnice pokvarile naravo in planincem zagrenile njihove ture, se je pokazal za neutemeljen. Odkar imamo npr. na Veliko planino žičnico, so postali dostopi nanjo po markiranih poteh mnogo bolj mirni in prijetni. Po katerikoli poti greš na planino: ali s Kopišč čez Dol ali mimo Sv. Primoža čez Pasje peči ali pa od Jurčka mimo Kranjskega raka, boš hodil po neomadeževani naravi in boš le redko kdaj koga srečal.
Malo je namreč tistih, ki jih ne premami žičnica in ki imajo hojo navzgor za del svojega telesnega in duševnega utrjevanja. Ni namreč igrača in precej samopremagovanja je treba, da premagaš s svojimi močmi najbolj napornih prvih tisoč metrov višine, ko ti skoraj pred očmi binglja zapeljiva gondola. Blagor mu, ki to še zmore in ki ima za to čas.

Če teh pogojev nimaš, se ti dandanes ni treba odpovedati planinam, saj te popeljejo v njihovo sredo žičnice.
Ne znam opisati občutkov, ki jih doživljajo starejši ljudje, ki ne zmorejo več težkih tur ali, ki sploh niso nikdar hodili v gore, ob razgledu po izstopu iz gondole.
Globoko sem prepričan, da je marsikomu izmed njih žal, da niso v mlajših letih kdaj stopili tja gor.
Za te turiste pogrešam na koncu žičnic eno, dve, tri do štiri ure hoda po urejenih poteh. Ne mislim pri tem, da naj bodo urejene tako kakor na Rožniku, biti pa bi morale varne in nekako tako široke kakor tovorne poti (mulatiere). Ne bi smele biti prestrme, da bi jih lahko premagoval tudi turist, ki ima kake težave pri hoji, in toliko varne, da bi po njej lahko hodili tudi otroci. Velika planina ima za take namene edinstveno lego, saj je danes komaj dobro uro oddaljena od Ljubljane. Njen relief omogoča razmeroma lahko trasiranje in ceneno nadelavo takih poti, ne da bi s kakimi useki ali prekopavanji pokvarili naravni izgled. Mreža takih poti bi prav gotovo pritegnila mnoge turiste, ki bi ob lepem vremenu lahko užili kratko sončno planinsko turo namesto popoldanskega sprehoda po mestu.
Podobne poti smo videli na planinskem izletu po Češkoslovaški.
Po takih poteh smo hodili v Krkonoših mimo izvira Labe in ob poljski meji; v Tatrah je preko 400 km takih poti. Na njih smo dohitevali ali srečevali nepričakovano mnogo starejših turistov in otrok, ki jim take položne in dobre poti omogočajo ture po višinah okoli 1500 m. Ob poteh so opozorila glede varstva narave ter okusno in v stilu izdelani smerokazi. Urejenost planinskih objektov učinkuje tam menda tako vzgojno, da po vsej poti nismo videli nikakršnih odpadkov, konzerv in podobne navlake.
Tako mrežo dobro urejenih poti bi morda kazalo narediti tudi na Veliki planini. To bi bil prav gotovo resen poseg v naravo, ki bi ga bilo treba prej dobro proučiti, da se ne bi z njim kakor koli pokvaril izgled planine. Prepričan pa sem, da bi bil marsikdo od srca hvaležen tistemu, ki bi znal to misel v vseh ozirih zadovoljivo uresničiti.
Ne želim se spuščati v finančno stran te zamisli, ki pa menda ne more biti nerešljiva, bi pa prav gotovo dvignila turistični promet v mesecih, ko na planini ni snega.

dr . A. Vadnal
 

eXTReMe Tracker