Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tridesetletnica vzpona slovenskega alpinizma

ponedeljek, 27. februar 2006, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 1608

Delo, Sobotna priloga, 25.02.06 – Dušica Kunaver: v svetovni vrh in slovensko planinsko središče

Delo, 25. februar 2006
Sobotna priloga: Prejeli smo

Tridesetletnica vzpona slovenskega alpinizma
v svetovni vrh in slovensko
planinsko središče v Mojstrani

V zadnjem času je v medijih kar precej omemb alpinističnih jubilejev. Ob koncu lanskega leta je minilo trideset let od tedaj, ko so slovenski alpinisti z vzponom na Makaluju stopili na čelo svetovnega alpinističnega dogajanja. Petnajst let poprej, leta 1960, so prvič prišli v Himalajo kot skromni začetniki, ki jim je Trnovčeva Mara v svoji kuhinji sešila puhovke. Tedaj so himalajske vrhove osvajale velike, težke odprave, ki so jih podpirala letala in helikopterji. Nekateri narodi so tedaj imeli v Himalaji že skoraj stoletne izkušnje. Vsi vrhovi osemtisočakov so bili osvojeni preden so naši prvi himalajci prvič videli Himalajo. Zamudili so prvi himalajski vlak, a če »zamudiš vlak, moraš teči hitreje kot vlak« je postalo njihovo geslo. Zagrizli so se v trši oreh, kot so vrhovi osemtisočakov, vstopili so v stene osemtisočakov.

V južni steni Makaluju sta leta 1972 dva naša alpinista (Janko Ažman in Matija Maležič) prestopila mejo 8000 m in s tem postala prva slovenska in druga naveza na svetu, ki je mejo 8000 prestopila v himalajski steni (za angleško južno steno Anapurne). Alpinistični svet tej novici preprosto ni verjel – »začetniki, ki so pred dvanajstimi leti prvič videli Himalajo, naj ne trdijo, da so v južni steni Makaluja dosegli 8000 m!«

Naslednje leto, leta 1973, se je v Makalu napotilo avstrijsko vrhunsko moštvo, in leta 1974 še mednarodno moštvo svetovnih alpinističnih zvezd pod ameriškim vodstvom. Obe odpravi sta se morali umakniti iz sredine stene.

Naslednje leto, 1975, je bilo spet naše. Sedem naših alpinistov -– tretjina odprave! – je dosegla vrh prek stene, eden med njimi brez kisika (Marjan Manfreda), kar je bil tedaj svetovni rekord. Mojstrančan Janez Dovžan pa je na tej odpravi izvedel solistično reševalno akcijo na višini 8000 m, kar je edinstvena zgodba v svetovni alpinistični zgodovini. V svetovni alpinistični zgodovini tudi ni primera, da bi začetniki v petnajstih letih prehiteli vsa dogajanja v Himalaji in stopili na vrh svetovne alpinistične lestvice. V svetovni zgodovini tudi ni naroda, ki bi imel prvenstvene smeri v stenah vseh treh osemtisočakov, ki sestavljajo tretji zemeljski pol (Makalu-Everest-Lhotse).

Kljub vsem tem in še mnogim drugim velikim dejanjem naših alpinistov v največjih gorstvih sveta, danes v Sloveniji ni niti enega kvadratnega metra, kjer bi domači ljubitelji gora in tuji obiskovalci lahko videli, slišali in doživeli delček teh velikih dejanj.

Ves svet nas opozarja, da smo nerazpoznavni. Pa kaj! Le kdo bi se trudil vedeti, kje je Slovenija, Slavonija, Slovakija (?), saj Slovenci sami na vsej črti skrivamo svoj obraz. Ne le planinskega! Naši otroci več ne znajo zapeti Na planincah, mladina se sramuje slovenske »kmetavzarske« simbolike in prezira »govejo« glasbo. To je prvi rod, ki po tisočletnih sanjah našega naroda raste v samostojni slovenski državi! Svoje mladostne idole naši otroci najdejo med tujimi estradniki. Domačih junakov ne poznajo, nobenih, ne tistih z gora ne tistih iz dolin! Vendar je mladina zadnja, ki nosi krivdo za ta žalostna dejstva. Mladina ima, kar dobi in nima, česar ne dobi!

Kljub vsemu je v našem narodu še nekaj posameznikov, ki se samotno borijo za neke ideale in po svojih najboljših močeh poskušajo kaj narediti. Ustavimo se v Mojstrani. Mojstranška Triglavska zbirka, ki med drugim hrani spomine tudi na legendarne bohinjske in trentarske gorske vodnike, bo letos ostala brez strehe! V Mojstrani in njeni okolici se zato zavzeto trudijo za zgraditev Planinskega središča, kjer načrtujejo številne dejavnosti poleg muzejske zbirke. Po mukotrpnih letih prizadevanj jim je uspelo dobiti zemljišče, ga odkupiti in dobiti tudi gradbeno dovoljenje. Naslednja faza je denar za gradnjo. Vse pogoje imajo, da bi za Slovensko planinsko središče dobili denar iz Evropskega sklada, problem je le, da je treba imeti 500.000 evrov kot pogoj ob vlogi za 2,000.000 evrov.

Devetindvajsetega aprila letos se izteče rok za prijavo projekta, vendar se v naši ljubi domovini (ki jo vsak dan pretresajo milijardne afere) doslej ni našel še nihče, ki bi sprejel računico: če daš 500.000 evrov, imaš možnost, da kandidiraš na razpisu za dva milijona evrov in zgradiš Slovensko planinsko središče. V njem bi Slovenci sebi in tujini imeli kaj pokazati!

Mojstranško planinsko središče vendar ne bi bil le muzej, ampak živahno središče planinskega življenja. Mimo Mojstrane se vsako leto vali tisoče in tisoče romarjev na našo najsvetejšo goro. In še nekaj! Mojstrana in Dovje sta kraja, ki imata od skupno 2000 prebivalcev več ko trideset (30!) olimpijskih smučarjev in svetovnih vrhunskih alpinistov! Je še kje na svetu tak kraj?

Vsa prizadevanja Mojstrančanov in vseh ostalih Slovencev, ki si prizadevamo za ohranitev domače planinske dediščine, naletijo le na večne odgovore: »To ni naše področje«. S takimi odgovori ne pridemo nikamor, zato ta članek pričakuje uradni odgovor na vprašanje: Kdo je v naši državi pristojen za narodno in svetovno planinsko dediščino, ki so jo ustvarili naši ljudje?

Prosimo za objavljen in zelo hiter odgovor. Vprašanje Slovenskega planinskega središča v Mojstrani je treba rešiti zelo hitro. Do 29. aprila 2006, ko se izteče rok za prijavo projekta za evropske sklade, je časa zelo malo, dosedanjih grenkih izkušenj pa je že preveč!

Dušica Kunaver, Ljubljana

eXTReMe Tracker