Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Razgledi in pogledi s poti na Brano

Pogledi:

 29. junija 2010, Boris Štupar

 

 

sreda, 30. junij 2010, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2143

Med Grintovci: V teh sončnih in lepih dneh se tudi gore kažejo v svoji najlepši podobi, ki jo človek lahko zaznava.

Razgledi:

 

Medtem ko se mogočno zahodno ostenje Planjave skriva v jutranji senci, se sonce, ki preseže grebene, že upira v ta del Brane. Pogled iz sivine preko ozelenelega Sedla v stene, ki so v spodnjem delu še zelene in obrasle z rušjem, se ne ustavlja. Police, ki jih prekinjajo grape, nudijo prešerno zadovoljstvo gamsom in občasnim popotnikom, so prazne.

  

Podoba grebenov se izgublja za vrhovi. Prekrasne cvetlice, odete v te in one barve, se brez imen zapisanih na njih cvetovih postavljajo poletnemu soncu in lahnemu vetriču v poklon.  Vedno znova se pojavljajo, enkrat takšne, bolj razcvetene ali malo manj. Ljudje, kot hiteči in premikajoči se objekti, jih občudujemo. V svoji nestanovitni danosti trenutka lovimo njihovo lepoto le v zrkla aparatov.

 

V Bistrici čepi koča na trati. Z jase se vije cesta ob reki in se izgublja za slemenom vrha Senožeti nad Stahovico. V Koncu leže obeljena debla razmetana po posekah, vijugaste steze se črtajo po pobočjih na lovska stojišča. Žagana peč, prepočena skala ob poti, se ponavlja tudi višje v Koncu. Kje v višavi se je utrgal orjaški steber, skrepenela reka ledu je obrusila razlomljene klade in jih umaknjena pustila v dolini.*

 

Presenečenje za oba. Zanj, za stražarja, ki ni pričakoval nevarnosti s te strani. Zame manj, ker me je glasen žvižg takoj pozval k izvlačenju dodatnega zrkla in pritiskanju.
Nem in začuden pogled je to. A stražar je svoj del posla opravil, hitro se je umaknil nižje na drugo vzpetino in s predirnim zvokom znova zaparal po tišini. Čreda, ki je stekla navzdol proti njemu, se je kaj hitro ustavila. Pogledujoč proti grebenu so se znova lotili sočne paše, dodatno izboljšane z jutranjo roso. Kako malo potrebujejo, v primerjavi z nami, za srečo.

 

Kogel s svojo rjavo odklano steno je tu le še griček pod Skuto. Ob njegovem vrhu je steza v Gamsov skret, bližnjica za tistega, ki jo pozna. Drugi tavajo med skalnimi pragi v njegovih grapah in se zaplezavajo v gladkih plateh, ki so položene po Slemenu. V Skuti so nagrmadeni skladi v stebre. Orjaške, druga nad drugo umaknjene plošče podstavljajo gladki, oklesani stožec vrha. Za njim je skrita Rinka, Križ in znižujoči se greben nad prepadnimi stenami Štajerske in Male Rinke.*

 

Zagledal sem jo na robu. Veter je pihal v ravno pravi smeri, da sem se ji lahko še približal. A glej, ni zbežala, potuhnila se je. Potuhnila se je in prav po svoje opazujoč, kot da je ne vidi nihče na tem belem svetu, čakala, da vsiljivec zgine. Za preprosto življenje je potreben mir in kalilci ne sodimo vanj.

 

Na vrhu križane gore so trije ljudje. Dva od njih me prosita, da ju pritisnem in ovekovečim njun trenutek na vrhu, z njunim telefonom, k tretjemu pa pristopim.
»S56FBO,« mu kar se da lepo rečem, ko prekine z govorjenjem.
Pogleda me začudeno, ko mu povem svoj radioamterski znak, ki se ga komajda spomnim, saj ga ne uporabljam.
»Ja, ampak to ne bo štelo za vzpostavitev zveze,« se smehljajoč trudi, da bi mi odgovoril.
»Saj nisem hotel tega, samo malo za hec, da ne bi bili preresni v tem čudovitem okolju, stoječ na gori obdani z drugimi prelestnimi gorami!«
Potem spregovoriva še nekaj o vzpostavljenih zvezah, o tem, kako je poimenovana katera od okoliških gora ...

 

Preden odložim nahrbtno vrečo, se mi pogled in zrklo še ustavita na križu. Gora je res poskrbela, ne, ljudje smo sami poskrbeli, da se je toliko usod in človeških življenj končalo na njenih pobočjih. Poletno razkošje, razmeroma lahek dostop, se ob prehodu iz letnih v zimske razmere spremeni v obup za nepripravljenega, nepodučenega človeka. K sreči se pomen dejanj spreminja in vse manj ljudi zahaja v zimskem času na nevarna pobočja. Obstanek križa, ki je nakatere tako zmotil, ima v srcih prizadetih svoj globok pomen. Saj se še dobro spomnim pokojne stare mame - mamke, ki je gore sovražila zaradi neusmiljenosti tragedije, ki jo je doletela. Oči povedo več kot besede!

 

Oskrbnik s svojim  pomočnikom na Sedlu razklada drva. »Zdaj sem že peto leto oskrbnik tu gori!« pove s ponosom in dobro voljo na obrazu. Pred kočo si Tone ravno preoblači majico.

 

Današnja mladina! Pravi uživači, še dvajset metrov do koče, malica, telefon. Zakaj neki se ne bi zgledovali po malo starejših, ki se sedeč pred kočo lepo nastavljajo soncu ...

 

Z malo domišljije, na snegu skalni roglji s senco izrišejo narobe obrnjen W (prav obrnjen pa M). Wunderlichov sneg in Wisiakova grapa. Naključje s preprosto razlago.

 

Voda! Studenec, ki letos veselo žubori v plitkem žlebu in glasno ropoče kot virek zakrit med visokraslimi klobuki. Spodaj v gozdu se na določenem kraju še spomnim na nočno srečanje z Iztokom. Moram ga povprašati, če misli kdaj stopiti kam drugam kot v ... kraljestvo.
In že sem v drugem svetu!

*Svet med Grintovci - Boris Režek

 

eXTReMe Tracker