Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Skutnik, Veliki Grintavec in Vršič


Veliki Grintavec


Skutnik


Vzpon ob grapi


Travnato sedelce


Pot levo ob žlebu


Mejni kamen na Skutniku


Sprehod po robu


Otok zakladov


S Skutnika


Osebno ena (naj)lepših gora


Nad Sinjim dolom


Grintavec s sedla pod Vršičem


Mežik


V. Grintavec s predvrha

 

 

torek, 22. junij 2010, ob 05:30, Stane Škrjanec, ogledov: 4054

Iskanja - Stane Škrjanec: Le še dobra dva koraka prek gladke plošče v sestopu in že sem na blaženih travah. V desno se zlomi ozka zareza, sam pa jo z rokami v žepih mahnem v smer sedelca. Povzetek? Krasen prehod, na katerem težave začuda ne presežejo I. težavnostne stopnje plezanja.

Med predlanskim obiskom Kraljevske špice nad Rabljem sva z drago na nasprotni strani doline občudovala nazobčan greben. Prizor naju je v hipu prevzel! S pogledom na karto sva ugotovila, da gre za gore, ki mejijo na našo deželico. Po prvotnem začudenju, da niti na enega teh vrhov ni vrisane poti, so se mi zasvetile oči ...

Po dolgotrajnem deževju meteorologi obljubijo znatno spremembo vremena, zato sklenem, da si bom utrgal prosto soboto. Prešine me misel na 'najin' greben.

Vršič, V. Grintavec in Skutnik. Kdo bi si mislil, da bom stal na vseh treh ...

V kristalno jasnem jutru pred Trbižem zavijem v Jezersko dolino. V mestecu Rabelj (Cave del Predil) parkiram ob prvih hišah. Tablico, ki me po poti št. 511 usmeri proti Vraški škrbini (Portella), najdem tik ob glavni cesti. Po slabi uri hoje (ob poti mogočen macesen) dosežem prostrano uravnavo, kjer mi srce zadehti. Senčno gozdno pobočje namreč preide v kraljestvo macesnov, ki me v prvem občutju spominja na našo Slemenovo špico. Za tren obžalujem, da ni že jesen! Skozi goste zavese živozelenih iglic se prikaže razpotegnjeno obzidje, v katerem opazim 'šibko razpoko'. Veliki Grintavec in Skutnik prekinja žlebič, ki mi noče dati miru. Markirano pot zapustim nedaleč pod Vraško škrbino.

Prehod med V. Grintavcem in Skutnikom ...

Ob strmem žlebu proti vrhu Skutnika ...

Med prečenjem obširnih melišč se odpre impozanten pogled na nezemsko podobo Rabeljskih špic (Cinque Punte)! Iztek zasneženega žleba/grape dosežem brez večjih težav. V bližini me pričakajo trije presenečeni gamsi, ki obstanejo kot vkopani. Po maminem žvižgu se poslovijo. Ker je grapa še pod snegom, se po njej brez zimske opreme nimam namena povzpeti. Strmo pobočje desno ob njej pa se mi zazdi sprejemljivo, čeprav je od daleč izgledalo sila zahtevno. Ob grapi se dvignem v skalovje ter sledim prehodu med rušjem. Kmalu me ustavijo stene. Še enkrat se podrobno razgledam, pospravim palici ter zaplezam. Sprva ne ovinkarim preveč. Držim se bolj ali manj naravnost navzgor, na kratko pocukam za kakšno rušnato vejico in že sem v zgornji tretjini. Tu me krušljivo skalovje po nekakšni gredini povabi v levo. Na vrhu gredine prvič pokukam na južno stran. Pogled je vse prej kot razveseljiv. Stojim (pre)visoko nad izstopom iz grape, nad katero sameva lično travnato sedelce. Nanj bi se lahko po ozkem, krušljivem kaminčku varno spustil le ob pomoči vrvi. Pogled navzgor pa mi odkrije ozek, močno izpostavljen žlebič, po katerem nedvomno prehajajo kosmati prijatelji. A ker bi bil v morebitnem sestopu vse prej kot prijeten ... Obstaja lažji  prehod? Mar ni bistvo brezpotništva iskanje? Strmo skalno zaporo obidem po desni ter zaplezam še višje, na sam nabrušeni raz. Ker se sprva tudi z njega ne da, se oprimem še zadnje rešilne bilke in se prek raza v popolni izpostavljenosti potegnem čez povešeno rušje. Na drugi strani se mi zasmeji! Le še dobra dva koraka prek gladke plošče v sestopu in že sem na blaženih travah. V desno se zlomi ozka zareza, sam pa jo z rokami v žepih mahnem v smer sedelca. Povzetek? Krasen prehod, na katerem težave začuda ne presežejo I. težavnostne stopnje plezanja. Je pa precej krušljivo.

Razgled s Skutnika (spredaj V. Hlebec, zadaj Jerebica) ...

Strma južna pobočja Skutnika in Grintavca me močno presenetijo. Se bo dalo povzpeti vsaj na enega od njiju? Sploh Grintavec s sedelca kaže povsem nepristopno podobo. Pri vrhu usipajočega grabna, nedaleč pod vpadnico sestopa z grebena, opazim za rušje privezani štrik. Za njim se potegne strm skalnati žleb, ki daje slutiti možnost pristopa na vrh. Seveda ni moglo biti drugače. S pomočjo vrvi se zaguncam čez graben (brez nje bi bil prestop zelo nevaren) ter levo ob žlebu pohodim stezico, ki se med rušjem pne v višave. Mejduš, je strma! Za prvim mejnim kamnom se strmina unese, dih umiri in razgledi sprostijo. Sprehod po Skutnikovi strehi je navdušujoč! Lagodna hoja po robu med rušjem in breznom gornika navda z občutkom breztežnosti. Od daleč opazim, da je vrh celo označen s kovinsko 'skulpturo' in skrinjico. Z brskanjem po vpisni knjigi sem ugotovil, da je zadnji vpis še od lani ...
Razgled po vršacih je naravnost fantastičen. Seveda na zahodu izstopa skupina nad Belimi vodami, odzdravlja mi Jerebica, Rombon, Loška stena, Kraljevska špica (Monte Re) ... Izhodiščni Rabelj se zdi tako blizu, tik pod nogami. Ob s te strani nepristopnem V. Grintavcu prvič ta dan ugledam zvedavo glavo mogočnega Mangarta. Po oddihu na sedelce sestopim po smeri vzpona.

S sedla se po travah in melu spustim proti jugu v zgornji del samotne dolinice Sinji dol, kjer se za strminami V. Grintavca po skromni stezi usmerim proti vzhodu. Med vnovičnim vzponom naciljam mejno sedelce med V. Grintavcem in Vršičem. Z njega se mi odpre sijajen pogled na dolino Remšendol. Seveda pa se najbolj razveselim V. Grintavca, ki s te strani kaže precej bolj milo podobo. Prepričan sem, da me bo njegovo teme kmalu gostilo. S sedla se prek strmih trav poženem naravnost navzgor proti predvrhu. Z njega ni moč točno razbrati prehoda skozi pasove rušja, ki kalijo dostop. A v kosmatju zapazim obžagane vejice, kar lahko pomeni le eno ... Skromni obžaganini sledim proti zahodu. Zvesto me vodi gori in doli, večinoma v neposredni bližini grebena. Po slabe pol ure me brez kakršnih koli težav dostavi na teme Velikega Grintavca. Dan je popoln. Zavoljo močnega sonca sem si prisiljen nadeti kapuco. Vroče je kot v peklu. Po malici me pripeka prežene.

Mangart in Jalovec z V. Grintovca (spredaj Vršič) ...

Na sedlo se vrnem po smeri pristopa. Na njem pa si rečem, če sem že tu ... Po strmem brezpotnem pobočju se dvignem proti Vršiču. Da gora nosi takšno ime izvem od dveh sestopajočih, ki sta prvi duši, ki ju srečam na poti. Teme Vršiča je blizu. Prvak obzorja postane kupolast Mangart, ki oživi spomine na zimski pristop, saj na njem še vedno vztrajajo zimske razmere. Na sedlo sestopim po smeri vzpona ter se po krajšem prečenju v levo dvignem na Vraško škrbino. Z nje se po markirani poti na kratko sprehodim po izjemno prijetnem grebenu. Z mesta, kjer sem obrnil, sem zaobjel vse obiskane vrhove. Prisrčna Hvala!

P.s. Izurjenim v brezpotjih turo toplo priporočam.

Lep gorniški pozdrav.

eXTReMe Tracker