Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Vrh nad Cijanerico (2008 m)

Pojdemo na levi vrhGorniška potepanja: Tako nekako gre to, če vremenoslovci napovedo delno jasno vreme in to vsaj približno tudi drži. Midva sva od tega dobila – snežni metež!


Poletno darilo z neba


Naborjetske gore so dobrih dvanajst kilometrov dolg greben med Kanalsko dolino na severu in Dunjo na jugu. Najvišje se dvignejo na vzhodni strani, kjer v ... in sedlo Čanalut po sodnem dnevuPiparji ...Poldanšnji špici (2087 m) dosežejo najvišjo točko. Proti zahodu se čez vrhove Piparjev (Visoki 2069 m, Srednji 2046 m in Nizki Pipar 2004 m) ter sedla Čanalut nadaljujejo na vrhova Dveh špic (Visoki vrh 2046 m in Vrh nad Cijanerico 2008 m), kasneje pa kljub temu, da ne dosežejo več višine dva tisoč metrov, ponujajo zelo prijetno pohajkovanje, kjer nam bosta zlasti jeseni Lipnik (1950 m) in Vrh Dunje (1961 m) ponudila obilo čudovitih barv in hkrati lepih pogledov na veličastno Montaževo zahodno ostenje.

Dve špici: Vrh nad Cijanerico in Veliki vrh; prav tako naslednjega jutra

Podoba Naborjetskih gora je bila v vojnem času močno spremenjena. Ne bom napisal, da na vsakem koraku, toda pogosto naletimo na vojaške objekte, ki Na sedlo Čanalut pripeljeta tudi dve markirani poti iz DunjePod Vrhom nad Cijanerico je veliko spominov na vojne dnibolj ali manj propadajo, nekaj pa jih je preurejenih v zavetišča. Do njih in naprej na vrhove vodijo poti, ki so prav tako večinoma delo vojaških rok. Na vrhovih Dveh špic je to s predorom in umetno izklesano polico najbolj vidno. Gora tega območja, ki najmanj sameva, je verjetno najvišja in lahko dostopna Poldanšnja špica. Tudi Dve špici imata zaradi zanimive poti veliko obiskovalcev, Lipnik pa, kot že rečeno, največ ljubiteljev gora privabi jeseni. Markiranih poti je dovolj, neoznačenih stezic in brezpotij pa še več, zato gneče, če izvzamem lepe konce tedna na omenjenih vrhovih, zagotovo ne bo.

Kam gremo tokrat? Izbral sem pristop na vzhodni vrh Dveh špic, ki se imenuje Vrh nad Cijanerico, saj naj bi bila severno pod goro polica Cijanerica ali Cijanovica. Ime gore, ki je bolj ali manj pozabljeno, z razlago vred najdemo pri Tumi. Kakor ga je razumeti, je nemško ime (Vildiverspitz) in z njim tudi italijansko (Cima Vildiver) samo popačenka slovenskega Velikega vrha, ki velja za zahodni, višji vrh. Morda bo kdo rekel, da se preveč zanašam na Tumo, ki je naredil tudi kakšno napako, toda boljšega imenoslovja, se mi zdi, da še ni. Vsaj jaz ga ne poznam. Če se kdo z zapisanim ne strinja, naj, prosim, sporoči.

V predoru

Vzpon na ta vrh sem izbral tudi zato, ker ste mi že nekajkrat napisali, da imava vedno srečo z vremenom. Hm, morda res. Drži pa tudi to, da v »nemogoče«Tudi alpski madronščici se ni godilo ravno najbolje Skakljanje ...razmere nisva nikoli silila. Včasih pa se je obrnilo tudi drugače. Kot vidite na fotografijah, lahko tudi na pragu poletja pošteno pada sneg. In to precej nizko … Na pot se bomo odpravili iz Kanalske doline, točneje iz Naborjeta, po katerem je dobil ime celoten greben. Ker izhodišča v tej zelo prometni dolini med Karnijskimi in Julijskimi Alpami v Gorniških potepanjih še ni bilo, morda najprej nekaj besed o tem območju.

