Gorniška potepanja: "Aqua! Aqua!!!" Ko to ni pomagalo, se je eden od njih (morda Rezijan?!) spomnil na najin "dober dan" in zavpil: "Voda!"

Vrh Grubje

Rezija. Dobrih dvajset kilometrov dolga dolina pod Kaninom. S treh strani jo oklepajo visoke gore. Odprta je le na zahod, proti Furlaniji. Spomin nanjo seže v najzgodnejša leta, ko smo otroci, rojeni v drugi polovici sedemdesetih, že lahko spremljali zanimivo lutkovno serijo Zverinice iz Rezije. Vedno lačni volk, naivni zajček, zvita lisica, neotesana grdina, ki sem se je vsaj jaz dolgo časa pošteno bal, in ostali junaki so nam skupaj z nepozabno melodijo uvodne pesmi dolgo let pomenili edini, pa čeprav virtualni stik s to oddaljeno dolino na zahodnem robu slovenskega etničnega ozemlja. Niti sanjalo se nam ni, kje točno je Rezija (ali je sploh resnična?), kako je tam in kdo živi v njej, a v nas je s pomočjo živali, ki so znale govoriti, dobila skorajda mistično podobo.

Pravljične junake je z leti zamenjala podoba o Reziji in Rezijanih, za katere imajo največ zaslug mogočne gore, ki nobenega ljubitelja narave ne pustijo ravnodušnega. Pri Veliki Babi in Ta visoki rosojanski poti sem bolj mimogrede že pisal o tej dolini, tokrat pa morda malo več. Na severu Rezijo od Reklanice ločita Ždrinica in Žrd, na vzhodu od Soške doline mogočni Kanin s svojimi nižjimi sosedi, na jugu pa za grebenom Muzcev leži Terska dolina. V najboljših letih je bilo v Reziji skoraj štiri tisoč prebivalcev, danes pa jih je le še dobra četrtina tega števila. Razlogi odseljevanja so podobni kot v vseh ostalih gorskih območjih.

Študij in raziskovanj o izvoru Rezijanov je precej, vendar nobed resen jezikoslovec ne trdi (tudi italijanski ne), da je rezijansko narečje kaj drugega kot slovenščina. Že res, da je precej arhaična in ostalim Slovencem težko razumljiva, vendar se tudi meni zdi, da so teorije o ruskem izvoru Rezijanov precej za lase privlečene. Jezikoslovci pravijo, da je podobnost med ruščino in rezijanščino še največja v imenu, v ostalem pa ravno toliko kot med vsemi slovanskimi jeziki. No, jezik ljudi na zahodni strani Kanina so želeli strpati tudi med turanske oziroma uralo-altajske jezike. Niti slučajno nisem strokovnjak, toda ob branju informativnih tabel, ki so jih prizadevni domačini postavili ob poteh, ne vidim povezave z ruščino. Ne nazadnje na njih beremo latinico. Ob desnem robu sem vam pripravil nekaj fotografij napisov ob poteh, kamor vas vabim tokrat, pa sami presodite, koliko vam je razumljivo.

Zakaj v Reziji nikoli v zgodovini niso poznali knjižne slovenščine in se nikoli čutili kot del slovenskega naroda, je dolga in zapletena zgodba, ki je v tem sestavku zagotovo ne morem podrobno razložiti. Razlogi so verjetno podobni tistim, ki sem jih navedel pri Brinici, dodatno pa je k temu stanju verjetno pripomoglo dejstvo, da v Reziji ni bilo nikoli narodnega buditelja (vsaj jaz ga ne poznam), ki bi podobno kot Vilijem Černo ob Teru ali Ivan Trinko med nadiškimi Slovenci preproste ljudi vodil tudi po širše slovenski in ne samo po lokalni poti. V knjigah piše, da je bila Rezija s slovenskim prebivalstvom naseljena s severne strani skozi Kanalsko in Železno dolino. V podkrepitev te teze strokovnjaki navajajo podobnosti med ziljskim (koroškim) narečjem v Kanalski dolini. Nekaj primerov: din (dan), test (tast), miša (maša). Ko je kasneje v Reklanici, Dunji in dolini Bele prevladal furlanski živelj, so Rezijani izgubili stik s severnimi rojaki, na vzhodu so jih (pravzaprav jih še vedno) od Posočja ločile visoke gore, zato so se počasi navezovali na Slovence v Terskih dolinah (imenujejo jih Gorjani) preko prelaza Karnica in vasi Učja, ki še dandanes spada k Reziji, in tudi od njih prevzeli nekatere jezikovne značilnosti. Danes je splošno sprejeto, vsaj slovanski jezikoslovni atlas uči tako, da so nadiško, tersko in rezijansko narečje skrajni zahodni braniki slovenskega jezika. Imajo pa Rezijani svoj pravopis, slovnico, slovar in dodane črke v abecedi, ki jih knjižna slovenščina ne pozna. Ob tem mi velikokrat pride na misel, kako bi zvenelo moje (ali kakšno drugo) slovensko narečje v pisani obliki. Zagotavljam vam, da me ne bi dolgo brali, če bi bila Gorniška potepanja napisana v »lokavščini«, ker bi neko čudno mešanico raznoraznih popačenk in inovativnih izrazov, ki so znane samo ozkemu krogu ljudi, komaj kaj razumeli, saj že v vasi na drugi strani hriba za precej besed, ki jih uporabljamo mi, samo debelo gledajo, ker ne vedo, kaj pomenijo. In seveda bi tudi jaz moral izumljati nove črke, ker bi jih bilo petindvajset zagotovo premalo. Za test naj bo tale stavek: »Zaqwaga s uno klejštro prsluanu kje zram zalne?!« Ker uradnega pravopisa (še) ni, sem si ga seveda izmišljal sproti. Kdor bo v celoti pravilno prevedel in ni ravno moj sosed, mu dam takoj za pijačo. Ker nisem žleht, sem vam na koncu postavil dve čisto razumljivi ločili.



Da je rezijanščina zelo težko razumljiva, je pisal že Ivan Trinko, duhovni oče Beneških Slovencev, ki je Rezijo obiskal že pred prvo svetovno vojno. Seveda tudi govor v dolini ni enak in se loči na štiri podnarečja; celo deli vasi imajo različen govor. Na Solbici govorijo precej drugače kot na Ravanci ali v Učji, ki je, mimogrede rečeno, imela leta 1951 še več kot štiristo prebivalcev, danes pa bi jih, tudi zato, ker ni več mejne kontrole, še dvajset težko našteli. Zanimivo je štetje Rezijanov po tako imenovanih dvajseticah. Do dvajset gre tako kot povsod, potem pa: dvajsti anu dan, dvajsti anu dva in tako do devetintrideset. Štirideset je dvakrat dvajsti, šestdeset trikrat dvajsti ...

Vsaka rezijanska vas je vredna obiska. Na Ravanci je v današnjem času poleg ostalih ustanov občinskega središča tudi sedež naravnega parka Julijske Predalpe. Na voljo so nam informacijsko središče, stalna razstava o živi in neživi naravi, soba za projekcije, prenočišča in še marsikaj. Na Solbici lahko obiščete brusaški muzej; to je dejavnost, po kateri so Rezijani najbolj znani in ki so jo opravljali daleč po svetu. Osojane so največja vas v dolini, ki že s svojim imenom naznanja svojo lego. Tu je še bližnja Njivica, pa Bila poleg Ravance in Korito, najbolj odmaknjena vas glavne doline, ki pa je že vrsto let brez stalnih prebivalcev. Ob poti proti Učji leži še vas Liščace, nad katero je vreden ogleda slap na potoku Barman. Vsem priporočam tudi pot v dolino Črnega potoka (v zatrepu je zavetišče), ki se pod greben Muzcev zajeda zahodno od Barmana, in vzpon na Kucer (1422 m). Kljub »neugledni« višini vam zagotovo ne bo žal.

Gremo na turo! Pa ne na Kucer – ta bo na vrsti kdaj drugič - ampak na zelo zanimivo in razgledno pot, ki jo je Tine Mihelič v vodniku odpravil z nekaj stavki v drobnem tisku in to podkrepil z besedami, da gre za manj priporočljiv in pet ur dolg strm dostop do bivaka Marušič na prevalu Peravo. Ni bilo prvič, da so bile majhne črke v vodniku najin zaveznik. Nama se pot ni zdela strma (marsikje drugje je bilo precej bolj pokonci), tudi manj priporočljiva ne, dolžina poti pa je odvisna od tega, s čim jo primerjamo. Midva sva šla samo malo pogledat, kako bi bilo prehoditi Ta visoko rosojansko pot v enem zamahu, in je bil opisani krog samo dobra uvertura. Višinske metre sem sešteval šele doma in prišel krepko čez šest tisoč. No, odkrito moram povedati, da je izhodišče spodaj opisane »kratke« na Solbici slabih 600 metrov visoko, da je treba najprej sestopiti za skoraj 100 »višincev« in se nato zopet vzpenjati vse do Vrha Grubje ali Žrdi dobrih 2200 oz. 2300 metrov visoko. Skupaj s sestopom na izhodišče je to vsega spoštovanja vredna tura z veliko višinsko razliko. Lepo pa je ...

Začnemo torej na Solbici in se skozi zaselek Ladina po poti spustimo do potoka, ki nosi dve imeni - Bila in Rezija. Spodaj prečkamo nekaj stranskih potokov, nato pa se začnemo vzpenjati skozi gozd do planine Ravne. Višje prečimo strma pobočja nad grapo Ronek in se preko zapuščene planine Grubje v ključih povzpnemo na sedlo Peravo, kjer stoji bivak. Pot z oznako 634 je dobro markirana. Ob njej bomo srečali veliko informativnih tabel, se naužili razgledov in morda tudi preskočili ali pa prebredli kakšen potok, a o tem več v nadaljevanju. S sedla se lahko po nezahtevnem brezpotju povzpnemo na Vrh Grubje (v rezijanščini sliši na ime Čarïn) ali pa goro obidemo na severni strani po udobni mulatjeri. S sedla na zahodni strani imamo spet na voljo dve možnosti: navzgor na Senožeče in Žrd ali pa prečimo pod njima, v nadaljevanju pa pod grebenom Ždrinice dosežemo sedlo Buja, kjer stoji zelo prijetno zavetišče. Na Solbico sestopimo po poti 643. Zelo zanimiva in razgledna tura!

Pa še nekaj iz najinega nahrbtnika. Bilo je dan po snežnem metežu na Dveh špicah. Že kmalu za izhodiščem sva ob sestopu do glavnega potoka doživela zanimivo srečanje. Nasproti je prišla skupina planincev srednjih let, ki jim z obraza ni bilo težko prebrati razočaranja in jeze obenem. Pozdravili so s furlanskim »bon di« in po najinem slovenskem odzdravu zelo naglas ponavljali besedo: »Aqua, aqua, aqua!«

»Aha, žejna torej ne bova,« sva rekla bolj sebi kot njim. Čeprav se nama je približno dozdevalo, da spodaj čez potok ni brvi in da je pomladna vodnatost prekinila turo vzpenjajočih se, še preden se je ta dobro začela, sva odvrnila samo internacionalni OK, ali nekaj takega in odšla naprej. Oni pa še kar za nama: »Aqua! Aqua!!!« Ko to ni pomagalo, se je eden od njih (morda Rezijan?!) spomnil na najin »dober dan« in zavpil: »Voda!« misleč, da bova to vendarle razumela in nehala sestopati do potokov, čez katere »ni mogoče priti«. Razumela sva že tisto prej, vendar ... Pa kaj bi govoril ... Saj naju poznate. Oni so naredili križ čez naju in verjetno mislili, da bova kmalu nazaj.

Pri prvem potoku, ki ga je bilo treba prečkati, je bilo vode tako malo, da sva že mislila zares steči nazaj in jim povedati, da si ni lepo privoščiti dveh hribovcev, ki zaradi oddaljenosti nista tod ravno vsak dan. Na to, da bi bilo to popolnoma neupravičeno, ni bilo treba dolgo čakati. Naslednji potok je bil precej bolj vodnat in zaradi tega seveda veliko težje prehoden. »To bo torej ta 'aqua'!« je v en glas priletelo iz naju. No, do neprehodnosti je pa še vseeno kar precej manjkalo. Jaz sem na hitro ocenil položaj, sklenil, da se mi niti sezuti ne bo treba, naštudiral nekaj kamnov, vzel zalet in uspešno (čeprav je šlo za las) pristal na drugi strani. Ne nazadnje sem tako storil tudi zato, ker sem pri čisto vsakdanjih stvareh, kot je bredenje potoka, sam sebi še najbolj nevaren. Po zraku je zame začuda varnejše. Dekle je šlo seveda po pameti – s sezutimi gojzarji v rokah.

Točno tako (»po pameti«) sem pred leti, ko sva sestopila z Jerebice, pod največjim slapom na Možnici storil tudi jaz, a bil pri tem tako zelo neroden, da mi je ob rahlem zdrsu uspelo z roko, v kateri so bili gojzarji, tako lepo zamahniti in vanje ujeti dober liter čiste (takrat še, potem pa ne več, haha) gorske lepotice. Na nasprotni strani sem se sicer obul, a je tako strašno cmokljalo, da sem se nadloge takoj znebil in bos racal proti dolini. Avto je bil seveda parkiran pri Kocu, ob glavni cesti iz Bovca proti Logu pod Mangrtom ... Punca me je v šali priganjala in rekla, da sem počasnejši od otroka, ki je komaj shodil. Branil sem se s tem, da naj sama poskusi, kako je hoditi bos, a takoj dobil odgovor, da bi bil že skrajni čas za ponovno obuvanje, sicer do noči ne bova v dolini. Ne, to pa ne! Dekle obupalo, steklo naprej in mi do mostu čez Koritnico prineslo copate. Pa mislite, da sem jih obul? Ah, trma me je (seveda!) držala vse do avta. »Če sem do tod prišel bos ...«

Ker v Reziji te »napake« (beri: bredenja) nisem ponovil, se je tura lahko nadaljevala. In prav luštno je bilo! Doživela sva veliko novih pogledov, srečala številne živali (ob kozorogih še svizca, belke, pa še kaj bi se našlo) in hodila skozi pravcati cvetlični vrt. Več bi na tako prijetnem »sprehodu« brez globokih prepadov že težko dobila.

Srečno!