Gorniška potepanja: Konec bo tokrat žalosten ...
Vrhovi nad Travniško dolino
Danes gremo v svet težko prehodnega ruševja, ostrih, vendar v pravcate umetnije oblikovanih škrapelj, plezali bomo čez skalne pragove in si sproti iskali 
prehode med kotanjami. Nikar torej v gore med Dolino Triglavskih jezer, prevalom Velika vrata, planino Za Skalo in Velikim Špičjem brez dobrega poznavanja in izkušenj gibanja v zelo zahtevnem brezpotnem svetu, ki sicer ne postreže z velikimi tehničnimi težavami, a vse nadoknadi z orientacijskimi zankami, brez dobre psihične in fizične pripravljenosti, brez primerne opreme (zemljevid, kompas, višinomer, GPS in tako dalje; tudi čelada je v ruševju zelo dobrodošla!), brez velike volje, da si to zares želite, in brez primerne vremenske napovedi, ki ne sme govoriti o tem, da bodo vrhovi morda v oblakih. Megla je ena od najbolj zahrbtnih pasti, ki nas lahko doleti na takšni turi – vsem sodobnim pripomočkom navkljub.
Greben, ki se s sedla Prehodavci, kjer stoji Zasavska koča, pne proti jugozahodu preko vrhov Špičja (2398 m) do Plaskega Vogla (2356 m), se pri 
Travniku (2256 m) razcepi. V isti smeri se nadaljuje preko Travniškega robu (2141 m) in Planje (2092 m) do Plaskega (nekateri pišejo Plazkega) Kuka (2038 m), proti jugu pa so Vršac (2236 m) Čelo (2228 m), Glava za Bajto (2131 m) in Kal (2001 m), odkoder se pobočja spuščajo proti Lepi Komni. Kot zanimivost naj navedem, da so nadmorske višine nekaterih vrhov (Plaski Vogel, Travnik, Travniški rob in Plaski Kuk) na večini planinskih kart za precej metrov nižje od zgornjih številk. Izjema je zemljevid Jalovec in Mangart 1 : 25 000. Novi zemjevid Alpski svet – zahodni del 1 : 75 000 je te vrhove zopet znižal na stare višine, a jih je kljub temu vredno obiskati, saj z višanjem in nižanjem ne pridobijo ali izgubijo prav nič, pristojni pa se bodo ob današnji tehniki tudi verjetno enkrat zaprmej zmenili, koliko so visoki. Južni greben, ki se začenja z Vršacem, je razvodnica med Jadranskim in Črnim morjem. Na njem bomo našli še veliko dobro ohranjenih mejnih kamnov, saj je tod med obema vojnama potekala meja med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo. Verjetno so tako dobro ohranjeni tudi zato, ker je to območje tako zelo od rok, da se ni nikomur zdelo vredno pospraviti pomnike nekdanje meje. Na »modnih« vrhovih jih ne najdemo več. Ali je to dobro ali slabo, pa naj presodi vsak sam.
Kako na pot? Možnosti je obilo. Morda je najbolje v eno malho povezati Kal, Čelo in Vršac ter turo obogatiti še z vzponom na lahko dostopno Rušje, v drugo pa greben od Plaskega Kuka do istoimenskega Vogla s sestopom po 
Travniški dolini. Seveda je možno (ni pa lahko!) vse vrhove doseči tudi s kranjske strani, a pristopi so še težji in bolj »kosmati«. Kjerkoli že bodo naša izhodišča, povsod bomo morali začeti zarana, saj so ture dolge in naporne. (Uradnih) možnosti prenočevanja ni veliko (zimska soba pri Dvojnem jezeru), o drugih pa se ne spodobi pisati, ker so zakonsko prepovedane. Kako se bo kdo znašel, je odvisno od njegove lastne iznajdljivosti, kondicije, izurjenosti, vesti in še česa. Bivakirati je možno tudi na planini Za Skalo, a nisem prepričan, da so lastniki objekta prav veseli gorskih popotnikov.
Gremo najprej na Kal, Čelo in Vršac. Izhodišče je dolina Vrsnik nad Spodnjo Trento. Do planine za Skalo sta nam na voljo označena in neoznačena pot. Če 
želimo biti še isti dan v dolini in nemarkirane poti, ki se začne v bližini Lepočarja nad slapovi Suhega potoka (glej zemljevid Jalovec in Mangart 1 : 25 000 in vodnik Brezpotja), ne poznamo, je vsekakor bolje, da se do planine povzpnemo po udobni mulatjeri, ki nas vodi navzgor v številnih zavojih. Med potjo je studenec, na katerega pa se ni dobro preveč zanašati. Ko zagledamo strehe poslopij na planini, lahko zavijemo levo navzgor (stezico je v bujni rasti težko najti) ali pa se sprehodimo naokoli.
Nad planino sledimo markacijam proti Velikim vratom vse do Dola za Bajerjem (ponekod piše Bajarjem), nato pa oprezamo za odcepom v desno proti Malim 
vratom (1855 m). (Pozor! To niso Mala vrata (2154 m) med Čelom in Vršacem.) Stezica je ali pa tudi ne, kakor se znajdemo, višje pod zahodno steno Kala pa lahko sledimo celo zapuščeni, a dobro vidni mulatjeri. Na Malih vratih nas pričaka rapalski mejni kamen, na zahodu zagledamo Krn in že oprezamo za prehodi na Kal. Čisto lahko ni, prav težko pa tudi ne. Plezamo čez skalne pragove (dobra I) in obidemo kakšno skalo. Če bi ciljali bolj proti desni in šele višje zavili v levo, bi bilo še lažje.
Z vrha sestopimo čez Vrh Škrila (1947 m) do Velikih vrat. Čaka nas zanimiv svet skalnih pragov, širnih kamnitih plošč, ki so »ozaljšane« z mejniki. Splošna smer je sever, a vmes bomo naredili veliko 
korakov levo in desno, pa morda 
tudi kakšnega nazaj. Na Velikih vratih prečkamo markirano pot s planine Za Skalo proti Triglavskim jezerom in nadaljujemo v isti smeri po desni (vzhodni) strani vršnega slemena. Svet je še vedno zahteven, zato moramo biti vseskozi zbrani in dobro opazovati, kje in kam bomo stopili. Kdor ima srce za lepoto narave, se bo nagledal neverjetnih skalnih oblik. V vpadnici Glave za Bajto zavijemo levo in po položni grapi dosežemo njen vrh (trigonometrična točka). Naprej proti Čelu hodimo po lahkem grebenu, sestop na Mala vrata pa je precej zahtevnejši. Spuščamo se levo od grebena po strmih travah.
S prevala nadaljujemo proti Vršacu. Za škrbino moramo preplezati nekaj skalnih pragov prve stopnje. Prehodi so logični. Do Malih vrat sestopimo po isti poti, 
nato pa poiščemo zelo zahteven prehod navzdol v Travniško dolino. Ta prehod je zelo priporočljivo poznati že od prej, saj ga je navzdol kar težko vdeti. Vseskozi ciljamo rahlo proti levi. Možnih prehodov je več, nobeden pa ni enostaven. Najprej sestopamo po strmih travah, nižje pa preplezamo strm kamin, v katerem najdemo star klin. (Rima je zgolj naključna.) Nižje se spuščamo po valovitem kraškem svetu, nato pa dosežemo 
stezico, ki vodi po Travniški dolini. S sedla pod Planjo lahko v kratkem vzponu dosežemo še Rušje (2008 m). Ime je kar strašljivo, a ni tako hudo (beri: do vrha se nam ni treba pretepati z »zelenjavo«). Skozi Travniško, imenovano tudi Travnikovo dolino nadaljujemo po neoznačeni poti, ki nas mimo studenca in skoka, ki je zavarovan z jeklenico, pripelje do planine za Skalo. Če nam je pot naokoli odveč, se lahko do markacij spustimo po strmi stezici in nadaljujemo s sestopom po označeni poti. Če smo začeli nad Lepočarjem, se seveda vrnemo po nemarkirani stezi in že na planini zavijemo desno.
Opis ture si lahko preberete tudi v vodniku Manj znane poti slovenskih gora. Razlika je v tem, da sem dodal kratek vzpon na Rušje iz Travniške doline, z 
Velikih vrat smo se na Glavo za Bajto povzpeli z vzhodne strani in prečenje Kala z vzponom z Malih vrat. Slednje je tudi razlog, da sem turo obrnil na glavo, saj je neznane zahtevne prehode ponavadi lažje najti ob vzponu. Tudi v tem primeru moramo nekatere zahtevne dele splezati navzdol (sestop s Čela in z Malih vrat v Travniško dolino). Če vsaj nekaterih prehodov ne poznamo od prej, bomo opisano turo zelo težko izvedli v enem dnevu – in to ne glede na to, v kateri smeri se je bomo lotili.
Midva sva šla tako, kot sem turo opisal, in si dan, poleg lepih doživetij seveda, najbolj zapomnila po neutrudni mravlji, ki je ob malici v Dolu za Bajerjem z vsemi
silami poprijela za drobtine in jih nekaj časa s potiskanjem, nato pa z vlečenjem spravljala v svoj dom, in pa po tem, da se je vreme ves dan igralo z nama. Od sonca, vetra, megle, dežja in še česa. Dekle je zamenjalo toliko vrhnjih oblačil, da sem moral že prav pogledati, ali so vse fotografije res od istega dneva. Na Kalu in Čelu je bilo za kratke rokave, na Vršacu za pulover in »dvignjene« nogavice, na Rušju se je nebo še zjokalo in priklicalo na svetlo pelerino, nižje pa je zopet posijalo sonce. Megla je bila k sreči samo na Vršacu, sicer bi nama trda predla – kljub vsej brezpotni kilometrini.
Kot izhodišče za vzpon na Plaski Vogel prav tako predlagam Vrsnik, saj je ta pristop izmed vseh najmanj »kosmat«, vendar tehnično najtežji, časovno pa, kot vsi ostali, zelo dolg in v enem dnevu izvedljiv samo ob zelo dobri fizični 
pripravljenosti in ugodnih vremenskih razmerah. Do planine Za Skalo že znamo priti po markirani in nemarkirani stezi, nato pa sledimo prehodu v Travniško dolino, ki sem ga pri prejšnji turi opisal v sestopu. Do začetka Travniške doline imamo na voljo še eno neoznačeno stezico preko Sedla (opis si preberite v vodniku Brezpotja). Odtod imamo dve možnosti nadaljevanja. S Sedla se lahko povzpnemo naravnost navzgor na Plaski Kuk (zelo zahtevno) ali pa nadaljujemo po stezici v jugovzhodni smeri in se nad skokom z jeklenicami priključimo poti s planine Za Skalo skozi Travniško dolino. V tem primeru se vzpenjamo po dolini skoraj do vpadnice sedla med Plaskim Kukom in Planjo, odkoder dosežemo greben po zmerno strmih travah. Če bomo v levo navzgor silili prej, bomo morali preplezati nekaj skalnih pragov. Greben s Plaskega Kuka je sprva zahteven in okoli Planje tudi prepaden, nato pa se težave omilijo in čez Travniški rob dosežemo Travnik brez omembe vrednih težav.
Na vrhu bomo zagledali lično vpisno skrinjico (pomanjšano kopijo Aljaževega stolpa) Gorniškega kluba Skala. Greben proti Plaskemu Voglu je precej 
zahtevnejši, (trentarska) težavnost prehodov pa odvisna od tega, koliko se bomo v desno oddaljili od grebenski rezi. Da ne pozabim … Ko se znajdemo pri vpisni knjigi, še nismo na vrhu Plaskega Vogla. Osem metrov višji severni vrh je »lahko« dostopen (nič težje, kot je bilo do skrinjice) v nekaj minutah in ne nazadnje se spodobi, da se potrudimo na 
vrh, če smo že prišli do tod. Sestop? Hja, če želite biti še istega dne na izhodišču, ne bo šlo drugače kot po isti »poti« ali pa (nemara še bolj priporočljivo) sestopimo z vrha v jugozahodni smeri po »možicljasti normalki« in pod Travnikom ujamemo stezico, ki nas skozi Travniško dolino pripelje do treh poti, ki iz nje vodijo v Vrsnik. Če pa imate dovolj časa, je vsekakor najbolje sestopiti do Dvojnega jezera in (glede na letni čas) prespati v koči ali zimski sobi ter jo drugi dan mahniti še kam. Možnosti je obilo!
V nadaljevanju še nekaj najinih »mazohističnih« (beri: nepozabnih in zelo luštnih) dogodivščin s travnato-škrapljasto-ruševnatih brezpotnih tur tega območja pod Plaskim Voglom. Pozna jesen, v sredini novembra je bilo, midva pa sva bila pripravljena na, glede na kratek dan, kar pošten zalogaj: iz Vrsnika do planine Za Skalo, naprej do vstopa v Travniško dolino, vzpon na Plaski Kuk, po grebenu 
čez Planjo in Travnik na Plaski Vogel, nato pa sestop do zimske sobe pri Dvojnem jezeru. Veličastna tura, vam rečem! Do planine je šlo kar po markacijah. Enkrat je tudi glavno prometnico treba spoznati … Poti skozi Travniško dolino sva sledila toliko časa, da se je odprl kolikor toliko preprost (nikar tega jemati dobesedno!) prehod na Plaski Kuk. Nanj so naju pripeljale strme trave, dogajanje pa je popestrilo nekaj skalnih pragov. Na grebenu do Travnika, ki že z imenom pove, po kakšni podlagi se hodi nanj, nama ni bilo hudega, vzpon na Plaski Vogel pa je postregel z večjimi težavami, še posebej zato, ker sva se, kolikor se je dalo, držala grebena. Seveda ni šlo brez lahkega plezanja na severni vrh. Sestop. Čez vršni »šoder« je šlo zelo lepo, čez škraplje tudi, potem pa se je malo zapletlo. Čeprav je v literaturi že opisanih nekaj različic sestopa proti dolini Za jezeram, sva našla svojo. Prav po začetniško se nama je uspelo prehitro zaplesti v rušje. Predvsem dekle si je enega od uspešno izvedenih protinapadov, ki jih je zelena 
nadloga servirala enega za drugim, zapomnilo do današnjih dni. Z rušjem sva se pretepala vse do mesta, kjer markirana pot z Velikih vrat zavije proti jugovzhodu v smeri Lopučniške doline. A kaj bi sitnarila … Pri Dvojnem jezeru, ki si je počasi že pripravljalo na zimsko spanje, naju je čakala postelja, segreti pa nama jo je v dolgi noči tudi nekako uspelo … Novo jutro je prineslo še en prijeten jesenski dan, ker pa naju novi dvoboji niso preveč mikali, sva zastavila kar lepo po človeško in se držala markacij južne poti na Lipovo špico (Lepa Špica je popačenka), bolj znano kot Veliko Špičje, nato pa po grebenu skakljala po vrhovih Malega Špičja in za konec snedla še Zadnjo Lopo. Sestop mimo Ledvičke je bil v miru in samoti precej drugačen (lepši) kot v poletni gneči, vzpon na Velika vrata je popestrila »njiva« škrapelj mnogoterih oblik, od Vrsnika pa naju je ločil le še prijeten, a »globok« sprehod …
Konec bo tokrat žalosten. Kot strela z jasnega je udarila novica o Klemenovi nesreči, v soboto pa se je, ravno tako nenadoma, poslovil tudi velik ljubitelj gora iz družinskih krogov, ki mi je o predorih Bornove poti razlagal že takrat, ko sem sam kot kratkohlačnik še bolj ali manj skakljal po domačih strmalih in nisem imel pojma, kje je to. Poslušal sem ga seveda z odprtimi očmi in ušesi. Naključje je hotelo, da bo njuna zadnja pot istega dne ob isti uri. Klemen in Branko, počivajta v miru! Življenje pa gre naprej … Mora iti!
Srečno!