Slovenske novice, 20.02.06 – Dejan Ogrinec: Žirija v francoskem Grenoblu se je težko odločila
Slovenske novice, 20. februar 2006
Nanga Parbat
Zlati cepin zapičen
Žirija v francoskem Grenoblu se je težko odločila, kateremu lanskemu alpinističnemu vzponu gre prvenstvo – Na koncu sta bila sama na vrhu Američana Steve House in Vince Anderson, ki jima je uspelo tam, kjer je bil poražen Tomaž Humar
Zgodil se je petnajsti Piolet d"Or. Lokacija Grenoble v Franciji. Pokrovitelj revija Les Montagnes. Prestižna podelitev priznanja za najboljši alpinistični vzpon leta 2005 šteje med alpinisti kot nekakšna olimpijska kolajna. V žiriji je sedel tudi naš legendarni alpinist
Silvo Karo zraven tehle legend: Britanca
Steva Venablesa, Rusa
Valerija Babanova, Korejca
Il Duc Yonga in drugih.
Po nekaj čudnih izborih so se organizatorji odločili, da prireditvi povrnejo vso kredibilnost. Lanski vzponi so bili hudi. Morda prednjači mladi Švicar Ueli Steck, ki ima pri 29 letih za seboj 15 let vrhunskega alpinizma in se je posvetil soliranju najtežjih alpskih smeri. Pred kratkim je opravil prvi zimski vzpon, prvo ponovitev nasploh in še solo ponovitev najtežje smeri Young spiders v zloglasni steni Eigerja, nominiran pa je bil za svoja solo plezanja v Khumbu Himalaji.
Dobitnika Grivelovega pozlačenega cepina sta postala Steve House in Vince Anderson, za vzpon prek Rupalske stene osemtisočaka Nanga Parbata – da, gre za steno, iz katere so s helikopterjem rešili našega alpinista Tomaža Humarja. To so po tihem pričakovali tudi drugi, čeprav so bili vzponi med seboj precej izenačeni.
Tudi druge zgodbe so divje. Plezanje francoske ekipe na gori Chomo Lonzo, ko so nad 7000 metrov plezali težavnostno stopnjo do 6a, ali vzpon Kazhastancev, Denisa Urubkova in Sergeyja Samoilova, po deviški južni steni na Broad Peak (8047 metrov), ki je bila trn v peti številnim himalajskim legendam, in sta bila zadnja dva dni brez vode in hrane. Jedla sta tablete (zdravila), po njih bruhala, a vseeno osvojila vrh. In to ne glede na nevarnosti snežnih plazov, vetra in mraza. Ali Nemca Robert Jasper in Stefan Glowacz, ki sta tri leta naskakovala steno Cerro Murallon v Patagoniji – zelo oddaljeno od civilizacije in ju je stalni divji veter spravil skoraj do psihološkega zloma – da sta jo splezala in da je Jasper dejal: »V Patagonijo ne grem nikoli več.«
Ob takih alpinističnih dejanih nominirancev poslušalec obmolkne. Zato sta Američana, ki ju je sprva za zmagovalca izbralo občinstvo, to nagrado sprejela z vidnejšim veseljem kot pozneje pravo nagrado. Žirija je utemeljila, da za plezanje po novi smeri, prek zelo nevarne stene in osvojitev vrha, ob dveh dneh plezanja tudi navzdol, ko sta spet dokazala, da je pravi alpinizem le dejanje volje, drznosti in močne vizije, res zaslužita nagrado.
Ni jima bilo lahko. Četrti dan plezanja je Steve nehote sprožil veliko snežno gobo, oplazila je Vincea in oba sta preživela po čudežu. Steve je obvisel na eni roki, na enem cepinu, Vince na edinem zavrtanem lednem vijaku, s poškodovano ramo. In kaj sta storila? »Nič posebnega, nadaljevala vzpon,« sta izjavila. Ali da sta na dan vzpona na vrh za prvih borih 60 metrov nad bivakom porabila dve uri in pol (na višini 7500 metrov). Vsak normalen alpinist bi se takrat obrnil. Onadva ne. Če Vince ne bi fizično zdržal, če bi ju prihajajoča fronta stisnila na goro, bi umrla. Zato se je Stevu, ko je Vince izjavil: »Pojdiva naprej, dokler migava, lahko migava,« odvalil kamen od srca. On se je na tihem že odločil, da gre do konca.
In kot da bi se ju gora usmilila: globokega snega ni bilo več, temperatura je zrasla, niti sapice. Na višini okoli 8000 metrov sta plezala brez rokavic, v majicah. Do višine 8125 metrov.
V zahvalo je Steve izjavil: »To nagrado v resnici posvečam vsem alpinistom, ki so že zdavnaj plezali na alpski način, pa jih nihče ni razumel ali jemal resno.«
Dejan Ogrinec