Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Alpinistika v živi krščanski etiki

1938

»Na višinah prebivajo vzori in z višin prihaja tudi moč, ki jim daje na zemlji podobo in življenje.
Na višine pa vodijo strme in raskave steze; le močna duša in krepka volja jih more doseči.«

Alpinist C. Ferrini

torek, 31. maj 1938, ob 20:29, Boris Štupar, ogledov: 1378

Dr. Alojzij Merhar : Morda bo kdo pričakoval, da najprej razložim, zakaj pišem o alpinistiki, ko nisem iz vrst alpinistov ne njih organizator ne njih pisatelj, kvečjemu njih prijatelj, kar sem tu in tam zapisal tudi že v Planinskem Vestniku.

Saj bi mogel navesti tri, štiri razloge za to, pa se bojim, da bi bil preveč oseben, namesto stvaren; tako bi s peresom ne bil tam, kjer hočem biti - pri stvari sami.
Tega pa ne pišem kot svetovalec v duhu očetovskega opomina, marveč le kot duhovni spremljevalec v duhu stvarnega interesa. Ni namreč mogoče - to potrjuje tudi Slomškovo »Slovo Solčavskim planinam« - biti duhovnik in ljubiti gore, pa ne se v besedi razvneti zanje. Trikrat, in 21. rožnika 1861 poslednjikrat, je Slomšek obiskal »Solčavske planine« in tedaj jih je pozdravljal prav v smislu prave alpinistike.
Alpinistika je s svojim pomenom, namenom in imenom vred še vedno velik problem. Nas Slovence, ki smo po svoji zemlji zajeti v krog veličastnih, svetovno znanih vrhov, bi moralo s posebno zavzetostjo zanimati to vprašanje. Nismo se še izkazali dovolj zavedne in hvaležne za te velike gorske sklade in zaklade in nismo jih še prav izkoristili ne v gospodarskem ne v narodnem ne v socialnem ne v kulturnem in najmanj v etičnem pomenu. To, da so naše oči, zlasti v poletnih nedeljah in praznikih, obrnjene v gore, ni še dokaz, da smo v njih že našli, kar bi mogli in morali najti. Nasprotno: naše vračanje z gora le prevečkrat dokazuje, da v njih nismo našli svetišča miru. Nekaj nejasnega, zmedenega, nemirnega se vrača z nami domov. Harmonije boljšega in lepšega sveta niso dosegle poti v našo obteženo naravo.
Vsako gibanje, tudi hoja po gorah, pridobiva na vrednosti in posebnosti le po svojih ciljih. Višji so cilji, po katerih planinec hrepeni, večji je tudi on sam. Visoki cilji zahtevajo velikih žrtev.
Cilj alpinistov je pa en sam: »Bodi, kar si!«
Kdor pogleda našim mladim alpinistom v obraz in kdor opazuje njih vztrajno in smotrno delo, ta takoj spozna, da je to tisti rod, ki bo najviše dvignil našo slovensko zastavo. Gore še niso nikogar odpustile neblagoslovljenega in neobogatenega, kdor se jim je bližal in bival v njih s čistim in velikim namenom.
Sir Humphry Davy, eden največjih angleških prirodoslovcev, je v gorah, tudi v slovenskih gorah, najbliže zagledal: »Vero – jasno večernico in jutranjo zvezdo, ki bo posijala skozi sence in mrak smrti.« Alpinistika je, dasi visoka, vendarle revna beseda za ves idealizem dejanskih ljubiteljev gora, za vse to, kar pravi alpinisti v resnici so in hočejo biti. O teh in le o teh razmišlja pričujoča razprava.

Alpinistu je hod v gore beg iz ozkosrčnega sveta, molk s človekom in pogovor z Bogom ali tih dvogovor duše z božjo naravo. Med alpinisti najdete fine, globoke ljudi, ki jim ni nič za lastno eksistenco; le misel na druge jih drži in dviguje. Med njimi so dragoceni, nesebični, čisti značaji; plemeniti, dobri, tudi z Bogom združeni ljudje. Življenje zelo ljubijo, vendar ne toliko s strahom kakor z upom, da se za smrtjo skriva šele pravo življenje. Grom v gorah jim napravi silnejši vtis o poslednji sodbi, kakor bi mogla to doseči Cherubinijeva veličastna skladba »Dies irae«. O takem alpinistu, ki se je v gorah ponesrečil, se je glasila osmrtnica: »Padel je v prepad, planil je v luč.«
Čim bolj je človek dozorel, tem bolj je dobrohotno zavzet in odprt do vsega, kar je mlajšega, svežejšega, pogumnejšega in krepkejšega. Kamor ne poseže razvoj, tja se obesi zastoj. Mlada alpinistika si je z realnim delom v gorah zgradila lasten svet in nazor, ki ni brez Boga, brez Stvarnika in tudi ne brez višjega cilja. Velike so še daljave in razdalje, ki jih ločijo do končnega cilja; vendar mladi alpinisti čutijo, da so na pravi poti. Gore so jim božje poslanke; zato jih ljubijo, se jim zaupajo, pri njih so doma in v njih jim je domače.
Alpinistika je šola modrosti, ki naj stori alpinista dobrega, lepega, čistega, harmoničnega, novega človeka. Preden nekaj ukaže, se prej odloča in, preden se odloči, še prej preiskuje, kaj bi bilo v danem primeru pravilno. Pri tem služijo alpinistu štiri reči: spomin, presodnost, poučljivost in iznajdljivost. Spomin zbira zaklade skušenj, svojih in drugih; presodnost se s praktičnim pogledom ozira na vsakokratni slučaj; poučljivost se posvetuje in poučuje pri drugih, zlasti pri starejših alpinistih, ki imajo zdravo sodbo, čeprav je vselej ne utemeljijo; iznajdljivost pa ohrani povsod prisotnost duha. To so štiri stopnje, po katerih stopa bister razum obzirno in previdno. Moder alpinist se nikjer in nikdar ne prenagli s površnost jo in lahkomiselnostjo; vselej in povsod je preudaren, razsoden in previden. V modrosti je prva vrednost alpinistike.
Alpinistu gre za živo krščansko etiko. Dobra in trdna volja, kakor je potrebna, mu ne zadošča, alpinist hoče dejanj, poskusov, naporov, zmag. Kdo more pogledati v duševne globine vztrajnega alpinista: v te notranje dvige, zdihe, upe, navdihe, nagibe? Tako more biti plezanje zanj le podoba notranjega pokreta, ki se vrši v alpinistovi duši: tu v notranjem morejo biti višine in strmine še veličastnejše kakor v vnanjem gorskem svetu.
Alpinistika je v svojem najlepšem in najvišjem pomenu: izlivanje božje v dušo. Izrekli smo veliko, komaj sluteno resnico, da se komu kje takoj zbudi vprašanje: »Kako to mislimo?« »Alpinist,« da govorimo jasneje, »dela, kakor bi pripravljal Bogu pot v dušo, kakor bi hotel odnesti vse grče in griče, izpolniti vse nižine, voditi vse gorske vire, skratka: kakor bi hotel doseči nekako izravnanje med naravo in nadnaravo, med vidnim in nevidnim svetom.« - Priznamo, da ni lahko najti pravega izraza, kjer gre za prehod iz materialnega kroga v duhovni krog. Alpinistika je resničnost, ki ne bo nikoli umljiva zanj, čigar delo v skalovju bi bilo pomanjkljivo, zanikrno in površno.
Pričakovanje in stremljenje človekovo je na vseh poljih in v vseh poklicih zelo prevarljivo. Kako bi moglo biti v alpinistiki drugače! Tudi alpinistika si ne domišlja, da bi v svojem svetu ustvarila popolnega človeka. Človek ni nikdar dovolj izčiščen; popolnoma v sebi skladnega človeka ni: v slehernem spi zver, preti prepad, grozi tema - popolnoma čistega človeka ni. Toda, bolj ko se kdo približuje čisti naravi, bolj se potaplja v tajne božjega stvarstva; čim opreznejši in potrpežljivejši in tako tudi spoštjivejši gre mimo njenih veličastnih podob in pojavov, toliko bliže bo popolnemu človeku. Ni alpinistika k temu edina pot in edini način; toda ena pot in en način je vendarle.
Bog hoče, da so ljudje, ki so več kakor samo navdušeni za gore ... , ki iz proste volje store, kar bi sicer nihče ne storil za denar. Prizadevanje za spopolnitev je toliko draže, kolikor manj se mu obeta zemeljsko plačilo. »Koliko ti država plati?« je vprašal seljak v bosenskih hribih slovenskega smučarja, ki je smučal po strmem grebenu. Ti čudovito preprosta miselnost! - Pa ostanimo resnični in resnobni. Kulturna alpinistika dviga vedno mogočneje svoje drzne peruti, da bi zbudila vihar, ki bi pobral prah z naših vsakdanjih potov in predmetov, poslov in poklicev. Pribita na križ svojega idealizma, bo zmogla svoje delo in dosegla svojo zmago, kakor jo je za alpiniste slutil Rihard Strauss v svoji »Alpski simfoniji«. V dušo pristnega alpinista je pogreznjena trdnost resničnosti, kakor skala, na kateri stoji alpinist. Vsa ta resničnost pa je trezna in napravlja trezne, ponižne in skromne ljudi, ki so hvaležni za vsak dobrohoten namigljaj in podvig.
Alpinistika pa se zaveda tudi velike odgovornosti, da vodi ljudi k notranjemu napredku na tako borben in možat način. Seveda ne misli, da bi to dosegla pri slehernem svojih borcev; pa tudi tega ne misli, da bi pri komerkoli to dosegla že danes ali že jutri; ne naenkrat, ampak polagoma. Vsakdo ve, da so s tem združene velike nevarnosti. Katera lepa stvar je brez njih? Večja in višja je stavba, večje in daljše vrže sence. Tu velja pravilo: »Poglej zvezde, spoštuj ulico!« Alpinistika, ki hoče vzgajati značaje, mora biti jasna, stroga, neizprosna kakor naturna postava, ki dela kristale. To je alpinistika v etičnem, ne geografskem pomenu.
V etičnem pogledu pomeni alpinistika novo orientacijo, nov kulturni pojem, novo kulturno fronto. Alpinistika je izluščeno jedro vsega dobrega in lepega, kar morejo dati gore njemu, ki ni samo njih navdušen občudovalec, ampak tudi njih zaveden zmagovalec; ali vsaj tak, ki se zaveda resnega pomena svojega napora in dela v skalah. Pravemu alpinistu ne gre za to, da veliko vidi, ampak za to, da veliko premaga. Ne v širino, ampak v globino sega njegov pogled. Vse, kar v alpinistiki ni tako, je le slab njen posnetek ali celo njen škodljiv izrastek. Predrznih, brezobzirnih, gorjancev šege in navade zaničujočih hribolazcev ne štejte v isto vrsto z alpinisti! Komur še imponira kričava in razbrzdana lastna mladost, tega še ni obsenčila alpinistika s senco svojih zmagujočih kril. Kdor se hodi v gore razgovarjat in zabavat, ta je stopil komaj na prvo stopnjo alpinske šole. Med alpinisti ni vseh teh izrastkov in jih noče in ne sme biti. In kdor bi v tem oziru hotel nastopiti zoper nje, bi bil zanje nič več in nič manj kakor don Kihot.
Toda ne samó samozatajevanje, ampak tudi in še mnogo bolj samopožrtvovalnost je cilj in uspeh alpinistike. Resnično tovarištvo! Alpinisti niso brezsrčni ljudje. Ni kmalu organizacije, kjer bi imeli udje toliko prilike za izkazovanje medsebojne ljubezni, kakor je skupina alpinistov. In v takih prilikah, še bolj v neprilikah, se alpinisti tudi izkažejo v nesebični ljubezni do bližnjega. Življenje in delo v gorah je zanje polno resničnosti, polno presenečenj, pa tudi polno žrtev. V žrtvah za njihove vzore je njih mir. Prav zato je alpinist zdrav človek, ker je nesebičen. Sebičnost dela človeka bolnega. Človek postane in ostane zdrav ne po naukih, ki jih sprejema, ne po mislih in željah, ki jih v sebi vnema, ampak po živih dejanjih, s katerimi se zavzema za dobrobit bližnjega. Alpinistika je borbenost in ljubezen v objektivnem svetu. Alpinist se hoče žrtvovati; nositi more sebe in druge, ker je mlad in močan. Alpinist je večno mlad; v tem je skrivnost njegovega veselega udejstvovanja tudi tedaj, ko mu telesne moči odpovedo neposredni stik z gorami. Alpinist je božji otrok v božji naravi, občuduje in vprašuje, raste in se spopolnjuje v svoji notranjosti. In ko bi drugega ne dosegel, kakor le sebe spopolnil, bi bil umetnik v življenju in njegova duša bi bila umetnina.
Poslanstvo, ki ga naš filozof France Veber v svoji knjigi »Idejni temelji slovenskega agrarizma« (str. 335) pripisuje vprav Slovanstvu, bi po vsem doslej rečenem pripisovali posebej tudi naši alpinistiki: »... in šele tako pripravi resnično bližanje – božjega kraljestva na zemlji ... ; kar je krščanstvo bilo in še je na polju osebno-duhovne individualnosti človeške, to naj Slovanstvo postaja in postane na polju osebno-duhovne socialnosti človeške«.
Dostavljamo: To naj postane in postaja tudi po svoji alpinistiki v živi krščanski etiki.

PV 1938
 

Oznake: PV
eXTReMe Tracker