Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kaj je smisel in kje so meje alpinizma?

nedelja, 30. maj 2010, ob 19:58, France Malešič, ogledov: 2275

Naša alpinistična misel - Marko Šurc:

Človek - alpinist v 2000 metrov visoki himalajski steni brez tehničnih pripomočkov, opremljen le z najnujnejšim in treniran do poslednjih možnosti! To je vrhunec, to je smisel: en človek - ena gora in ničesar drugega.

Tveganje, nevarnosti, noro početje, vse to mora alpinizem vsebovati, drugače ne bi bil alpinizem. Zakaj hočemo alpinista prisiliti, da bi se počutil popolnoma varnega v steni, ko pa vemo, da je to nemogoče? Zakaj prepovedujemo to in ono, ko pa vemo, da je prepovedano jabolko slajše? Zakaj postavljamo vprašanje smisla alpinizma, ko pa vemo, da ima vsak alpinist svoj pogled na alpinizem in njegov smisel in da bo le-tega tudi zagovarjal. Čemu vprašanja tehničnih pomagal, poštene igre, soliranja, prostih ponovitev ...? Stena je arena brez gledalcev, v njej je človeku vse dovoljeno, stena je kraj alpinistovega izživljanja, goljufanja, trpljenja, sreče ..., odvisno pač od človeka. Saj gremo zato v steno? Z željo po pustolovščini, zadovoljstvu, slavi, doseganju zastavljenega cilja ... Gremo kakorkoli in kamorkoli! V copatih ali gojzarjih, s cepinom ali zatiči, sami ali v navezi, v Himalajo ali v »gužvo«!

Čemu omejitve in zakoni tam, kjer jih je že zdavnaj postavila narava. Narava v vsej svoji lepi nevarnosti na eni strani in človek s svojimi fiziološkimi lastnostmi na drugi strani. Kako, kam in zakaj, naj bi vedel vsak sam!

Temu bi marsikdo ali pa večina rekla: neodgovorno ravnanje mladine, ki je komaj povohala alpinizem. Zaenkrat v alpinizmu še ni omejitev kot v prometu, vsakemu je kljub očitkom še vedno dovoljeno vse, kar ni v nasprotju z načeli človeškega bivanja! Na žalost!! Torej, kje so meje? Meje so v zmožnostih posameznikov!

Zame osebno pomeni alpinizem najintimnejši odnos človeka do gore! Čim nevarnejša je stena - gora in čim manj je človek nakičen z raznimi tehničnimi pripomočki, takrat ko se odpravi vanjo, tem pristnejši je ta odnos. In kaj pričakujem od tega? Skušam se čimbolj približati vrhuncu alpinizma, ki je omenjen v prvem odstavku, poglobiti odnos do gore, izuriti svoje sposobnosti in končno: določiti mejo svojih sposobnosti glede na mejo alpinizma.

Kaj se skriva za tem?

Tveganje, goljufanje, sreča, pohlep, sebičnost, veselje, obup ... In to je tisto, kar privlači, to je življenje, kar uči živeti! Je pač tako, brez pravil!

Čemu potem tehnika plezanja in vsa ostala literatura v alpinizmu? Preprosto, da ne začnemo sami prav z dna, ampak gradimo na trdnih temeljih dalje, vsak po svoje. In prav to neenotnost, različne idejne in stvarne usmeritve alpinizmna nekateri obtožujejo. Zakaj? Primer: Direktna v Špiku leta 1926, prva ponovitev, ponovitev pozimi, solo ponovitev, solo ponovitev pozimi ... Kaj bi bilo v tem razvoju napačnega? Nanga Parbat: ekspedicija, naveza na alpski način, odprava pozimi, človek sam na vrhu ... Kritike, namigovanja, očitki. Prvič prosto preplezan osemmetrski balvan.

Kaos mnenj. Kaj je težje, kaj je še smiselno, kaj je pravzaprav alpinizem in kje so meje uporabe tehničnih sredstev?

Priznam, težje ali nemogoče mi je preplezati na osemmetrski balvan kot priti na Nanga Parbat, toda smisel mojega plezanja ni balvan, ampak priti na določeni vrh. Torej stremim za tem ciljem in se me akrobacije v »gužvah« ne tičejo. Toda kdor se odloči za »gužvo«, čemu bi mu očitali in zahrbtno ubijali njegov smisel plezanja? Mar ni nasprotovanje dejavnosti, ki nam pač ni všeč, ker smo si zastavili drugačen cilj, bolj nizkotno za nas same, kot pa za tistega, ki ga hočemo spreobrniti?

Alpinizem se je pač razvejal. Opazili smo to in se zgrozili. nasproti nas, takole kar čez noč je nenadoma pognala zelena veja, ki je z našega stališča ne moremo doseči. Užaloščeni in nevoščljivi smo še isto jutro ukazali, da je stranske veje treba takoj požagati, pa še niti ne vemo, kakšen sad bodo rodile. Je tako ravnanje res pravilno? Ni morda drevesu bolj v škodo kot pa v korist? Vsakdo mi takoj posoli z dejstvom, kaj pa varnost, nesreč je veliko, preventiva je slaba, odgovornosti pri mladini ni. Zopet se zavrtimo v krogu in vrteli se bomo toliko časa, dokler bo v gorah deloval človek.

Čemu potem izgubljanje besed?

Pustimo človeku - alpinistu, da po svoji lastni presoji, s svojo idejo in zastavljenim ciljem stopi pod »gužvo«, steno ali goro in naredi to, kar želi, kar hoče. Večina dognanega v alpinizmu je zapisana, večina alpinistov-plezalcev to pozna in priznava, pravzaprav bi morala poznati in priznavati, torej strah in očitki
pred kom in komu? Pred posledicami alpinizma ...?

Naj vsakdo sam odgovarja za svoja dejanja.

Kdaj, pred ali po smrti?

*****

MARKO ŠURC, KAJ JE SMISEL IN KJE SO MEJE ALPINIZMA? - AR 1980, št. 3, str. 7.
- Marko Šurc (1958-1980): študent geodezije, od mladih dni navezan na gore, načelnik alpinističnega odseka v Bohinju, odličen organizator, zaslužen za razvoj bohinjskega alpinizma, obetajoč pisec. S soplezalci prvi pozimi ponovil Zlatorogove police in presmučal Slovensko smer v Triglavu, bil v Fanskih gorah, kot samohodec ponovil Direktno smer v Špiku in druge smeri. Pripravil plezalni vodnik po bohinjskih stenah. V svojih razmišljanjih zaslutil nadaljnji razvoj vrhunskega alpinizma. Pozimi je želel sam preplezati Dolgo Nemško smer v Triglavu. 14. januarja 1980 je vstopil v smer, a se iz nje ni vrnil.
- vprašanje smisla alpinizma: 1978. leta sta Iztok Tomazin in Borut Bergant (1944-1985; odličen alpinist in odpravar, prvi Jugoslovan, ki je ponovil Zadnje tri probleme Alp, ponesrečil se je pri sestopu s himalajskega vrha Jalung Kanga, 8505 m) obiskala več plezalnih področij v ZDA in se temeljito seznanila s prostim plezanjem, za katerega je značilno napredovanje brez umetnih pomagal; pripomočki služijo le za varovanje, ni pa to plezanje brez varovanja, kot so narobe razumele prejšnje generacije. S prostimi ponovitvami klasičnih smeri in prvenstvenimi na nov način sta uveljavila prosto plezanje tudi pri nas. Zaradi nesporazumov se je že v prvi številki Alpinističnih razgledov, glasila slovenskih alpinistov, začela polemika, ki je dodobra razčistila, da je nova oblika plezanja samostojna dejavnost, pomeni pa tudi odličen napredek pri klasičnem plezanju.
- »gužva«: v polemiki o prostem plezanju poimenovanje za balvan (iz madž.: ledeniški osamelec), manjšo skalo ali peč, ki je primerna za prosto plezanje. Ime je nastalo že leta 1970 na zimskem alpinističnem taboru v Kamniški Bistrici, ko so se v slabem vremenu lotili poplezavanja v balvanu Sivnica z dogovorjenimi pravili, kako in kje se je dovoljeno prijeti. Takrat je mariborski alpinist Ivan Cverlin večkrat pripovedoval popularno kavbojsko šalo »Gužva bo!« (Kavboj v saloonu trikrat reče: »Gužva bo!«, na vprašanje: »Zakaj?« pa dogovori: »Ker nimam denarja!« Skala, na kateri so plezali, je seveda tako postala »gužva«.

 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker