Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Jugoslovani v Himalaji

Kamniški občan: Alpinistične odprave na goro Kangbačen (7.902 m) so se udeležili tudi trije kamniški plezalci

V avgustu 1965 je odpotovala v Nepal dvanajstčlanska alpinistična odprava. Njena glavna naloga je bila raziskava dostopa do gore Kangbačen in po možnosti tudi osvojitev njenega 7902 m visokega vrha. Da to ni bila lahka naloga, nam pove nekaj skopih podatkov iz zgodovine Himalaje:
Poteg raziskovalnih in drugih manjših odprav, ki niso imele niti namena nitimožnosti osvojiti večje vrhove, je leta 1930 mednarodna himalajska odprava pod vodstvom do tedaj najboljšega poznavalca Himalaje, švicarskega profesor ja Güntherja Oscarja Dyrenfurtha, krenila iz Indije skozi Nepal v Himalajo z namenom, da razišče pogorje Kangčendzenge in spleza na kakega od višjih vrhov. Dyrenfurth se je najprej lotil same Kangčendzenge, visoke 8.575 m, tretjega najvišjega vrha nasvetu, po obsegu pa najmogočnejše gore, vendar je moral kmalu odnehati. Nato je po severozahodnem grebenu poizkusil na Kangbačen (7.902 m). Kljub dobrim plezalcem in solidni opremi je morala ekspedicija obrniti, ko je jurišna naveza prišla nekaj več kakor 6.000 m visoko. Posvetiti se je morala nižjim in lažjim vrhovom na nepalsko-tibetanski meji.
Leta 1947 je na Kangbačen poskusila švicarska odprava. Znana imena: Sutter, Ditert, Wyss Dunant so pričala o resnosti od prave. Ker se je severozahodni greben pokazal za pretežkega, so se odločili za poskus iz ledenika Ramtang. Izredno hitro so napredovali do višine 5.800 m, tu pa so jih ustavili ledeni in snežni plazovi. Bili so prisiljeni odnehati.
Leta 1963 so bili na ledeniku Ramtang Japonci, pa so tudi oni morali ostati le pri ogledu.
Med tem časom so bili drug za drugim doseženi najvišji vrhovi zemlje. Leta 1953 Mont Everest (8842 m), dve leti kasneje tudi izredno težavna Kangčendženga (8.575 m). Pozneje so Francozi zavzeli Jannu (7.710 m), izredno težko dostopno goro, sosedo Kangbačena. Z leti se je izbor še nedoseženih vrhov vedno bolj krčil. Najvišji samostojni vrh v Himalaji, ki še ni preplezan, je Lhotse-Shar (8.375 m) v skupini Mont Everesta. Nanj so spomladi leta 1965 poskušali Japonci, vendar se je odprava precej tragično končala. Za drugi najvišji od še neosvojenih vrhov zemlje je zaprosila jugoslovanska vlada.

V Nepal so kot člani od prave odpotovali: vodja Govekar, zdravnik dr. Andlovic, Butinar, Debeljak, Dimitrov, Juvan, Sazonov ter trije Kamničani Metod Humar, Pavle Šimenc in Tone Škarja. Z odpravo sta bila še novinar Jerin in znanstvenik dr. Zupančič.
Priprave so trajale vso leto. Pri nabavi opreme, hrane in zdravil, ki naj bi zdržala nekaj mesecev v vlažnem tropskem podnebju in v nizkih himalajskih temperaturah, so odpravi zelo pomagala nekatera domača in tuja podjetja. Izmed kamniških podjetij je treba omeniti Stol, ki je izdelal zaboje za vseh šest ton opreme in še posebej za izredno občutljive jeklenke s kisikom (200 atm.); Podjetje Kamnik, ki je podarilo eksploziv z vsem priborom za razstreljevanje ledenih skalnih ovir; Alprem, ki je izdelal posebne ploščice za pritrjevanje šotorov v sneg in lopatice za kopanje v snegu in ledu ter Tovarno kovanega orodja, ki je napravila sekire, ki jih je odprava potrebovala med večtedensko hojo skozi pragozdni del Nepala.
Odprava bi brez pomoči republiških in zveznih činiteljev nikdar ne mogla odpotovati. Od občinskih skupščin je samo jeseniška pomagala odpravi (2,000.000 din za dva udeleženca), ostale pa se niso odzvale prošnji niti z dinarjem.

Avgusta je iz Dharana, zadnjega mesta, do katerega še šega cesta iz Indije, krenila izvidnica, dva dni za njo pa glavnina odprave. Štirje člani odprave pa so morali še dober teden čakati na odgovor iz domovine o odobritvi dodatnih sredstev zaradi podražitve dnevnic nosačev. Potovanje od juga do severne meje Nepala je za izvidnico trajalo 16 dni, za ostali dve skupini pa 21 dni. Pot se dviga do 2.800 m, pa spet pada za nekaj sto metrov nadmorske višine. Ko je konec avgusta izvidnica prišla do sotočja ledenikov Kangčendzenge in Ramtang, se je resnost nalog pokazala v polni luči. Prvotno je odpravo nameravala poskusiti po severozahodnem grebenu, od tod pa je bil greben na nekaterih mestih videti sicer preplezljiv v alpskih razmerah, toda nemogoč za stalno hojo gor in dol ter nošnjo obilnega materiala. Odločiti se je bilo treba za Ramtang.
Nekaj dni pozneje je prišla še glavnina in bazo smo postavili daleč na ledeniku Ramtang, na nadmorski višini 4.900 m. Med tem, ko je oprema iz doline še vedno prihajala v bazo, so plezalci postavili tabor I na skalnatem pomolu (5.400 m), kjer pričenja zgornji del ledenika Ramtang. Precejšnje težave je povzročalo iskanje prehoda na veliko, dobre štiri kilometre dolgo in kilometer široko ploščad pod severozahodno steno Kangbačena. Skozi labirint ledeniških ovir sta speljala pot na ploščad Juvan in Debeljak. Pri krajni razpoki, ki naj bi ščitila šotore pred plazovi, je nastal tabor (5.800 m). Že naslednji dan sta Humar in Škarja s še dvema šerpama postavila tu dva šotora, drugo jutro pa sta v megli in snegu odkrila in označila še pot skozi zamotan sistem ledenih skladov na sedlo med fantastičnim Belim valom (6.960 m) in koto 7.535 m v jugozahodnem grebenu Kangbačena.
Na majhni ravnici v rezi sedla, 6.200 tabor III, nato pa sta se zaradi poslabšanja vremena morala vrnili.
Ko se jo vreme po nekaj dneh izboljšalo, sta Sazonov in Šimenc postavila prva dva šotora tabora III. V tem času je prišla iz baze v zgornja taborišča oprema za zadnji del naskoka. Debeljak in Juvan sta nadelala pot nad sedlom, Humar in Škarja pa sta bila s šerpami spodaj v taboru III z opremo za zavarovanje poti in postavitev tabora IV. Čez noč pa je zapadel sneg in plezalci so prav zadnji trenutek sestopili v bazo. Ne kaj dni je snežilo in v bazi je bilo snega čez kolena. Potem je na gori zagospodaril veter in slapovi pršiča so drseli z vrhnjega pobočja čez steno na veliko ploščad.
30. septembra so Juvan, Sazonov, dr. Andlovic in Dimitrov s šerpami napravili gaz do taborišča II. Na ploščadi je bilo snega za dober meter. Razen Juvana, ki je prespal v novo postavljenem šotoru, so se ostali vrnili. Naslednji dan so šerpe pregazili še pot do tabora III in so se z Juvanom vrnili v tabor I, Dimitrov in Sazonov pa sta prinesla nekaj opreme za tabor II. Stari šotori so bili polomljeni, prav tako je sneg uničil vse šotore v taboru III. Tabor II sta zapustila 2. oktobra in obnovila tabor III, istega dne pa so prišli iz tabora I do tabora II še dr. Andlovic, Humar, Šimenc in Škarja s tremi šerpami z vso opremo za tabor IV in delom opreme za tabor V.
Naslednji dan gre prava vojska v malem s sedla v strmino Kangbačena. Plezalci pritrjujejo vrvi, ki sta jih tu pustila že Juvan in Debeljak ter sekajo stope v strme ledene odlome. Na višini 6.700 m odlože bremena in se vrnejo, razen Šimenca, Škarje in dveh šerp, ki prespijo v novem taboru IV. Prvotna naloga je bila postaviti tabor V na grebenu pod koto 7.535 m, kake 4 km od glavnega vrha.
Z mesta, kjer sta bila plezalca, pa so je pokazal mnogo boljši dostop naravnost na vrh, namreč po sneženi strmini, ki je med vršnim grebenom in spodnjo severozahodno steno. Kljub nasprotovanju vodje nalože naslednje jutro vsi štirje opremo za tabor V in gredo povprek po pobočju proti levi. Že slabo uro po odhodu šerpa Karma odneha, ker zboli. Ostali tri je nadaljujejo.
Tu se višina že močno pozna: hropeče dihanje, počasna in skrajno utrujajoča hoja, pekoče grlo ...
Opoldne odneha še Šimenc — višina ...
Ostala dva ob dveh popoldne prineseta opremo, ki so jo zjutraj nosili štirje do velike skale, ki naj bi ščitila tabor V pred plazovi. Višina po višinomeru je 7.070 m, toda venomer kažejo tod 150 do 200 m premalo. Zvečer se oba plezalca izčrpana vrneta v tabor IV, naslednji dan pa v tabor I.
Med tem sta dobila Humar in Juvan nalogo, da mora ta poskusiti na koto 7.535 metrov, čeprav je bila že odkrita precej boljša pot na glavni vrh. 7. oktobra ob 6. uri zjutraj zapustita s Šerpama Dorzijem in Gjurmijem tabor IV (6.700 m) in ob 10. uri sta že na koti 7.535 m. Izredno hitro dviganje! Brez dvoma so bili takrat vsi štirje na višku aklimatizacije. Naslednji dan so bili spet vsi v taboru I. Pokazalo se je, da od prava ne bo mogla poskusiti na vrh preko kote 7.535 m, ker je vmesni greben izredno zahteven in nevaren.

Edina možnost je pobočje, na koncu katerega je že oprema za tabor V. Na vrh nuj bi poskusila splezati Dimitrov in Sazonov.
Oba plezalca in šerpa Datija, Karma in Gjurmi zapuste 12. oktobra tabor IV. Šerpe nosijo še en šotor in tri jeklenke kisika. Dimitrov in Sazonov sta precej slabo aklimatizirana. Šele zvečer dosežeta — čeprav neobremenjena — tabor V, na katerem se pred tem šerpe že postavili šotore. Zjutraj ob 8. uri zapuste tabor in se prično vzpenjati po zadnji strmini proti vršnemu grebenu. Čeprav prazni, hodijo zelo počasi. Poleg vsega so si ubrali še najstrmejšo in najbolj zasneženo polico od tistih treh, ki vodijo k vrhu. Šele ob treh popoldne pridejo na vršni greben, na polovico vzpona. Prepozno je. S seboj nimajo ne hrane, ne spalnih vreč, ne kuhalnika in niti vreč za bivakiranje ne.
Ničesar! Vodja ukaže umik. Dimitrov in Sazonov poskušata kljub ukazu najtežje. Šerpe pošljeta nazaj v tabor V, sama pa prespita na grebenu z željo, da bi naslednji dan poskušala zavzeti vrh. Veter, mraz 25 stopinj pod ničlo ...
Tudi luknja v snegu ne pomaga dosti. Zjutraj z največja težavo sestopita! Na vzpon še pomisliti ni.

Sedemnajstega oktobra krene kolona nosačev in alpinistov v dolino. Na ledeniku Ramtang le še neuporabni ostanki pričajo o odpravi. Občutki ob slovesu od nezavzetega vrha so različni. Jugoslovanska odprava je odkrila pot na Kangbačen, na goro, ki je bila uganka celo za tiste narode, ki pošiljajo po več ekspedicij v enem samem letu na Himalajo. To bo senzacija za najboljše poznavalce Himalaje.
Z našo javnostjo je drugače. Ta alpinističnih od prav ni vajeno, ne ve, da vsaka od prava nekaj pripomore k odkrivanju zadnjih neraziskanih delov sveta, da pa jih le malo uspe tako popolno, da pridejo na sam vrh. Za Everest je bilo potrebno enajst odprav, za Nanga Parbat pet, za Kangčendžengo sedem odprav itd.
Jugoslovani so bili na Kangbačenu prvič in odkrili so pot. Za koga?

PRIPIS UREDNIŠTVA
Kakor smo videli, so bili predstavnik! AO Kamnik: Metod Humar, Pavle Šimenc in Tone Škarja med najvidnejšimi akterji letošnje jugoslovanske alpinistične odprave v Himalajo. Lahko bi rekli, da so odločujoče prispevali k uspehu in da jim je zgolj naključje (gledano tako ali drugače) preprečilo zmagovit vzpon na sam vrh.
Ob čestitkah za njihove uspehe želimo, da bi sodelovali tudi v prvi prihodnji jugoslovanski odpravi, ki naj bi čimprej dokončala začeto delo in kronala vsa dosedanja velika prizadevanja z dokončno zmago.

 

december 1965

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti