Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Teden kot sanje


Dobrodošli na severu


Ostenje Langefjel


Kamp


Hägesfjel


Troldhavgen


Just for Fun


Via Lara


Pogled proti vstopu Lare


Na vrhu Troldhavgna


Evas spricke (Simonsberget)


Jur v domačem okolju


in njun dom v Nävekvarnu

ponedeljek, 21. junij 2010, ob 05:29, Peter Rožič, ogledov: 3474

Peter Rožič: Po lanskem Jurjevem obisku  v domovini me je presenetilo vabilo, naj ga z Lukom obiščeva v njegovi novi domovini, kjer živi in pleza od davnega 1972.

Po spletu okoliščin pa je naneslo, da sem se 29. maja na Švedsko odpravil sam.

Preživel sem teden dni na Švedskem in Norvešken (v idiličnem predelu Nissedal, pokrajina Telemark); teden, ki se mi sedaj, ko to podoživljam, zdi kot sanje.

Jur

Jurij Radon po tržiško Bilko (gore-ljudje.net/novosti/46369/) se je  rodil 6. decembra 1934 in že kot fantič začel zahajati v hribe, postal član AO Tržič, kasneje (v letih 1956-58) tudi njegov načelnik, obenem pa eden najaktivnejših v takratni generaciji.
Leta 1952 se je pridružil tudi GRS postaji Tržič in aktivno sodeloval do svojega odhoda v tujino leta 1969.
Po prihodu na Švedsko leta 1972 je po naklučju (neznanec je na avtobusu  bral alpinistično revijo in beseda je dala besedo) spoznal člana stockholmskega plezalnega kluba in se jim pridružil, ko pa se je v osemdesetih letih z soprogo Pirko (doma s Finske) preselil v svoje prikupno domovanje  v naselju Navekvaren, dvesto kilometrov južno od Stockholma, pa se je priključil lokalnemu plezalnemu klubu  Tunaberget iz Nykopinga.
Koliko ga cenijo lokalni plezalci sem videl v plezališču Bistaberget v bližini njegovega doma, ko ga je njegov klubski kolega Tumas predstavil soplezalcu nekako takole: "Jurij - naša legenda".

Jur je vedno v gibanju. Ko sva zvečer  na TV spremljala slovenska poročila, je ves čas zraven telovadil z utežmi na nogah in  rokah. O naših političnih in ostalih dogotkih pa ve presenetlivo veliko, več kot jaz. V zadnjih več kot dvajsetih letih uživa veliko sadja in zelenjave, mesu pa se je, razen ribam, ki jih ima kot dodatek jedem, odpovedal.
Vedno hudomušen me je večkrat presenetil z kakšno izjavo, ki jo pove prav po domače - tržiško.
Veš tastar alpinist so kokr de b se pelov z ulakam, usi so že davo izstopil jest sm pa zihr zaspav sej sm še zej na tmo vlak.

Ko sva po preplezani Via Lari počivala v kampu pa je rekel:
Čvovk more bit pa res anmau ubrisan de se pr mojh leth pele 700 kilometrov deleč de b zlezu eno al pa dve smeri po gre pa spet tolk deleč nazaj damu.

Pot na sever
29. maja sem se podal na sever z malo mešanimi občutki, ker razen v Južno Ameriko (Bolivijo, Čile in Peru) pred 16 leti, nisem kaj dosti potoval po svetu. Nisem vedel kako se bom znašel na letališču v Stansted v Londonu, kjer je bilo treba zamenjati avijon in tudi po internetu kupljene ter doma natisnjene vozovnice, so v meni porajale dvom, če bo vse v redu. Pa je vse potekalo brez problemov, le vreme ni kazalo najbolje, saj je Evropo pokrivala debela plast oblakov. Tik pred pristankom pa so se oblaki razkadili in  uzrl sem zeleno pokrajino posejano z stoterimi jezeri, na obzorju pa čudovito mavrico kot nekakšen pozdrav in obet, da se bo vreme uredilo.

Prisrčen pozdrav prijatelja na letališču Stockholm Skavsta v bližini Nyokepinga in nebo umito od dežja sta precej dvignila moje razpoloženje. Odpeljala sva se do 20 kilometrov odaljenega mestec Nävekvaren ob baltiškem morju, kjer Jurij s sporogo Pirko domuje zadnjih trideset let (ko se je odločal, kje bo postavil svoj lastni dom, je k temu pripomogla tudi tudi bližina lepih plezališč). Njegovi že pripravljeni opremi sva dodala še mojo in se naslednje jutro odpravila sedemsto kilometrov daleč na Norveško.
Najprej dobrih 150 km proti severu  mimo Orebruja nato pa sva zavila nad največjim švedskim jezerom  Vänern proti zahodu  v smeri Osla. V Mossu sva z trajektom prečkala morsko ožino in nadaljevaja ob obali na jug proti Kragerö, kjer se odcepi cesta v pokrajino Telemark. (Ko sem kot mlad fantič  v tržiškem  kinu gledal film Junaki Telemarka, ki obravnava tematiko druge svetovne vojne in izdelavo teške vode za razvoj atomske bombe, si nisem predstavljal, da bom te kraje kdaj obiskal.)

Nissedal
Prekrasna pokrajina polna jezer med prostranimi gozdovi poraščenimi z visokimi borovci med katerimi so na gosto posejane breze, ki jih ko dorastejo posekajo in nasadijo nove, nad vse to pa se kot veliki okameneli gladki granitni valovi dvigajo gore. Pogled na to pokrajino te očara in ni čudno, da se je Jur kar malo zaljubil vanjo, saj jo je v zadnih petnastih letih tokrat obiskal že šestič.

V Krageru sva zapustila obalo in mimo Drangedala prispela v Treungen, kjer sva  uzrla jezero Nisser. Do kampa Nisser Hyttegend (Nisser klatersenter-plezalni center) je bilo samo še nekaj kilometrov. Ozka vijugasta cesta je vpeta med jezero in mogočno trojno steno Langefjel. Človek bi samo stal in gledal.

Jur in lastnik kampa Bjarne sta že stara znanca zato sta se hitro dogovorila za preprosto kočo ob jezeru, kjer sva bivala teh nekaj čudovitih dni. Pri vhodu v kamp je velika brunarica z recepcijo, trgovino in lepo v njihovem stilu urejenim velikim apartmajem,  na koncu ob jezeru pa v vikinškem stilu urejenem velikim okroglim prostorom za piknik.
Čeprav dan ta čas skoraj ne ugasne sva se kmalu odpravila k počitku saj sva bila naslednj dan namenjena plezat v dvajset kilometrov oddaljeni in 1022 metrov (nadmorske višine) visoki Haegesfel.

Via Lara (IV+, 380 m; climb.dk/Nissedalen2.html)
Dostop iz kampa ob jezeru Nisser z avtom približno 20 kilometrov (14 km makadamske ceste s cestnino 30 kron ali 3 €) kjer je tudi možno kampirat. Do vstopa v smer pol ure.

Ob pogledu na steno pri vstopu skoraj nisem mogel vrjeti, da tu čez pelje kakšna štirica a me je soplezalec potolažil, da je tu že večkrat plezal in se ni zmotil. Kod dokaz je prvi raztežaj vodil on. Kleni možak, ki se mu vidi, da mu je plezanje v gladkem granitu domače, se giblje kljub svojim letom lahkotno kot baletka. Na stojišču sva se zamenjala in vodstvo je prepustil meni. Iz metra v meter je navdušenje v meni samo še rasto. Smer v vzhodnem delu stene vodi po počeh v veliki gladki nekoliko nagnjeni plošči. Začne nekoliko bolj položno, srednji najlepši del je kar precej izpostavljen, a lep da sem kar malo vriskal. Sredi najlepšega del je stojišče na polički, kjer sva malo počila in se naužila lepot okoli naju. Odlična skala nudi dovolj možnosti za uporabo zatičev in frendov (v vsej smeri ni nobenega klina). Tik preden po lahkem svetu izstopi na greben, po katere se lahko povzpneš na vrh in po drugi strani daleč naokrog sestopiš, se združi z sosednjo smerjo, ki je opremljena s svedrovci na pedeset metrov za spust. (Jur pravi, da je že malo v letih, čeprav svojih skoraj 76 let dobro skriva in je izbral raje spust namesto dolge hoje.)
Sedem spustov po gladki izpostavljeni plošči naju je privedlo nazaj pod steno. (Nameščanje vrvi na najbolj izpostavljenem mestu je kar malo delikatno, saj sta svedrovca kar nekaj metrov narazen.)
Avtorja smeri U. Wilkening in T. Metscher (julija 1988) pravita, da je to ena izmed najlepših štiric južne Norveške, v za granit zelo grifigge zajedi. Smer od spodaj res izgleda kar divje, ko pa vstopiš je oprimkov in poklin za zatikanje v izobilju.
K odličnemu razpoloženju je prispevalo svoje še vreme in dan, ki tukaj skoraj ne ugasne, tako da res lahko uživaš.
Med počitkom na vrhu smeri mi je Jur dejal:  Vidiš ti si tukaj prvič jaz pa sem od te stene prišel jemat slovo in vesel sem, da sva danes tukaj.
 
  

Po vrnitvi v kamp sva se dogovorila, da si naslednji dan ogledava sosedno dolino Fyresdal, saj je bila vremenska napoved ugodna, kar tu ni v navadi (Nekje sem izbrskal podatek, da je v teh krajih slabo vreme tudi do tristo dni na leto!), zato bova šla plezat naslednji dan. Prijeten izlet, lepo vreme in ogled naslednjega cilja - stene Troldhavgen, ki jo je Jur izbral za naju, so nama polepšali dan.
Ta predel so v osemdesetih letih plezalsko odkrivali Nemci in o tem tudi izdali vodnik (Götz Wiehmann - GO Nort! / Klettern in Süd Norvegen, 1980). Na koncu jezera v dolini Fyresdal se dviga gladka stena Vikfjel, v kateri so ptegnili 15 raztežajev dolgo smer z mnogimi mesti sedme in osme stopnje.

Just for Fun  (Samo za zabavo: climb.dk/Nissedalen1.html)
Ta smer, do katere je tudi le približno pol ure dostopa, je nekoliko drugačna od prve. Na treh stojiščih so klini (dva svedrovca in en navaden), le na koncu tretjega, kjer je deset metrska prečnica, brez velike možnosti zatikanja, ravno toliko strma, da je zame, ne vajenega plezanja na trenje potplatov v granitu, predstavljala nekoliko psihičnega nelagodja, a je vseeno šlo brez problemov (na strani, katere naslov je zgoraj, se vidi, da smer vodi lahko tudi naravnost navzgor, vendar je tudi tam majhna možnosrjo zatikanja; katera varijanta je varnejša ne vem). Vse ostalo je ena sama zabava z obilico dobrih grifov in možnostjo varovanja.
Pogled z vrha na bližnja jezera in strme stene te očara, po sredini stene pa pada kar obilen slap in sprašuješ se, od kot se jemlje voda; za vrhom skal je velika močvirnata planota, ki ga napaja. 
Z vrha sva se vračala po malo daljši poti, ki je precej zaraščena in močvirna, a varno pripelje pod steno.

Tudi to smer so prvi plezali Nemci, ki so plezalsko odkrivali to območje. Fisher, Wiechmann in Rozenzweig, 10. avgusta 1992, in njihov komentar v vodviku je: purer genuss (čisti užitek).

Jurjeva modrost je, da je bolje življenje zajemat dovg cajta s tamalo žlico kokr pa s tavelko le kratk cajt - zato sva naslednji dan odrinila nazaj na Švedsko; od Mossa (trajekt) naprej po južni strani jezera Vänern, mimo Jönköpinga in Norköpinga, v Nävekvaren, kjer je stoletja delovala livarna topov nato pa litoželeznih peči, ki pa je v zadnjem času tudi zamrla.

V dneh do vrnitve domov mi je Jur pokazal še kar nekaj lepot okoli svojega doma. Prekrasno jezero Nävsjöns, iz katerega voda je dajala energijo za domačo livarno in obrambno linijo Felmore, nad morjem v bližini Oxelsunda.
Dvakrat sva obiskala bližnja plezališča, najprej domači Bistaberget v katerega zahaja dvakrat tedensko in potem še nekoliko oddaljenejši (10 km od doma) in mnogo večji Simonsberget, kjer je preko tristo smeri; v veliki meri vse plezajo s sprotnim nameščanjem varoval (v zadnjem času je tod vrtanje sploh prepovedano). Plezala sva nekaj smeri četrte in pete stopnje, toliko, da sem dobil nekaj predstave o tem, kakšna so njihova plezališča - možnosti pa je ogromno.


Plezališče Simonsberget

Imela sva izredno srečo z vremenom in kar prehitro je bilo treba vzeti slovo od prijatelja in njegove soproge in se vrniti domov z željo, da se prihodnje leto, ko ima Jur namen spet obiskati domače kraje, zopet vidimo in v okviru svojih sposobnosti zlezemo še kakšno lepo smer.

O pogledu na podarjeno plezalno vrv, za katero je menil, da bo meni bol koristila (sam jih ima še dosti) se vedno znova zavem, da tega tedna nisem sanjal, ampak resnično doživel.
Jur želim ti še mnogo plezalnih užitkov in predvsem obilo zdravja in še enkrat iz srca hvala za lepa doživetja.

Peter Rožič

eXTReMe Tracker