Nedelo, 26.02.06 - Alenka Kociper: Bojanca, Pekel, Ubijavnik in Bojavnik: štirje skrivnostni slapovi
Nedelo, 26. februar 2006
Po Sloveniji
Bohor v snegu pričakuje spomladansko jarico
Bojanca, Pekel, Ubijavnik in Bojavnik: štirje skrivnostni slapovi Spomladanska jarica (Eranthis hiemalis), ki raste samo na nekaj lokacijah Bohorja
V zimskem času hribolazenje in planinarjenje za nevešče ni najbolj priporočljivo, saj gore pod snegom skrivajo kup pasti. Približno tisoč metrov visoki Bohor v Posavskem hribovju, ki meji na Kozjanski park, pa je ravno prav zahteven za tiste, ki ne morejo brez, varne poti lahko najdejo tudi manj zahtevni in izurjeni hodci.
Na Bohor in njegove bujne smrekovo-bukove gozdove so okoliški prebivalci zelo navezani. Med drugo svetovno vojno, ki je za naš spomin že zelo oddaljena, so njegove planote dale zavetje močnim partizanskim enotam. Domačini so pred leti obnovili partizansko bolnišnico, v kateri so v obdobju 1943–1945 oskrbeli veliko ranjenih borcev in je sovražnik ni nikoli odkril.
V zadnjih letih je med prijatelji Bohorja vse več zanimanja za štiri edinstvene in skrivnostne slapove, imenovane Bojanca, Pekel, Ubijavnik in Bojavnik, ki so vztrajnim pohodnikom z malo boljšo kondicijo zlahka dostopni. Ravno prav pa so skriti v temačnih globinah gozda, da do njih ne pride preveč razposajenega turističnega trušča. Vsekakor so vredni truda, tudi ali zlasti če smo že videli povsod opevane slapove, kot sta Savica in Rinka.
Pravi romarski cilj pa je za Senovčane in okoličane Planinska koča na Bohorju, ki je obljudena vse dni v letu, tudi če so vremenske razmere še tako slabe.
Do doma na Bohorju vodi več označenih pešpoti: s Senovega lahko prek Dovškega pridete tja v dveh urah, če boste ubrali daljšo pot prek Reštanja in Jevše, pa boste porabili tri ure. Ravno toliko časa potrebujejo povprečni pohodniki, ki krenejo iz Blance ter prek Kališovca in Ložce, s Planine pri Sevnici potrebujete dve uri, iz Sevnice prek Zabukovja pa je že kar lep izlet, ki traja kakih šest ur.
Mi smo se na pohod odpravili na mrzlo februarsko dopoldne, ko je zima navkljub kurentom in drugim pomladnim demonom, ki vztrajno kličejo pomlad, še enkrat bogato natresla sipkega snega. Do koče smo prigazili že precej utrujeni in smo prav hvaležno posrebali vroč čaj, ki nam ga je postregla prijazna gospodinja, ter si ob krušni peči pogreli premrle roke. Oskrbnika koče, katere lastnik je Planinsko društvo Bohor s Senovega, sta zakonca Ivo in Majda Abram. Gospodinja po pripovedovanju domačinov daleč naokoli slovi kot izvrstna kuharica. O tem smo se prepričali tudi sami, ko nam je dovolila pokukati v piskre in nam ponudila nekaj izbranih jedi. »Planincem najbolj teknejo jedi na žlico, zato imam vedno pripravljeno gobovo juho z žganci, joto in seveda nepogrešljivi divjačinski golaž. V zimskem času tekne tudi bohorska plošča s pečenicami, krvavicami in kislim zeljem,« nam je pojasnila podjetna gospodinja, ki sicer še ni izdelala dokončne ponudbe svoje kuhinje, saj sta z možem kočo prevzela šele pred dobrim mesecem.
Bohor je čaroben v vseh letnih časih, Ivo in Majda pa se že veselita pomladi, ko bo zacvetela spomladanska jarica Eranthis hiemalis, ki uspeva samo na nekaj lokacijah Bohorja. Gre namreč za evropsko pomembno rastišče, odkrili so jo šele pred nekaj leti. V toplejšem vremenu se jarica v svoji sončno rumeni lepoti razbohoti že konec februarja, letošnja zima pa jo bo bržkone še vsaj nekaj tednov zadržala pod zemljo. »Ko bo zacvetela, bomo pripravili oglede zavarovanih rastišč, da bo lahko vsak videl zlato bohorsko lepotico,« nam je v slovo povedal Ivo. Kdor bi rad videl cveteti jarico, lahko pokliče na telefon (07) 49 72 475.
Alenka Kociper