Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prva vožnja po novi žičnici

april 1964

petek, 10. april 1964, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1252

Kamniški občan - F. Svetelj: Z gondolo na Šimnovec

Bilo je lepo pomladansko popoldne, ko so se po dolini Bistrice prebijali trije fički. Zlasti prvemu so se amortizerji precej šibili, saj je bil naložen z dobrotami za naše prve potnike z novo žičnico na Veliko planino.
Majhen zastoj na zavoju nedaleč od Stahovice, ki pa ga je naš vodja potovanja Janez s pomočjo buldožerjev kmalu odpravil. Pa spet naprej do prvega ovinka. Delavci, ki gradijo cesto, so razstreljevali skale. Spet si je bilo treba, vendar tokrat z rokami, utreti pot. Končno smo prispeli na cilj.
Sredi drevja stoji lepa konstrukcija iz betona in stekla, pod njo na levi strani pa srebrnkasta gondola. Naše oči potujejo po debelih jeklenih vrveh tja gor, kjer se izgubljajo v soncu kot tenke niti. Na vrhu skalnega previsa stoji zgornja postaja nove žičnice.
»Veter je v skalah, nekoliko nas bo gugalo,« je prestrašil Janez prve potnike, ki so že tako in tako z nezaupanjem čakali, kdaj jih bo gondola potegnila v strmo skalno steno.
»Čez deset minut je odhod,« je sporočil strojnik z vrha Šimnovca.
»Fantje, zdajle pa pogum,« je bodril nekdo ostale in sam sebe.
Še posnetek za spomin pred prvo vožnjo, še nekaj globokih dimov Morave in kabina se je začela počasi pomikati proti vrhu. Zgubili smo tla pod nogami, že smo bili 30 metrov visoko nad cesto.
»Vozili se bomo približno deset minut,« je pojasnil Janez, »ker danes še vozi s pomožnim, dizel motorjem.«
V začetku se kar nekako nismo upali pogledati skozi okna gondole. Samo spraševali smo, koliko smo že visoko. Vendar nas je kmalu pritegnil prelep razgled na dolino Bistrice, ki je vse hitreje ostajala pod nami in na zasnežene vrhove bližnje Ojstrice, Brane ter druge vrhove, ki so nam bili (vsaj tako se nam je zdelo) vedno bližji.
»Sedaj imamo pobočje približno 200 metrov globoko pod sabo.«
Pred nami je v soncu ležala panorama Kamniških Alp. Res edinstvena prilika za ljubitelja planinske fotografije.
»Kako visoko pa bomo na vrhu?« je bil radoveden nekdo izmed potnikov.
» V teh desetih minutah bomo višje za 860 metrov, zgornja postaja pa leži nekako na višini 1400 metrov,« je bil odgovor.
Na sredini poti smo se srečali z drugo gondolo, ki je hitela v dolino.
Še pogled proti Kamniku in naprej po Mengeškem polju proti Ljubljani. Škoda, da je v dolini nekoliko megleno ozračje, drugače bi lahko spet nastal prvi posnetek z novega zornega kota.
Res prijetna vožnja, brez vsakega tresenja. Gondola drsi tiho, kot bi plavala.
Ustavili smo se.
Prisrčen pozdrav s strojnikom Jocom, z Milanom, monterjem Elektrosignala in drugimi, ki hitijo, da bi bila dela čimprej pri kraju.
»To je pa velika stvar,« je slišali nekoga, ko stopimo v strojnico, polno velikih elektromotorjev, velikih koles in drugih naprav. Izračunali so, da tehta ves gradbeni material za izgradnjo objekta in vse naprave v njem okrog štiri in pol milijona kilogramov. Res, niso bile mačje solze to gmoto spraviti v enem letu skoraj 900 metrov visoko.
»Dva enosmerna elektromotorja po 90 kilovatov, ki jih napaja poseben dinamo, bosta lahko v eni uri prepeljala na rob Velike planine okrog 200 ljudi,« nam pojasnjujejo.

Sonce je z zadnjimi žarki obrobilo vrhove Krvavca, ko smo se napotili proti Zelenemu robu. V dolini že zdavnaj ni več snega, tu pa ga je še vedno precej. Le tu in tam okrog dreves kuka iz zemlje prvi teloh.
Po dvajsetih minutah hoda smo se že v koči na Šimnovcu krepčamo s toplim čajem. Skozi okno se nam odpre nov pogled na pobočje proti severu, kjer med zelenimi borovci stojijo počitniške hišice kamniških kolektivcev. Res, nadvse posrečeno izbran kraj za oddih.
Nekomu se je utrnilo vprašanje: ali bomo še naprej znali ceniti naše planine? Upajmo! Morali bi jih še bolj kot doslej, saj nam bodo še bolj blizu!

F. Svetelj
 

eXTReMe Tracker