Kamniški občan: Ljudje smo si močno različni. Počitnice si nekdo predstavlja v udobnem hotelu nekje ob morju, poleganje na soncu, skratka lenarjenje.
Drugi pa zopet najbolj uživa v hoji in sprostitvi v naravi, čeravno so za hojo potrebni malo večji napori. Jaz pač sodim v to, drugo vrsto. Ko sem v vročih avgustovskih dneh gledal planine, je bilo kar prijetno pomisliti na hlad v njihovi senci. No, lepega dne smo se po le odložili za malo daljše potepanje po Kamniških planinah.
Pot iz Kamniške Bistrice je prav prijetna, ko se še v hladu s precej težkimi nahrbtni'ki vzpenjamo na Kamniško sedlo. Pokrajina je v vzhajajočem soncu prekrasna. Ves hrib je pisan kot šopek, saj je pokrit z rdečimi in modrimi grmički planinskih cvetlic, med katerimi se bohoti grmičje nizkega planinskega bora. Ravno preden sonce dobi svojo moč, stopimo v kočo na Jermanovih vratih. Kako prijetno se je odpočiti na klopi s prelepim razgledom v dolino. Še prijetneje pa je slišati prijazno besedo oskrbnice, ki se prikupno smehlja utrujenim planincem in takoj postreže z vročim čajem. Sem, bomo pa še kdaj prišli, si mislimo, ko odrinemo naprej na Okrešelj.
Pot se strmo spušča navzdol in človek bi naredil pravzaprav najbolje, če bi se hitro podrsal v dolino. Tudi sneg bi se dal porabiti za vožnjo. Vendar pa se nam danes nikamor ne mudi, zato raje ogledujemo okolico, globoko spodaj pod nami pa majhno planoto, na kateri kot pravljična koča čepi Dom na Okrešlju. Dobre volje se spustimo do tja, kjer je že mnogo turistov iz Logarske doline. Vsi nam priporočajo, naj si ogledamo slap Rinke. Torej moramo na vsak način tja. V gore hodimo vendar zato, da nekaj vidimo, in se resnično odpočijemo ob pogledu na veličastne dvatisočake pa na sinje nebo nad njima, na čudovito temnozeleno barvo borovcev. Kaj je prijetnejšega, kot sedeti na mostičku in stegovati vrat za razburkano vodo, ki divja po vsevprek nametan ih skalah! V aparatu postajajo številke, ki označujejo število posnetkov, že kar grozljivo visoke. Paziti bo treba, da bomo posneli res najlepše motive. Toda, ko je pa toliko lepih motivov, da bi najraje kar naprej »škljocali«!
Sonce se počasi skriva za gore in meče vedno daljše sence v dolino. V prijetnem hladu sedimo pred planinskim domom, in se pogovarjamo o naših alpinističnih načrtih. Čim dlje v prosto naravo in čim višje je moto naših razgovorov. Ni malo takih, ki bodo svoje dopuste v celoti porabili v gorah. Mrak nas počasi prisili, da se odpravimo spat, kajti jutri imamo pred seboj še dolgo pot.
Rana ura, zlata ura, pravi slovenski pregovor, ki še kako velja za prijatelje planin. Saj je pravzaprav res nemogoče spati ob žarkih vzhajajočega sonca, ki tako poredno kukajo skozi odprto okno.
Tudi mi smo že ob 4. uri pokonci, trdno odločeni, da zlezemo na vrh Skute. Umivamo se v družbi prijazne krave, ki je po vsem videzu sodeč, hudo žejna. Komaj jo prepričamo, da nam odstopi svoj prostor pri koritu. Če že stoji zraven,
pa naj nam bo vsaj v pomoč, sklenemo, in jo uporabimo kot obešalnik, kamor obesimo brisače. Krava nas pomilovalno gleda, vendar mirno prenaša breme. Ničesar revolucionarnega nima v sebi, ugotovimo, in se ob splošnem smehu odpravimo na pot.
Kar strmo gre po melišču proti Turskemu žlebu. Hitimo, zato nam pot kar v curkih lije po obrazih. Toda kmalu se sonce skrije in med pečinami Turskega žleba postaja vse bolj hladno. Od časa do časa hodimo po snegu, pa zopet po klinih. Kljub temu nam je pot kar všeč, le kamenje ni preveč prijazno. Nikakor noče ostati, kamor stopi naša noga. Ves čas se slišijo klici: »Pazi na glavo!« Vendar čudno. Čeprav bi res lahko bilo nevarno, nihče ne pomisli nevarnost. Počutimo se dosti bolj sigurni kot na prehodu za pešce pred Figovcem. Vreme se počasi začenja kujati. Na vrhu si komaj upamo stati vzravnani, saj smo v resni nevarnosti, da nas odpiha v dolino, to pa najbrž ne bi bilo najbolj prijetno. Vsi dvatisočaki so zaviti v meglo, ki jo prav divje premetava okrog precej močen veter. Tudi na vrhu Skute ni dosti bolje in res nam je žal, da nimamo lepšega razgleda. Pot navzdol je še težja. Vendar pa je konec koncev še bolj divje romantično plezati po gorah, ko je treba paziti na markacije, ki so včasih skrite pod snegom, ko zavija veter okrog ušes in se tu in tam zapeljemo po snegu, seveda ne na svojo veliko željo. Zdi se nam, da smo sredi fantastične pokrajine, nekje na luni. Vrtače in velike vdolbine, med katerimi se svetijo zaplate snega prav grozljivo učinkujejo sredi gibajočih se meglic. Spodaj, pod nami, pa se svetlika sonce. Bolj, ko se spuščamo, svetleje postaja. Na Kokrškem sedlu nas res dočaka sonce. Precej utrujeni, vendar dobre volje, se utaborimo v koči. Ker je res, je pa res. Oskrbnik je tako prijazen, da se kar bolje počutimo. Kar si zaželimo, z vsem nam lahko postreže, Zrezki so tako veliki, da jih turisti celo po težki turi komaj pospravijo.
Všeč nam je gostoljubnost v gorah in mimogrede je začnemo primerjati s tisto, v nižinah, Seveda odnese jo zmago gorske postojanke. Pa bi kdo rekel, seveda je v dolini slabša postrežba, ko je toliko gostov. Toda, če bi videl nabito planinsko postojanko, bi kmalu spremenil mišljenje. Čeprav je toliko gostov, da nimajo kje sedeti, nihče zaradi tega ne izgublja živcev. Lepo mirno in vljudno postrežejo po vrstnem redu, pa še za vsakogar najdejo kakšno duhovito šalo. Ne vem, morda gorski zrak vpliva na ljudi, da so prijaznejši, toda vsekakor ne bi bilo slabo naše obmorske natakarje poslati na dopust v planine. Morda bi se potem spremenili v odnosu do gostov tudi
spodaj.
Čudovito je v gorah, na svežem zraku, v veseli družbi razigranih planincev, ki postanejo ena sama veliko družina. Tudi, če ne sije sonce, ga nadomešča dobra volja in prijaznost, to pa je tisto najlepše, kar človek vedno potrebuje in kar mu napolnjuje življenje.
M. D.