Jezikovno zelo pestra Kanalska dolina se razprostira v dolžini dvajsetih kilometrov od Trbiža na vzhodu do Tablje na zahodu, kjer se Bela obrne proti jugu in z novim imenom teče naprej proti Tilmentu. Njeni prvi stalni prebivalci so bili naši rojaki, ki so se v njej naselili v srednjem veku in se večinoma dolga NaborjetVrh nad Cijanericostoletja ukvarjali s poljedelstvom in živinorejo. Kasneje so Bamberški škofje privabili nove koloniste in od petnajstega stoletja naprej so v dolini živeli slovensko in nemško govoreči prebivalci, medtem ko je bil do začetka dvajsetega stoletja delež italijansko in furlansko govorečih ljudi zanemarljiv. Od agrarne slovenske skupnosti je nemško govoreče prebivalce ločilo že to, da so v njihovih krajih prevladovale obrtniške, trgovske in administrativne dejavnosti. Slovenska naselja so ostala Lipalja vas, Ukve, Ovčja vas in Žabnice, nemški živelj pa je prevladal na obmejni Tablji, kjer je še danes od daleč vidna razlika v arhitekturi – predvsem cerkvah v italijanskem in koroškem (avstrijskem) delu vasi, v Lužnicah, Naborjetu, na Trbižu in v Rablju.

Po prvi svetovni vojni je Kanalska dolina, s kranjsko Belo pečjo vred, pripadla Italiji. Seveda se je s tem tudi sestava prebivalstva, ki je že do takrat zelo nihala, močno spremenila. Sredi devetnajstega stoletja je na tem območju živelo nekaj Ob poti je veliko ...... slapovmanj kot tri tisoč Slovencev, nekaj sto več Nemcev in zelo majhen odstotek Furlanov. Po zadnjem popisu, ki ga je opravila Avstrija pred začetkom prve svetovne, je v dolini živelo samo še tisoč sedemsto Slovencev in skoraj štirikrat toliko Nemcev. Po vojni se je seveda občutno povečal delež italijansko govorečih prebivalcev, ki so danes večina (dobrih sedem tisoč ljudi), za slovenski in nemški živelj pa so dovolj stotice. Slovensko besedo boste dandanašnji najpogosteje slišali v Ukvah in Žabnicah, kjer se slovenščina uporablja v bogoslužju in nižjih srednjih šolah. V najprej omenjeni vasi, ki jo je pred leti prizadela huda povodenj, imajo tudi Slovensko kulturno središče Planika, ki je pripomoglo k temu, da je nedavno izšla monografija Slovenščina med jeziki Kanalske doline. Knjiga je delo Nataše Gliha Komac. V ponedeljek je bil objavljen pogovor z njo v zadnjem prispevku radijske oddaje Sotočja, ki je posvečena našim rojakom v zamejstvu. Vabljeni k poslušanju!

Kanalska dolina se ponaša z najnižje ležečim prelazom v Alpah, ki pa ga, kot tistega v bližini Rateč in onega na Toblaškem polju, pravzaprav sploh ne Kdo je danes zadolžen za kurjavo?Aha, ti si. Le pazi, da ne bo kaj narobe ...opazimo. Pri Žabnicah je na dobrih osemsto metrih razvodje med Jadranskim in Črnim morjem. Ziljica in Bela tečeta vsak v svojo smer, pa čeprav sta njuna pritoka Belica in Trebiža z Višarskim grabnom na polju pred vasjo zelo skupaj in ju ne ločujejo visoka gorska sedla. Dolina je tudi zaradi geografskih značilnosti zelo dobro prometno razvita. Poleg deželne ceste so sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja končali avtocesto, še kasneje pa zgradili sodobno železniško povezavo, ki z Železno in Kanalsko dolino opravi večinoma pod zemljo.

Če vreme ne želi sodelovati, si lahko romantiko ustvarimo sami

Več o tem območju si lahko preberete v literaturi, ki v sliki in besedi govori o Kanalski dolini (ne pozabite na odlično fotomonografijo Kanalska dolina Milana Grega in Rafka Dolharja!), jaz vas moram peljati v hribe, sicer do konca objave še do vznožja ne bomo prišli …

Naše izhodišče je torej Naborjet (710 m), ki je v času Napoleonovih vojn odigral pomembno vlogo. Francozi so tod leta 1809 prebili utrdbo, ki jo je stotnik Hansel s tristo HrvatiOgulinci branil do konca. Nema priča o tem dogodku je Na začetku poti ...... 605spomenik nad vasjo. Pot številka 605, ki je na začetku še cesta (zelo priporočam zemljevid Tabacco št. 18 ali 19), nasproti naselja prekorači Belo in pod avtocesto pripelje do potoka Palug. Kot zanimivost: Tuma piše, da ime izhaja iz slovenske besede polog. Sprva hodimo po kolovozu, nato pa stopimo na prijetno pot, ki nas brez omembe vrednih težav pripelje do sedla Čanalut (1830 m) med Dvema špicama in Piparji. Če sem malo ciničen, vam tudi sneg na začetku poletja ne bo toliko zabrisal markacij in steze, da ne bi našli poti naprej. Na sedlu zapustimo pot 605, ki »sestopi« v Dunjo, se obrnemo desno na 649 in v kratkem dosežemo zavetišče Bernardinis, ki ni drugega kot lepo (pre)urejena vojaška zgradba iz prve svetovne vojne. Kadar se je treba posušiti ali kako drugače oskrbeti pride (preverjeno!) še kako prav.

Od zavetišča se povzpnemo skoraj na vrh vzhodnega vrha Dveh špic (kratek brezpotni vzpon na Vrh nad Cijanerico ni zahteven), ga nato s pomočjo predora Ko na drugi strani pogledamo iz predoraNa Vrh nad Cijanericoprelisičimo pod zemljo (svetilka!), se na drugi strani spustimo v škrbino, skozi okno dosežemo polico in se po izpostavljenem prečenju z druge strani povzpnemo na zahodni vrh Dveh špic, Veliki vrh. Tako nekako gre to, če vremenoslovci napovedo delno jasno vreme in to vsaj približno tudi drži. Midva sva od tega dobila snežni metež, se zaradi njega zavlekla v zavetišče, nato pa, ko je vsaj padati nehalo, odšla do ruševin. Ob vhodu v predor, ki mu poletna »plundra« ni prišla do živega, sva se morala skloniti, nato pa še stakniti glave in skleniti, da je dovolj. Kratek vzpon na vzhodni vrh je bil v danih razmerah čisto dovolj. Ko bi se vsaj kam videlo …

Veliki vrh z Vrha nad Cijanerico

Do najinega naslednjega snidenja z Dvema špicama ni bilo treba dolgo čakati. Prišla sva iz Dunje. Pa sonce je sijalo. In zelo daleč se je videlo … A o tem kdaj drugič.
 


                gorisekgorazd@gmail.com


 

www.gornik.si



Poldanšnja špica, Piparji in
Dve špici pred vzponom


Takšna je bila videti Poldanšnja
špica naslednje jutro


Čez potok Palug


Po dežju ...


... do sedla Čanalut ...


... in s snegom ...


... proti zavetišču ...


... Bernardinis


Predor pod Vrhom nad
Cijanerico


Roža s križa


Zahodna stena Nizkega Piparja


V steni (dobesedno!) na vzhodni
strani sedla Čanalut


Naborjet skozi okno


Slečnik


Sestop ...


... v (Kanalsko) dolino


Slapovi in Piparji nad njimi


Bela z Naborjetom ...


... in Podgorskim vrhom


Na vzhodu se dela dan. Hm,
tokrat na zahodu!


Zvečer ...


... in naslednje jutro



Arhiv:
Gorniška potepanja

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti