Družina, 12.06.06 - Jože Zadravec: dr. Rofko Dolhar, zdravnik, pisatelj, politični delavec, univerzitetni profesor je svojo ljubezen do gora izpisal...

Družina, 12. februar 2006, str. 10
Naš pogovor

Po knjigi Od Trente do Zajzere se razkriva Dolhar: ljubitelj slovenskih gora, prijazen in dobrohoten, čuteč, odprt za lepoto narave, klicar k humanim odnosom med ljudmi. V njej spremlja priznanega alpinista Juliusa Kugyja (1858-1944), izbira najlepše odlomke iz njegovih del, jih med seboj povezuje z lastnimi refleksijami. Ko hodi po Kugyjevih sledeh, zažive slovenske gore, a tudi naša preteklost v obdobju Kugyjevega življenja, ki se je začelo v kozmopolitskem Trstu pred prvo svetovno vojno in se tam tudi končalo, ko se je iztekalo kruto nasilje druge svetovne vojne. Drobec s konca knjige odstira vpogled v Kugyjevo in Dolharjevo čutečo dušo: »Tako truden sem že vsega, moj dragi prijatelj! Edino eno željo še imam: da bi še enkrat slišal Sočo in šumljanje trentarskih gozdov. Potem bi lahko umrl.« Prijatelju Avčinu je Kugy v izvod svoje knjige Iz življenja gornika s tresočo roko zapisal besede iz Svetega pisma: »Vzdigni svoje oči h goram, od koder prihaja pomoč!«

Dolhar (rojen v Trbižu leta 1933), zdravnik, pisatelj, politični delavec, univerzitetni profesor (anatomija človeka), je svojo ljubezen do gora izpisal še v drugih delih: Pot v planine, Človek in cesta, Pot iz planin, Moji kraški sprehodi, Prgišče Krasa, Vabilo v Julijce, Romanje v Julijce in Stezice. Na RAJ Trst A je imel pet ciklov predavanj: Izleti po gorah, Iz planinskega dnevnika, Bližnja in daljna smučišča, Alpske poti in smeri. Vrsta razprav in člankov Dolharja razkriva tudi kot zanesljivega izvedenca za medicinsko znanost.

Kanalska dolina, čas otroštva in mladosti... Razpon med Kanalsko dolino in Trstom je kar dolg in pomemben, če pomislim, da sem iz domačega kraja odšel, ko mi je bilo dvanajst let, in prestopil iz italijanske šole v slovensko okolje. Za ta korak gre vsa zasluga in hvaležnost mojemu očetu. Razen let univerzitetnega študija, ki sem ga opravil v Padovi, torej od gimnazijskih let, živim v Trstu, kjer delujem kot zdravnik in do nedavnega tudi kot univerzitetni profesor. V »planinski raj« me še vedno vleče - hribi so namreč zame še vedno nekaj najljubšega na svetu. Preplezal sem jih po dolgem in počez. Vračam pa se tudi zato, da obiščem in kaj pomagam prijateljem, ki si prizadevajo kaj postoriti na narodnostni njivi. Priznam, da imam glede tega nekoliko slabo vest. Zavedam se namreč: če njivo zapustijo ozaveščeni in izobraženi, tedaj pač na domači njivi zmanjka delavcev. To slabo vest si skušam olajšati s političnim in kulturnim delovanjem, ki seže tudi v rodno dolino. Tudi moje, že kar dolgo politično delovanje sloni na istem prepričanju. Mnenja sem namreč, da sem dolžan družbi, iz katere izhajam, po svojih močeh vrniti. To še posebej velja zame, ki sem se iz Kanalske doline preselil v Trst, torej v ugodnejše narodnostno in družbeno okolje.

Neoporečni svetilnik slovenstva, vere in kulture v Kanalski dolini je v Žabnicah rojeni teolog, božji služabnik dr. Lambert Ehrlich... Materinega strica dr. Lamberta se sam dobro ne spominjam. Ko smo ga namreč v Ljubljani nazadnje obiskali, preden so ob izbruhu druge svetovne vojne zaprli italijansko-jugo-slovansko mejo, sem bil še otrok. V spominu pa imam iz pripovedovanja sorodnikov neko anekdoto: od doma v Žabnicah so mu večkrat pošiljali perilo in obleko, pa je vedno sproti razdajal svojim revnim študentom.

Oče Alojzij je bil ljubitelj gora, zaveden Slovenec, varuh slovenske besede, pomočnik ljudem v stiski... Bil je vesten in požrtvovalen zdravnik in ljubitelj gora, ki ga težke okoliščine, v katerih je živel in delal, niso nikoli upognile ali zlomile. Zavidljivo razgledan je bil - literarno, politično, strokovno - kar je bilo nenavadno za naše hribovsko okolje. To je življenjski zgled, s katerim se ni lahko meriti. Spomini so seveda največ vezani na skupne obiske domačih gora, ki so se začeli že v rosnih otroških letih in kasneje med poletnimi počitnicami. Pa tudi na mnoge pogovore o pogledih na življenje, ki se, kot je naravno, niso vedno v vsem ujemali. Lahko bi bilo obojega več, a razdalja in obveznosti omejujejo čas in priložnost za srečanja. In njegov prezgodnji odhod je pustil še marsikaj nedorečenega.

Očeta so sicer vzele gore, sinu je pustil ljubezen do njih ... Oče me je zavezal, da ohranjam in nadaljujem ljubezen do gora. To potrjujejo tudi moje knjige, članki, razprave ... Bivak pod Montažem, V viševem severozahodnem žlebu, Dve poti s Koroške, Dva kraška sprehoda... Pot v planine, Pot iz planin, Človek in cesta. Da naštejem vsaj nekatere! Obisk hribov mi je postal življenjska nuja, ki jo sedaj vsaj deloma nadomeščam z obiskom Krasa; ta se mi je zelo priljubil in ga vsak dan imam na dosegu. Pomaga mi preživeti, saj si lahko ob tem dobesedno razgibam mišice in prezračim misli. To mi koristi seveda pri siceršnjem udejstvovanju, tudi literarnem.

Prenekaterega utegne presenetiti: znanstvene razprave v italijanščini, potopisi v slovenščini ... Slovenščina je bila vselej moja materinščina, to se pravi moj poglavitni sporazumevalni jezik. Doma nismo nikoli govorili drugače kot slovensko. V italijanski otroški vrtec me starši niso pošiljali prav zaradi tega, da ne bi prezgodaj prišel v stik z obvezno italijanščino. Iz anagrafskih in zgodovinskih razlogov pa sem potem opravil šest let šolanja v italijanščini, dokler me ni oče poslal v Trst prvi dan odprtja slovenske šole. Znanstvene razprave pa sem pisal v italijanščini, ker sem pač trideset let bil univerzitetni učitelj na Univerzi v Trstu, kjer sem poučeval anatomijo človeka.

Skladbe, to so moji otroci, radi povedo skladatelji. Moje knjige, moje pesmi, to so moji otroci, govorijo pisatelji in pesniki... Ali naj kaj podobnega povem tudi sam? Gotovo je zame - kot prvi otrok - najljubša prva knjiga Pot v planine, ki sem jo v samozaložbi objavil davnega leta Gospodovega 1965. Za to imam več razlogov. V posvetilu sem med drugim zapisal: »Za nastanek te knjige gre vsaj trojna zasluga mojemu očetu. Vcepil mi je ljubezen do slovenske besede. Nadalje se imam očetu zahvaliti, da me je že kot otroka jemal s seboj v gore, kjer sem mogel spoznati njih skrivnosti in njih čar. Končno sem tudi prvi fotografski aparat in osnove fotografske tehnike dobil od očeta, tako da lahko bralcu razen svoje besede podarim tudi nekaj planinskih podob.« Ta prva knjiga vsebuje zapiske iz mojega izletnega zvezka. Ko me je oče učil doma slovensko pisati, je namreč bilo najbolj naravno, da sem za domačo nalogo opisal nedeljski izlet. Tako se je začelo moje slovensko opismenjevanje, ki mi je potem prišlo v navado. Za objavo izletov po Julijcih pa so me naprej naprosili uredniki slovenskega tržaškega radia... in tako se je nadaljevalo. In res sem vesel, da sem se s svojo prvo knjigo vsaj malo oddolžil svojemu očetu, ki se je potem že čez štiri leta ponesrečil v gorah.

Nikoli ne manjka »virusov«, ki ogrožajo naše rojake na Tržaškem, v Kanalski dolini in Beneški Sloveniji... Vendar je treba ločiti: Kanalsko dolino in Benečijo od Goriške in Tržaške. V Kanalski dolini je znanje domačega koroškega narečja dandanašnji omejeno na maloštevilne domače družine v Žabnicah, Ukvah in Ovčji vasi. Mešani zakoni in italijansko družbeno okolje seveda pospešujejo asimilacijske procese. Zavestno učenje slovenščine je za zdaj omejeno na zasebni pouk, ki se ga udeležuje le nekaj desetin otrok in odraslih; za to skrbi slovensko kulturno društvo Planika. Zadnje čase se slovenščina poučuje tudi kot jezik okolja in domače tradicije v osnovni šoli. Na podlagi zadnje manjšinske zakonodaje in sedanjih kulturno razgledanih in manjšini naklonjenih upraviteljev je upati, da bo pouk slovenščine prišel tudi v redni osnovnošolski ali vsaj pošolski pouk.

V Benečiji se je v zadnjih dvajsetih letih položaj bistveno izboljšal, ker deluje vedno bolj uspešno dvojezična osnovna šola in otroški vrtec v Špetru. V Videmski pokrajini so prebivalci skoraj popolnoma pod vplivom italijanskih elektronskih medijev. Sicer je mogoče sprejemati slovenski tržaški in ljubljanski radijski program, televizijski program pa zelo omejeno. Na tem, danes tako vplivnem področju bi bilo treba še veliko narediti. Na Tržaškem in Goriškem ni problemov s šolanjem, obstajajo pa še vedno hude težave z elektronskimi mediji, saj tržaške slovenske programe zelo slabo sprejemajo, ljubljanske pa samo po srečnem naključju. Odkar je padla železna zavesa, izginilo komunistično strašilo in se odpirajo meje, ki bodo čez slabo leto popolnoma odpadle, se izboljšujejo odnosi med Slovenci na obeh straneh državne meje, s tem pa odpadejo tudi nekatere mentalne pregrade in predsodki. Slovenščina postaja tako tudi zelo koristna.

Ali je še mogoče ustaviti ugašanje slovenstva ...? Radi pišemo in govorimo o enotnem slovenskem kulturnem prostoru, ta pa je vedno bolj programska floskula, namesto da bi ga povsem stvarno uresničevali. Ta naloga ne more biti le domena nekaterih kulturnih delavcev in večjih kulturnih ustanov. Od Monoštra in Celovca do Čedada, Gorice in Trsta morajo krožiti informacije in kulturne dobrine v obe smeri, to je iz slovenskega središča na obrobje in obratno. V tem smislu bo treba popraviti nekatere napake, ki so bile narejene tudi v zadnjih časih. Včasih je imel osrednji slovenski časopis Delo svojega stalnega dopisnika v Trstu za celotno italijansko zamejstvo, imela ga je tudi RTV Slovenija. Sedaj tega ni več. (Ni pojmljivo, da RTV ekipa iz Kopra pride v Trst s pogoji, ki veljajo za inozemstvo.) Izmenjava televizijskih sporedov je skoraj enosmerna v smislu, da je v zamejstvu omogočen prenos osrednjih TV programov Ljubljane in Kopra ob dostojnih urah, prenos naših zamejskih programov na osrednjem slovenskem omrežju pa takrat, ko velika večina gledalcev že spi.

Sodobni tehnološki pripomoček medmrežje bi moral vse omenjeno zelo olajšati. Potrebna pa ni samo dobra volja - stvari je treba udejanjiti; za to mora biti odgovorna posebna ekipa. Šolski izleti osrednjih slovenskih šol naj imajo za cilj tudi celotno zamejstvo, da o poučevanju zgodovine in zemljepisa zamejstva sploh ne govorimo. Za zamejca je namreč najbolj žaljivo, če se mu osrednji slovenski prebivalec čudi, da zna slovensko govoriti, pisati in brati, ker sploh ne ve, da imamo v zamejstvu tudi slovenske šole in druge kulturne ustanove. Skratka: meje padajo na terenu, pasti morajo tudi v naših glavah. Čez eno leto bomo vsi Slovenci hodili po celotnem ozemlju, na katerem živimo, brez potnega lista in z enakim denarjem v žepu. To mora biti edinstvena priložnost za slovensko globalizacijo. Žarišče vseh Slovencev mora biti Ljubljana, ne Budimpešta, Dunaj ali Rim. Samo tako bomo vsi zamejci, tudi mlajši rodovi, čutili Slovenijo za svojo matično domovino.

Pri ohranjanju slovenske besede v zamejstvu je vselej imela velik pomen Cerkev na čelu z duhovniki... Nekoč so bili, posebno v Kanalski dolini, dušni pastirji poklicno odgovorni za osnovno opismenjevanje otrok, ki je bilo tedaj v slovenskem jeziku. V času fašizma se je slovenščina, vsem prepovedim navkljub, po zaslugi neustrašnih duhovnikov, ohranila pri bogoslužju. Tudi verouk se je nekoč poučeval v slovenščini in bil tako pomemben dejavnik poučevanja slovenskega jezika. Žal so se stvari po drugi svetovni vojni v Videmski pokrajini precej spremenile. Verouk so začeli poučevati v italijanščini, ker otroci niso dovolj obvladali slovenščine, dušni pastirji pa se niso čutili odgovorne, da bi jo poučevali. Tako se je slovenščina ohranila, vsaj deloma, pri bogoslužju, ponekod pa se je uveljavila metoda dvojezičnega, torej italijansko-slovenskega, na Sv. Višarjah celo trijezičnega - slovensko-italijansko-nemškega bogoslužja. V romarski cerkvi se je pač ta praksa uveljavila zaradi raznolikosti romarjev. Omeniti je treba, da je po celotnem deželnem ozemlju zaradi naravnih okoliščin in zaradi pomanjkanja poklicev vedno večje pomanjkanje slovenskih dušnih pastirjev. Pomoč iz matične domovine je izredno pomembna in dragocena, da vsaj deloma rešuje pomanjkanje domačih duhovnikov. Nekaj dušnih pastirjev večinskega naroda, ki so se naučili slovenščine, so le častna izjema. Pohvaliti je treba, da se zadnji tržaški in goriški škofje učijo slovenščino in jo načelno uporabljajo.

Slovenci smo vsemu navkljub narod prihodnosti... Gotovo imamo Slovenci vse atribute naroda, posebno sedaj, ko smo pred petnajstimi leti dobili še lastno državo. Ker smo narod prihodnosti, moramo enkrat za vselej pospraviti preteklost. Toda ali moramo za to res počakati, da metla narave opravi svoje? Škoda je zapravljati čas, a morda res ni druge rešitve kot potrpljenje. Glede prihodnosti osrednjega narodovega telesa zato nisem zaskrbljen in mislim, da si na marsikaterem področju ni treba izmišljevati novih poti in metod, dovolj je, če se zgledujemo po majhnih državah, recimo skandinavskih ali baltskih. Tudi glede uporabe jezika me ni strah. Jasno je, da bo angleščina postala lingua franca v vsem civiliziranem svetu, to pa še ne pomeni, da se bomo odpovedali materinščini. Koliko nas bo Slovencev spričo skromne rodnosti v prihodnosti ostalo, je pa drugo vprašanje, s katerim se ukvarjajo demografi. Tudi na obrobju narodovega ozemlja bo gotovo ostalo neko trdno narodno zavedno jedro. Tu pa poleg demografskega dejavnika, žal, še vedno deluje asimilacija. Glede te lahko z zadovoljstvom gledamo le na Benečijo zaradi razveseljive uspešnosti dvojezične šole v Špetru, drugod pa se tolažimo z vpisom otrok, ki prihajajo v naše šole iz mešanih zakonov. Nekateri strokovnjaki so mnenja, da je to pozitiven, celo odrešilen dejavnik. Tudi če je to res, pa je gotovo vprašanje zase, kolikšna je raven znanja materinščine, ki ga otroci iz takih razredov odnesejo. Gotovo je to problem, s katerim se morajo ukvarjati strokovnjaki, a tudi starši, saj menim, da vzgoje in učenja otrok ne smemo prepustiti zgolj šolnikom. Ustavitev ali vsaj upočasnitev asimilacije pa je odvisna tudi od stvari, ki sem jih omenil pri drugih odgovorih.

Petnajst let traja ta naša »matična« in »demokratična« Republika Slovenija, potem ko se je sam od sebe »zrušil prejšnji totalitarni režim« ... Nekoč sem slovenskemu kolegu povedal kot zdravnik, čeprav mi je vprašanje postavil kot političnemu delavcu. Rekel sem namreč tole: ko bo mlada država prebolela otroške bolezni in prerasla puberteto, se bo vse normaliziralo, kajti natura non facit saltus (narava ne dela skokov, Leibnizov aforizem) in zgodovina tudi ne. Osebno mislim, da se je Slovenija v razmeroma kratkem času postavila na svoje noge, če pomislimo samo, da je bilo treba zamenjati vso prejšnjo zakonodajo in se povrhu še prilagoditi zahtevam za vstop v Evropsko zvezo. Uveljavila se je v mednarodnem okolju, na kar smo lahko vsi samo ponosni. Da pa se pri tolikšnem delu lahko naredi kakšna napaka, je povsem razumljivo, saj napake delajo tudi države, kot ta, v kateri nam je dano živeti, ki imajo daljšo tradicijo demokratične ureditve.

Vsekakor z zaupanjem in ponosom gledam na razvoj države Slovenije, ki jo imam za svojo matično državo, čeprav mi je dano živeti v drugi državi, ki je tudi sama kriva, da je ne moremo imeti za svojo, tudi zato, ker mačehovsko ravna z manjšinci.

Pogovarjal se je
JOŽE ZADRAVEC