Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Alpinizem - zakaj le?

nedelja, 30. maj 2010, ob 20:04, France Malešič, ogledov: 2360

Naša alpinistična misel - Igor Radovič:

Ni je težje umetnosti od življenja,
zakaj za druge umetnosti in znanosti
lahko najdeš povsod številne učitelje ...

Vse življenje se moramo učiti živeti in,
kar je še bolj osupljivo,
vse življenje se moramo učiti umreti.
Seneka

Človek si za vsako dejavnost, ki jo opravlja, poskuša najti neko razumsko utemeljitev. Zanima ga, zakaj dela ravno to, kar dela, in ne česa drugega. Še posebej je ta težnja očitna pri alpinizmu, saj alpinist za svojo dejavnost žrtvuje ogromno prostega časa in svojega denarja. Pri tem pa pri mnogih zaradi navidezne nesmiselnosti in nevarnosti svojega početja naleti na nerazumevanje ali celo obsojanje. Če ne prej, se potreba po nekakšni »racionalizaciji« pojavi v kasnejših letih, ko sami »športni« uspehi ne zadoščajo več za opravičevanje svojega početja. Tako sem se tudi sam odločil, da zapišem svoja razmišljanja; prvemu morda za vzpodbudo, drugemu kot pomoč pri njegovem iskanju, tretjemu pa kot izziv, da s kritiko tega ali onega tudi sam prispeva svoj delež k odgovorom na vprašanja, ki so stara toliko, kot je star alpinizem sam.

Stvari se nameravam lotiti nekoliko širše in hkrati fragmentarno, na osnovi lastnih izkušenj in zato tudi subjektivno obarvano. Za tak pristop sem se odločil zato, ker je alpinizem (kot vse drugo vedenje) mnogoterno determiniran pojav, ki si ga vsak prilagodi glede na lastne možnosti in svoje osebno pojmovanje alpinizma. Zato tudi ne mislim prepričevati ali posiljevati s sklepi. Bolje je, da zaključke naredi vsak zase. Izredno je namreč zapleten odgovor na zastavljeno vprašanje.

Zgodovina nas uči, da so bili nagibi pionirjev v odkrivanju gorskega sveta zavojevalne težnje (vojni pohodi) in kasneje gospodarski interesi (iskanje izgubljene ovce, zastreljenega gamsa, nabiranje zdravilnih zelišč in podobno). Šele okrog 18. stoletja lahko začnemo govoriti o zavestnem zanimanju za gore (znanstveniki). V idejah Jeana Jacquesa Rousseauja pa najdemo tudi že »romantično iskanje doživetja, hvalnico pisanemu gorskemu svetu z njegovimi vrednostmi za človekovo duševno zdravje«. Pri pionirjih v odkrivanju gorskega sveta lahko v osnovi njihove dejavnosti predpostavljamo predvsem fiziološke potrebe, ki so jih zadovoljevali tudi z dejavnostjo v gorskem svetu (pridobivanje plena, hrane, zdravil). Za te potrebe je značilno, da so jih zadovoljevali ciklično, po načelih primanjkljaja in ponovne vzpostavitve ravnotežja v telesu. Dokler te potrebe niso zadovoljene, vse višje stopijo v ozadje. (»Najprej živeti in šele nato filozofirati.«)

Človek je te potrebe seveda sposoben odložiti, predvideti, načrtovati. Tako je lovil takrat, ko še ni čutil lakote, in nabiral zelišča, ko je bil še zdrav. Ob tem pa je odkrival gorski svet in samega sebe ter tako v svoji notranjosti prebudil še kakšno spečo težnjo, ki je kasneje lahko postala samostojen motiv za udejstvovanje v gorskem svetu. Možno je, da to, kar je človek nekdaj delal iz biološke nuje, pozneje postane samostojen motiv.

Kdaj je človek začel v gorah zadovoljevati svoje generične (vrstne) potrebe, je časovno nekoliko problematično opredeliti. Če sprejmemo teorije, ki sem štejejo tudi težnjo po raziskovanju in spoznavanju, potem lahko to časovno sovpada z začetki znanstvenega raziskovanja gorskega sveta. Vsekakor pa so morali pred tem biti izpolnjeni osnovni pogoji človekove eksistence. Že Marx in Engels sta učila, da morajo biti najprej izpolnjeni osnovni materialni pogoji, šele nato se lahko aktualizira duhovni razvoj in uresničevanje specifično človeških potencialov. To nam lepo ilustrira tudi zgodovina planinstva in alpinizma, saj so bili začetniki v osvajanju visokih gora predvsem premožnejši sloji prebivalstva, čeprav domačih gorskih vodnikov ob tem nikakor ne gre prezreti. Z razvojem proizvajalnih sil in produktivnosti dela pa se je vse več ljudi osvobajalo skrbi za vsakdanji obstoj. Žal pa je ta razvoj človeka z nesvobodnim, prisiljenim delom odtujeval od njega samega, saj mu je preprečeval, da bi se razvijal skladno s svojim generičnim bistvom. Marx je menil, da so resnične človekove potrebe tiste, katerih zadovoljitev ne nujna, če hoče uresničiti svoje bistvo, ne pa se zgolj prilagoditi družbi, v katero je postavljen. To pa so po njem potrebe po neprisiljenem, spontanem delu, ki ni le sredstvo za življenje, ampak tudi način lastnega potrjevanja.

Že Tuma je opozarjal: »Vsakdanje življenje ni drugega kot omejevanje naše moči dejanja.« Danes, ko je treba za denar prodajati »svoj nasmeh, svoje mišljenje in svojo osebnost«, družbene razmere za tovrstno »preizkuševališče« še niso ustrezne. Alpinizem torej lahko razumemo tudi kot izražanje skritih moči, ki v vsakdanjem življenju zaradi številnih omejitev ostanejo speče oziroma prikrite.

Zato je razumljivo, da ugotavljamo vedno večje nezadovoljstvo s sodobnim načinom življenja in vse pogosteje slišimo ali beremo o uporu proti tehnizaciji in dehumanizaciji sodobnega življenja. Primerov za to je vsekakor dovolj, od težav mladostnikov pa tja do nekaterih oblik duševnih motenj in drugih bolezni.
Vse premalo ljudi se zaveda, da mora človek, ki hoče osebnostno rasti, delovati samostojno. Uresničevati mora to, kar izvira iz neprisiljene, generične potrebe, saj le tako lahko uresničuje svojo človeškost in se osvobaja vsakdanjega utesnjevanja in omejevanja.

Na današnji stopnji razvoja je odtujeno, neosvobojeno delo še nuja za obstoj. Ob tem pa si človek vendarle najde področje, na katerem se bo lahko uresničeval skladno s svojo naravo. Alpinizem je po mojem prepričanju eno izmed takih področij, saj človeku omogoča, da svobodno odloča in sprejema odgovornost za take odločitve, da temeljito preskusi svoje moči in dojame lastno vrednost ter odkrije smisel, za katerega je vredno živeti. Zato menim, da alpinizem predstavlja dejaven in zdrav odgovor človeka na sodobne življenjske razmere.

Verjetno je res, da alpinist s svojo dejavnostjo uresničuje le del potreb, ki naj bi človeka postopoma pripeljale k neodvisnosti in svobodi. Bistveni dejavnik človekovega osvobajanja pa je po Marxu njegov odnos do narave. »Alpinizem ni nič drugega kakor do zdaj najintenzivnejša obrnitev človeka k naravi. Alpinizem kaže sožitje človeka z naravo, prvo človeško kulturo.« Tako piše o tem Tuma.

Ugotovili smo že, da alpinista danes v gore ne ženejo več osnovne telesne potrebe, zato lahko predpostavljamo v osnovi današnjega alpinizma specifično človeške potrebe (naprimer potrebe po spoznavanju in raziskovanju, potreba po uveljavitvi in samopotrditvi), ki se zaradi omejevanja v vsakdanjem življenju uresničujejo z dejavnostjo v gorskem svetu. Zdaj si na kratko poglejmo osnovne značilnosti teh potreb. Človek jih z dejavnostjo (če mu je ne preprečimo) šele odkrije. Zadovoljevanje tako odkritih potreb pa mu prinaša nova zadovoljstva. Druga značilnost je njihova spiralasta, progresivna pot razvoja. Nova potreba ni več ponovitev stare na isti ravni, temveč na novi, višji. Kolikokrat je že bila prelomljena zaobljuba, da nekdo smeri od četrte težavnostne stopnje navzgor ne bo plezal. Ko alpinist brez težav premaga smer omenjene težavnostne stopnje, prejme ob tem nove informacije o svojih sposobnostih in se navadno tak vzpon konča z rojstvom nove potrebe - preskusiti se v težjih smereh. V tej značilnosti imamo vsebovano načelo razvoja, napredka in rasti. Tudi sodobne smeri VII., VIII. in višjih stopenj so rezultat te zakonitosti. Gotovo ne moremo zanikati spoznanja, da gre normalna pot razvoja vedno naprej, vedno višje in vedno težje. Bistvo človeka je spreminjanje in razvoj.

Poskusimo si zdaj v ilustracijo na kratko ogledati uresničevanje potrebe po samopotrditvi in uveljavitvi. Omenil sem že Marxovo misel, da so človekove resnične potrebe tiste, s pomočjo katerih tudi potrjuje samega sebe. Kadar pa človeku neka dejavnost ne omogoči izraziti njegovih prikritih moči in s tem samopotrjevanja in uveljavljanja, to pomeni, da v ozadju te dejavnosti ni resnične človekove potrebe. Torej je težnja po samopotrditvi skozi premagovanje resničnih težav prava človekova potreba. Omejevanje človekovih potencialov pa je v vsakdanjem življenju vse prepogosto povezano z načelom »človek človeku volk«. V takem primeru dosežen uspeh ali potrditev pomeni poraz sočloveka in ima vse značilnosti destruktivnega tekmovanja. Že Tuma je opozarjal, da je šport kot oblika samopotrjevanja najpristnejši, če se izvaja brez tekmovanja, da vir veselja ne sme pomeniti nasprotnikovega poraza, marveč potrditev lastne sposobnosti opraviti športno dejanje. In posameznik, ki pleza, tekmuje ravno s samim seboj, premaguje lastne slabosti in si dokazuje, da je nekega dejanja zmožen. S tem si krepi občutek lastne vrednosti in vrednost v krogu svojega poznanstva. Svoje ture primerja z uspehi drugih in s tem hote ali nehote z njimi tudi tekmuje.

Tuma je primerjanje z drugimi črtal kot nealpinistično. Tu se z njim ne morem strinjati. Prvi razlog je navedel že Tone Strojin, da vedno manj možnosti za prve pristope nujno vodi k ponavljanju in s tem tudi k primerjanju z drugimi. Tako primerjanje z drugimi je pozitivno, saj človeka vodi v vedno težje preizkušnje. Pri stopnjevanju težavnosti vzponov pa je važno, da alpinist spozna meje svojih sposobnosti, da objektivno oceni, česa je še zmožen, do kod še lahko tvega. Uravnovešen mora biti do take mere, da pričakuje, kaj se lahko zgodi, saj le tako lahko obvlada nastale okoliščine in pravilno oceni položaj. Te meje pa so izredno individualne, pri vsakem alpinistu drugačne. Gibanje »na meji med življenjem in smrtjo« ima gotovo objektivna merila pa tudi subjektivna, ki so odvisna od telesnih in duševnih sposobnosti plezalca. Ko alpinist doseže mejo svojih sposobnosti, se mora znati odpovedati še tršim preizkušnjam, ki jim ni dorasel. Od tod naprej razvoj ne gre več skokovito, ampak le tipaje in odgovorno do sebe in tovariša v navezi. Pri tem se mora alpinist zavedati, da vzpon, ki je zanj ekstremen, v danem času ni nujno absolutno ekstremen, da pa je doživljanje takega vzpona lahko zelo blizu doživljanja alpinistov v danes najtrših preizkušnjah.

Zavedati se mora, da vsem pač ni dano, viseti na enem prstu v El Capitanu. Takšna sposobnost vrednotenja doživljajske vrednosti in težavnosti vzpona je lastnost uravnovešenega alpinista.

Prej opisani napredek v razvoju psiholoških potreb (v tem primeru pač potrebe po samopotrjevanju) alpinista prej ali slej pripelje v okoliščine, v katerih doživlja ogroženost svojega obstoja. Spoznanje lastne minljivosti lahko tukaj verjetno marsikoga odvrne od nadaljnjega ukvarjanja z alpinizmom. Marsikomu pa tako spoznanje lahko pomeni močno spobudo za oblikovanje zrelega odnosa do samega sebe in do sveta okoli sebe.

Kadar pa alpinist preseže meje svojih sposobnosti, se konstruktivno tekmovanje sprevrže v destruktivno (ki je lahko tudi samouničujoče) in je izraz lažne (nevrotične) potrebe po uveljavitvi.

Le tveganje v najrazličnejših oblikah, kot meni Lev Milčinski, lahko pomeni poskus preseči ozke meje svojega jaza - če le ne vsebuje preveč želje po uveljavitvi za vsako ceno.

Uveljavljanje pa lahko pomeni tudi pot k individualizaciji, ki je prav na današnji stopnji tržnih in potrošniških odnosov močno ogrožena. In v alpinizmu lahko človek uresniči prikrite zmožnosti in uresničuje prepričanja, ki jih tudi sam oblikuje in s tem uresničuje svojo človeškost ter ustvarja samega sebe. Samoustvarjanje pa je isto kot svoboda, je dejavnost na osnovi svojih želja in nagnjenj, ki izvirajo iz lastne neprisiljene potrebe. Alpinizem je torej, kot je rekel skalaš Albin Torelli, vztrajanje v svobodi najvišje stopnje. Na gori si resnično prost vseh spon civilizacije in družbe. Omejuje te le lastna (ne)moč. Deluješ le iz sebe in za sebe.

Če se strinjamo z ugotovitvijo, da je bistvo človekovega razvoja v stalnem zanikanju, sestavljanju in preseganju doseženih razvojnih stopenj, potem lahko trdimo, da so tudi športni uspehi v alpinizmu posledica te zakonitosti. Izdelana metodika treninga, športni uspehi in kategorizacija športnih dosežkov so le bolj ali manj nujni spremljevalni pojavi razvoja alpinizma. V prvi vrsti se človek z alpinizmom še vedno uresničuje in ustvarja, išče nova spoznanja in nove vrednote. Kako neki naj si sicer razlagamo dejstvo, da leta in leta vztraja v areni brez gledalcev, kjer je vse zadoščenje po uspešni turi skrčeno na prijateljev stisk roke, tiho notranje zadovoljstvo ter veselje nad življenjem, ki je lahko tako bogato z doživetji, če le najdemo pravo pot. Zato kljub spremljevalnim pojavom alpinizem ostaja kulturno stremljenje sodobnega človeka.

*****

IGOR RADOVIČ, ALPINIZEM - ZAKAJ LE? - članek je avtor pripravil po svoji razpravi Alpinizem - zakaj in do kod?, objavljeni v AR, 1982, št. 13, str. 9.
- Igor Radovič (1951) klinični psiholog, alpinist in alpinistični inštruktor, načelnik AO Črna, bil v norveških gorah, Kavkazu, Andih (Jugoslovanska smer v Pico Tres, 6063 m) in Karakorumu.
- Lucius Aeneus Seneca (4 pr. n. š.-65 n. š.): starorimski državnik, pesnik in stoiški filozof.
- racionalizacija: razumska utemeljitev.
- Najprej živeti in šele nato filozofirati: lat. izrek po Seneki.
- aktualizirati: oživiti, sprožiti.
- Tone Strojin (1938): znani slovenski planinski publicist, podpredsednik PZS.
- El Capitan: vrh v ameriški dolini Yosemite s tisočmetrsko steno, v kateri so nekatere izmed najtežjih tehničnih smeri doslej (od A1 do A5+, za katere sta potrebna dva do deset in več dni plezanja).
- konstruktiven: ustvarjalen.
- destruktiven: razdiralen.
- Lev Milčinski (1916): ugledni slovenski psihiater, ki se veliko ukvarja z vprašanji samomora. V strokovnem članku Vrhunski alpinizem kot oblika indirektnega samodestruktivnega vedenja je ob primeru Klementa Juga (Zdravstveni vestnik 1981, št. 6, str. 373, ponatis v AR 1981, št. 12, str. 8; Dopolnilo, AR, št. 13, str. 12), ob vsem razumevanju in spoštovanju nedvomnih človeških kvalitet alpinizma, opozoril na možnost, da bi bila v nekaterih neugodnih okoliščinah pri vrhunskem alpinizmu morda prisotna tudi posredna oblika samodestruktivnega vedenja, ne da bi pri tem mogli očitati naprimer Jugu, da je bil samomorilec.
 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker