Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tičarica (2075 m) pod Škrnatarico (2448 m)


              [email protected]


 www.gornik.si



Stena ...


... in Stenar s Poldovega rovta


Triglav s prečne poti


Proti dolini Med plazmi


Steza proti krnici Za Cmirom


Proti votlini ...


... in pod njo


Cmir in Triglav


Med plazmi


Proti gredini


Za robom pod macesni ...


... in nad njimi


Pogled proti Škrnatarici


Na ...


... Tičarico


Škrlatica s Tičarice


Kukova špica


Moker sestop


Kadar je na turi preveč časa,
se začne dekle ...


... afnati ...  


... razgibavati ...


... in na vprašanje: "Kako velik je
ptiček na veji?" ...


... močno pretiravati.


Za prijeten konec lahkotne ture,
pa vsa "zmatrana" zmaže še nekaj
nič hudega slutečih polžkov. Haha.



Poto(če)k


Luknja peč, Rjavina in Cmir


Za pomoč


Smejoči se Triglav


Poskočni Peričnik


Po balvanu


Spodnji Peričnik s strani


Razpotje


Obhod zgornjega slapu


Zgornji Peričnik


V prepad


Pogled čez rob


Če ima kdo željo ...


Okno nad zgornjim slapom

 

Arhiv: Gorniška potepanja

sreda, 23. junij 2010, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 5569

Pa s kom jaz to živim?! Očitno s 'polžkožerko'!Gorniška potepanja: Zjutraj je še kar dobro kazalo, med vzponom na Tičarico pa so se začeli nabirati temni oblaki, ki niso obetali nič dobrega ...


Iz oči v oči z očakom


V prejšnjem, zaradi kratkih počitnic v gorah nad Breginjem zapoznelem in za Gorniška potepanja ob nenavadnem dnevu objavljenem, prispevku splezali Med vejami ... ... in brez njihna Rigljico in Rušico, ki ju najdemo na severozahodnem robu Martuljških gora, tokrat pa se selimo na njihov jugovzhodni konec. Z drugimi besedami, resno vzdušje severnih sten nad Kurjim vrhom bomo zamenjali s prisojnimi pobočji nad dolino Vrat, seveda pa nam tudi ta tura ne bo kar tako podarjena. Razen osamljenih rdečih krogov in morda še črk PP na poti Planica–Pokljuka, ki ji bomo nekaj časa sledili, markacij in uhojene steze ni, zato bomo morali biti vseskozi pozorni in imeti, kljub opisu v vodniku, dober nos za iskanje prehodov.

Triglav in Stenar s Poldovega rovta

Proti Triglavski Bistrici v Vratih se z glavne martuljške hrbtenice, ki jo tvorijo Oltar, Dovški Križ, Škrnatarica in Kukova špica, spuščajo stranski grebeni, ki so Ob takšnih fotkah se menda napiše ...... tak je tu svetločeni z visokogorskimi planotami, strmimi dolinami in grapami. Pod Grlom je Šplevta, ki s svojo spodnjo sosedo razdvaja planoti Na Jezerih z Bivakom II in Na Brinju, kamor čez Brinovo glavo pripelje neoznačena steza proti zgornjim nadstropjem. Dalje proti vzhodu se z Dovškega križa spušča divji greben Kopic, onkraj katerega leži travnata dolina Med plazmi, ki ji bo, skupaj s Tičarico pod Škrnatarico, veljala pozornost v tokratni objavi. Na drugi strani je dolina Gulce, skozi katero vodi običajni pristop na Kukovo špico.

Clusijev svišč

V Julijskih Alpah poznamo Tičarice na treh območjih: v Fužinskih gorah, pod Velikim špičjem in že omenjeno pod Škrnatarico. V prvem in drugem primeru sMala vetrnicai Alpska madronščicadružbo delata Velika in Mala, naša današnja glavna igralka (večinoma tudi v resnici!) pa sameva sama zase. No, tudi Velika Tičarica nad Dvojnim jezerom in obe Pod Plazmi niso množično obiskane, le malo »tičko« nad dolino Za Jezeram, ki velja za hišno goro Koče pri Triglavskih jezerih, so uspele »ujeti« markacije in temu primeren je tudi obisk, ki bi ji ga lahko zavidala tudi naša najbolj čislana gora.

Skalnata glava v dolini Med plazmi

Izhodišče tokratne ture je na Poldovem rovtu v Vratih. Začnemo lahko na zahodnem ali vzhodnem robu. Poti se združita nad rovtom. Po zložni stezi skozi Na izpostavljeni grediniPo dolinigozd dosežemo razpotje, kjer nas na drevesu pozdravi spaka neznanega umetnika. Leva, širša pot vodi prečno v grapo Rdečega potoka in naprej proti Bivaku II Na Jezerih, mi pa zavijemo desno v breg, kjer čez nekaj korakov še enkrat naletimo na razpotje. Levo navzgor bi prišli na Pirenejski kamnokrasLe čemu je tole najbolj podobno?Brinovo glavo ter dalje čez planoto Na Brinju do sedla severno od Šplevte in naprej na Oltar ali Dovški križ, desno pa vodi naša steza, ki je del (v obratni smeri) gorniške poti Planica–Pokljuka. Prečna steza, ki premore tudi nekaj okljukov, je zlahka sledljiva, nekaj pozornosti je potrebne le pri prečenju grap, kjer neurja poskrbijo za to, da moramo včasih, predvsem v času bujne rasti, kar dobro pogledati za nadaljevanjem.

'Tihožitje.' Hribja resa in ...

Ko na višini 1300 metrov dosežemo travnato dolino, zavijemo levo s poti. Običajno nam odcep označuje možic. V nadaljevanju stezice ni, toda svet je bolj Na gredini; zadaj Luknja peč in RjavinaPrečna pot nad dolino Vratali manj enostavno prehoden. Ko pridemo v težji svet, se usmerimo v gruščnato grapo, ki ji sledimo do že od spodaj vidne votline. Odtod naravnost navzgor seveda ne gre, zato prečimo po travah v levo navzgor. Nato gre nekaj časa spet lažje. Pod skalnato glavo sredi doline Med plazmi se obrnemo desno, nato pa se povzpnemo do široke, a izpostavljene vodoravne gredine, ki nas proti desni pripelje na rob. Na Tičarico nadaljujemo po travnatih vesinah. Vrh je pravzaprav le dobrih dvajset metrov dvignjena rama grebena, ki se s Škrnatarice prek Peščenka spušča proti Vratom, medtem ko je z druge, vzhodne strani (lepo jo vidimo med normalnim pristopom na Kukovo špico) s svojo prepadno steno zelo mogočna.

Peščenk

Na Tičarici je vsekakor vredno posedeti in se dobro razgledati naokoli. Na severovzhodu vidimo nad bližnjim sedlom Čez Gulce »ljubljanski Špik«, Triglav in Stena s TičariceVršac nad Zadnjico s Tičaricenaravnost pred nami je skalnati greben Peščenk, ob katerem se bomo povzpeli v nadaljevanju, nad Kotom kraljuje Rjavina, nad Vrati pa Triglav s svojo Steno. Bolj primerno razgledišče na ledeniško preoblikovano dolino z veličastno goro v ozadju bi že težko našli. Izza ostre škrbine v grebenu Kopic kuka vrh Škrlatice, za Luknjo vidimo mogočno steno Vršaca nad Zadnjico, na drugi strani pa seže pogled tja daleč proti gorenjski ravnini s Karavankami v ozadju.

Greben Kopic

S Tičarice rahlo sestopimo po grebenu do bližnjega sedelca, nato pa se čez trave in grušč vzpenjamo po levi strani skalnatega grebena, imenovanega GamsaLe kako se spleza nanj? Verjetno težko.Peščenk. Zgoraj se nam odpre tudi severno obzorje, ki je bilo do sedaj skrito. Prag, ki brani pristop na Škrnatarico, je zelo zahteven (III, 5 m), lahko pa ga obidemo po levi in na vrh splezamo po za (najmanj) pol stopnje lažjem in nižjem pragu (3 m). Sestopimo lahko po isti poti, če pa imamo voljo, čas in je vreme primerno, lahko s Škrnatarice sestopimo po vzhodnem žlebu ali po vzhodnem grebenu (tehnično nemara celo lažje, a bolj izpostavljeno) na sedlo Čez Gulce in se nato povzpnemo še na Kukovo špico. Če si želimo še več, nam je na voljo grebensko prečenje Škrnatarica–Dovški križ. S sestopom do jutranjega izhodišča mimo Bivaka II (prenočevanje in hkrati možnost, da jo naslednji dan mahnemo še kam?) ali čez Brinovo glavo je to že dolga in zelo zahtevna celodnevna tura.

Macesen(ček) s slečnikom

Katero različico sva imela v mislih midva, ko sva zjutraj zastavila s Poldovega rovta proti Tičarici, verjetno ni treba posebej razlagati, a vreme ni želelo V sestopu nad skalno glavo ...... in pod njosodelovati. Kakšnega hudega obžalovanja ni bilo, sva se vsaj malo spočila in lenarila kot v hribih že dolgo ne. Zjutraj je še kar dobro kazalo, med vzponom na Tičarico pa so se začeli nabirati temni oblaki, ki niso obetali nič dobrega. Do vrha sva še prišla, ko pa je začelo še pihati in se je rahlo pršenje spreminjalo v deževje, ki je zahtevalo uporabo pelerine in je meglo vedno bolj pritiskalo k tlom, sva družno sklenila, da ni dobro izzivati in čakati, da naju nebo še z glasnim opozorilom napodi v dolino. Ko se je po sestopu do skalne glave sredi doline Med plazmi in kratkem vzponu nanjo začelo jasniti, nekaj časa nisva vedela, kaj bi. Da nisva stekla nazaj, je odločilo to, da sva na Škrnatarici že bila, za prečenje pa je bilo prepozno. Kljub vsemu je bilo prav luštno!

Tolmun Zgornjega Peričnika

V dolino se nisva vrnila mimo votline, temveč (gledano navzdol) po desni strani (druga možnost vzpona) in spodaj zopet dosegla prečno pot. V avtu sva našla Z balvana pri Spodnjemu PeričnikuTek okoli spodnjega slapunekaj suhih cunj in pod večer šla pogledat (vem, ni ravno inovativno, a včasih se prileže iti tudi tja, kamor gredo »vsi«) slapova na Peričniku. Gor naju je pravzaprav zvlekel firbec, ki bi lahko imel naslov »Pri oknu nad zgornjim slapom kadar ni snega.« O tem, kako sem tam kolovratil v temi obilno zasnežene zime, ste že lahko prebrali izpod Dušanovih prstov, ko mene še ni bilo med »živimi«. Poleti in ob dnevni svetlobi je vse skupaj veliko bolj preprosto. Kako do okna? Proti spodnjemu slapu se lahko sprehodimo po obeh straneh živahnega potoka, nato se s pomočjo stopnic in jeklenice po levi strani (gledano navzgor) dvignemo do zgornjega slapu, a že preden ga zagledamo, zavijemo ostro levo na stezico, ki nas prečno skozi gozd pripelje do naravnega okna spoštljivih dimenzij.

Ko se Triglavska Bistrica umiri ...

Hm, morda pa sem vam s tem vendarle povedal nekaj novega. Splača se potruditi nad slapova. Tudi prej opisana tura je zelo lepa in bo zagotovo zadovoljila od lepot še tako razvajene gornike, pa četudi se boste, zaradi dežja ali kakšnega drugega razloga, povzpeli »samo« na Tičarico.

eXTReMe Tracker