Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

S sanmi pod Blažčevo skalo

sobota, 25. februar 2006, ob 05:02, Marko Renčelj, ogledov: 1448

Večer, 22.02.06, Narava, gore in ljudje: Zaradi izjemne neledene snežne odeje je izlet prijetno razvedrilo

Manj znane planinske poti in vrhovi


S sanmi pod Blažčevo skalo


Zaradi izjemne neledene snežne odeje je izlet prijetno razvedrilo - V hrib bomo hodili uro in pol, s sanmi pa se bomo vozili le petnajst minut



Blažčeva skala nad Dovjem Foto: Jože PraprotnikDobrih tisoč metrov visoko razklano slikovito skalovje nad vasjo Dovje je priljubljeno plezališče, vrh, ki ga zdaj krasi ali kazi velik križ in je tudi primerna izletniška točka.

In prav letošnjo zimo, ki je prav vso našo deželo, doline in gore obdarila z bogato snežno odejo, se je dobro nekajkrat pomujati na planino Rožco po Dovško Babo ali vsaj na planino Ravne ter tudi na omenjeno Blažčevo skalo, pa bomo združili izlet in imeniten razgled s preimenitnim sankanjem. In če smo prejšnja leta jadikovali nad skopo debelino snega, se pravi tistih nekaj centimetrov, pomešanih z ledom in kamenjem, ga je letos prav na debelo stlačenega, da se bo obdržal še najmanj kak mesec.

Avto pustimo spodaj pri zadnjih hišah v vasi, potem pa pričvrstimo nahrbtnik na sani in polagoma navkreber. Prvi del ceste iz vasi, ki je tudi najbolj izpostavljen soncu, je tudi najbolj poledenel, višje zgoraj je potem le še široka zglajena zasnežena cesta s primernim snežnim robom. Nad vasjo se držimo desne in po krajšem ravnem predelu pridemo do male vodne elektrarne Mlince. Od tu naprej se cesta res zlagoma vzpenja v desno, in če se bomo na sankanje podali sredi tedna, bomo dopoldne na cesti bržkone sami, popoldne pa se marsikdo odpravi na krajše dričanje, kot rečemo na Gorenjskem sankanju. Po slabe pol ure hoje se že tolikanj dvignemo, da na desni opazimo Blažčevo skalo, skalne stolpiče, kot nekakšne stražarje nad pobeljenimi strminami. Na levi strani ceste bomo kmalu zgoraj pod tem slikovitim skalovjem opazili znamenja božje poti, ki jo je eden od domačinov uredil v spomin na nesrečno preminulega sina, in če sledimo tem znamenjem, bomo kmalu prišli do kočice na desni strani tega pašnika. Tukaj pustimo sani in se podamo po stezici, ki vodi proti skalovju, na katero kljub obilici snega lahkotno zlezemo po desni strani med mešanim gozdom, ki je ta čas kajpak brez listja in zato omogoča še toliko lepše poglede. Navpične stene Blažčeve skale (1007 m) so kar primerno plezališče za začetnike, ki pa se nanje podajajo bolj v pomladanskem času. Skala, obsijana s soncem, nam ne ponuja le prelepih razgledov, ampak tudi številne fotografske motive. Vrnemo se po isti poti, vzamemo sani in nadaljujemo vzpon po cesti vse do križišča, kjer bomo opazili puščico v levo in napis Baba. Desno vodi zdaj že manj zglajena cesta čez potok Presušnik v pobočja pod Hruševsko planino. Mi jo torej uberemo v levo, ko desno pogledujemo na grebene, ki se strmo dvigujejo proti Babi. Ta del cestišča je lepo pretlačen z motornimi sanmi, a je lepo položen in primeren tudi za mlajše sankače, ki se šele učijo sankaških veščin. Nekoliko višje zgoraj nad planino Ravne, kot ta predel imenujejo, pa se cesta pod Belo Pečjo strmeje dviga skozi pobočje vse gor do planine Rožca. Ta strmejši predel sankači običajno puščajo najbolj veščim, zato se tudi mi ustavimo spodaj, kjer bomo opazili nekakšen raven plato z urejeno drvarnico in stanom ter počitniško hišico na drugi strani. Od tod je tudi najlepši razgled na soseščino Triglava onkraj gornjesavske doline, za hišico pa bomo našli tudi klopco na toplem soncu. Če bomo s sanmi porabili do sem dobro uro in pol, bomo v dolino zdrsnili preje kot v petnajstih minutah. Zaradi izjemne neledene snežne odeje je izlet prijetno razvedrilo. Blažčevo skalo pa si lahko prihranite tudi za pomlad.

Jože Praprotnik


eXTReMe Tracker