Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

O našem alpinizmu

Tine Orel, O našem alpinizmu, odlomek spremne besede v ponatisu Našega alpinizma, objavljen v Naši alpinistični misli 1988,

nedelja, 30. maj 2010, ob 19:56, France Malešič, ogledov: 2151

Naša alpinistična misel - Tine Orel:

... Naš alpinizem je zvesto spremljal plezalske rodove v desetletju pred zadnjo vojno in po njej. Plezalski začetniki so to knjigo spoštljivo listali in brali, odkrivala jim je svet, ki jih je začaral, navdihovala jim je zanos in ponos, ob njej so se vžigale misli in ideje, po njej so pohlepno iskali začetniki in uhojeni plezalci, postala je zvesta in posvečena vodnica navez na turah in ljuba vasovalka doma, kjer so se stikale glave plezalcev, žejne velikih idej, vsaka prepolna zanosa in volje do velikih dejanj, vrata v sanjsko deželo velikih dejanj, trdih preizkušenj in vsaj za nekaj časa potešitev vsega, po čemer je žejalo mladost: odčarati za vsako ceno svet, ki je videti tako začaran in očarljiv!

Knjiga Naš alpinizem je v desetletjih svojega obstanka svojo nalogo zares imenitno opravila, vendar zato ni nobenega razloga, da bi se umaknila v arhivsko zatišje. Taka, kakršna je, ni samo za vselej zgodovinski dokument naših prvih plezalskih generacij, ampak je še vedno živ, stremljiv, spodbuden in prepričevalen zapis o našem alpinističnem razvoju in napredovanju, pa tudi zapis o ljudeh, ki so naše gore zavestno in z veliko vnemo »slovenili« v tekmi in spopadu s tujcem mejašem. Ta se je naših gora že loteval tudi s sistematičnim alpinističnim prisvajanjem, da bi jim s tem še bolj vtisnil zaželeni tuji pečat. Če znova izdajamo to knjigo, oživljamo in poudarjamo njeno zgodovinsko idejno, kulturno, politično in snovno spodbudnost. Obseg njenega skrbno zbranega dokumentarnega gradiva potrjuje pomen te knjige za našo alpsko kulturo. Prav to je znala čislati in zato tudi odkrivati že konec 18. stoletja naša prebudna, prerodna doba - prepričljiv odsev evropskega razsvetljenstva, s prvim vzponom na našo najvišjo koto, na Triglav, in to pred več kot 200 leti, z vzponom, ki se redno navaja tudi v tuji literaturi. Razsvetljeni Zois je napotil korenjaške Bohinjce »k vragu v goste« - to pa je pomenilo, da se je začelo jasniti tudi v tem kotu Evrope, da tudi tu z razsvetljenstvom zmaguje nov odnos do človeka, do družbe in zato tudi do gorske narave. Kmalu zatem nastopi Valentin Stanič, vsestransko sposoben prosvetitelj naše Primorske, obenem pa evropsko pomemben alpinist, ki ga svetovna zgodovina alpinizma prišteva kot »Staniga« med pomembne prvake pri odkrivanju Alp. Vzpon Zoisovih mož na Triglav in Staničevi uspehi imajo svoj velik pomen in veljavo za naše narodno prebujanje, značilnost, ki jo ima tudi kasneje naš alpinistični in planinski razvoj vse do dandanes z našo veljavnostjo v Himalaji in v drugih svetovnih gorstvih.

William Faulkner, eden od najvidnejših ameriških pisateljev, je pisal o skrivni želji, da bi si človek rad podaljšal svoje kratko življenje »vsaj z majhno razo na zemeljski površini«, da bi se njegova stopinja vsaj malo poznala na našem planetu. Planinski publicisti so to domislico brž izrabili, češ ta prvobitna želja utegne biti glavni ali vsaj eden od vzrokov za prvenstvene dosežke tudi v gorah. Kaj bi glede te domneve ugotovila posebna širša in globlja raziskava, je težko reči. Za plezalca prvenstvena smer nedvomno pomeni več kot samo droben zapis v vpisni knjigi in v plezalskem vodniku. Pogosto naletimo celo na misel, da bo za to na zemeljski obli zmanjkalo vrhov in sten. Če pomislimo, kako so se te stvari razvijale zadnjih trideset let, je bojazen najbrž odveč, saj je človek zares iznajdljiv pri »odkrivanju tega nekoristnega sveta«: Od leta 1970 do 1975 je samo v Mont Blancu nastalo 360 novih smeri, v Walisu 118. In kolikšne možnosti za prve vzpone odpira zima! Koliko pa je še neodkritih gora in sten po velegorstvih našega planeta!

Poteklo je že stoletje in več, odkar so pomembni ljudje odgovarjali na vprašanje, zakaj človek sili v »nekoristni« gorski svet, zakaj je tako iznajdljiv, kadar gre za to, da nekaj doseže, kar ga zamika, kar pa mu tudi vzbuja strah in obenem pogum.

Nietzsche je nekam čudno zapisal, češ človek hodi v gore, da se tam posmehuje sam sebi, ko se mu tresejo kolena. Protislovje? Če se ti tresejo kolena, ti je kaj malo za smeh in posmeh. Nietzsche razločuje »strah in bojazen«, oboje pa človek doživlja, če mu grozi nevarnost. Če je vidna, se ji človek privadi, vaja pa dela mojstra, nevarnost z vajo ukrotiš, spremeniš »v varnost«. Začetnik je ogrožen, mojster se nima kaj bati. Strahu pa pamet ne ukroti, strah človeka vedno znova vznemirja, če je še tako izurjen. Mori ga kot nekakšna duševna bolezen, kot mora. Morebiti ga človek užene z drznostjo. Že, vendar strah vedno znova oživi. Freud seveda pojasnjuje, da so temu krivi zatrti nagoni. Med drugim govori tudi o nagonu po gibanju, planinstvo pa je gibanje - iz gibanja izvira nadomestno zadoščenje in zadovoljstvo - človek se giblje v takem svetu, ki ga zares mika in se kljub naporu ali pa prav zato počuti zdrav in srečen. No, tudi to sfero podzavesti je težko razsvetliti do kraja - nekaj pa vendarle pojasnjuje, če nam je to prav ali ne.

Znameniti Francoz Sartre trdi: «Človek - to je strah. Če ga ne kaže, se prenareja. Četudi ga prikriva, se resnica o strahu vendarle odkriva. Kdor le nosi odgovornost, tega je strah. Vsak pa je odgovoren.« Lahko pa bi tudi rekli: Človek gre v steno, ker je pogumen. Pogum ne izključuje strahu. Kje neki! Pogum utegne celo izvirati iz strahu. Razlogi za pogum so res zelo različni. Kdo pa rad pokaže, da se boji, da ga je strah? Torej je bolje biti ponosen in kazati pogum. Nečimrnost? Ali izvira pogum zares iz želje, da bi se človek »postavil«, odlikoval? Gotovo ima tveganje večkrat tudi ta motiv. So pa tudi ljudje, ki tvegajo, ne da bi pomislili na objektivne nevarnosti. Kdor je zares pogumen, ga nevarnost privablja, saj si s tem krepi občutek življenja. Ko nevarnost premaga, ga prevzame veselje, sreča, evforija - pravimo s starogrško besedo. Veselje je nedvomno razlog, zakaj rine človek v stene, veselje nad izjemnim gorskim svetom, nad gibanjem, nad napori, nad tem, da človek nekaj zmore in premaguje svoje slabosti. Brez premagovanja težav ni veselja, vse se nekaj popači, izenači, ni ne luči ne sence - vse je en sam siv dolgčas. To pomeni, da je alpinizem zelo zdrav odpor zoper lagodnost, h kateri se nagiblje moderni človek. Človekovo obnašanje in delovanje je resda polno ugank in skrivnosti, vendar s tem ni rečeno, da jih ni možno ugledati, razločiti ali vsaj malo razložiti. Tudi za zaklenjeno kamrico človeške duševnosti je ključ. Veliko pa so vredne tudi človekove izjave.

Avstrijski filozof in psiholog Karl Greitbauer je napisal delo o duhovni strukturi alpinista, o alpinističnem dogajanju v luči psihološke znanosti ( Greitbauer, Die Gestalt des Bergsteigers). Takole pravi: »Vsak šport je nevaren, ima svoje bolestne, bolezenske pojave in smrtnost (morbidnost in mortaliteto).« Pri alpinizmu je obojega precej, saj pri njem ne gre zgolj za objektivne nevarnosti, marveč še bolj za subjektivne: za pomanjkljivo izkušenost, šibko tehnično znanje, ohlapno privajenost in nezadostno izurjenost pa tudi za slabo opremo, zraven pa še za vrsto skritih (latentnih) duševnih (intrapsihičnih) momentov, o katerih neradi govorimo, kot da ne priznamo njihove navzočnosti in vplivnosti. So pa seveda zelo pomembni.

Če se ponesreči izkušen, zrel alpinist, se pri iskanju vzrokov zatečemo k nejasnim vzrokom: »Obšla ga je slabost, bolečine v želodcu« itd. Psihologija se obrača k vegetativni strani alpinizma, h kompleksu bioklimatike: »Kako neki se je moglo to zgoditi! Ko pa je bil fant tako močan, izurjen, izkušen!« Ali ne bi bilo bolj prav, če bi se pri iskanju vzrokov bolj poglobili v »psihično sfero«? Pa Lammerjevo geslo »Živimo nevarno!«. Razumska predstava nevarnosti je lahko veličastna, dokler nevarnost nekoga s svojimi mrzlimi kremplji ne useka po glavi. Tehnika, trening, moč, spretnost, iznajdljivost, ne, to res še ni vse, čeprav veliko pomeni. Spečega velikana je lahko premagati, nevarnost, ki te še ne drži za vrat, je lahko izzivati. Dokler je duševnost pozitiven dejavnik, lahko nadomešča nekaj tehnike, če je športnik tudi dovolj močan, izurjen, utrjen. Moč se lahko nadomesti s tehniko. Če pa odpove psiha v tem trikotniku z močjo in tehniko, utegne priti do neuspeha ali celo do nesreče. Treba je imeti pred očmi: ekstremno plezanje je ples na pragu med bivanjem in ničem, je tveganje, ki mu mora biti psiha kos, saj se plezalec zaveda, v kaj se podaja; v marsikaj, kar je po občutku v diametralnem nasprotju z življenjem - gosta megla se je naprimer ovesila čez in čez, neznani greben, samotni smučar je »utonil« v snežni mečavi in se »razšel« v metežu brez kažipotov, neznana, skrajno težka stena se je zagrnila v nepredirni plašč teme in mečave in podobno.

Fiziološka stran človeških moči zaide v takih okoliščinah v totalno preizkušnjo. To je treba doživeti, sicer človek res težko razume. Kaj, če tedaj nad samozavestjo zmaguje obup? Plezalec, če je še tako močan, privajen na vse, zdržljiv, spreten in iznajdljiv, je vendarle samo človek. Zelo pogosto se navaja zgodba Willa Welzenbacha - vsa Evropa ga je občudovala in hvalila zaradi izrednih sposobnosti in uspehov od Alp do Himalaje: Stopil je na 970 vrhov, na 42 štiritisočakov. Leta 1932 je z Merklom sedem dni zdržal v viharju v severni steni Aiguille des Grands Charmoz - leta 1934 pa mu je sovražno vreme na Nanga Parbatu vzelo življenje v višini 7050 metrov, z njim vred so umrli Merkl, Wieland in šest Šerp. Ves svet se je zanimal za tragedijo in sklepal: Če se zarote naravne sile, ni človeka, ki bi njihov naval dolgo zdržal.

Prav je, da se teh in takih stvari zavedamo, pa čeprav imamo za seboj velike uspehe. Naš alpinizem živi, se razvija, skratka - napreduje. Lahko rečemo, da živi svoje polno in pomembno življenje. Zato moramo odkrito govoriti tudi o perečih stvareh, o nesrečah, o odgovornosti in še o drugih zadevah, ki spadajo k tem problemom. Na priliko: Odgovornost je spričo alpinističnega razmaha vedno bolj pereča. Starejše generacije tega skoraj niso čutile, danes pa ta stran nesreč odkriva velike kvalitativne spremembe v alpinizmu. Poglejmo!

Ali res na turi odgovarja vsak zase? Že, ampak le tedaj, če hodi sam, brez vodstva. Čim pa vodi turo izprašan gorski vodnik, je s svojimi varovanci v nekakšnem pogodbenem razmerju. Neposredno ali po planinski organizaciji ali po kaki drugi! Vodnik torej odgovarja za vsako malomarnost, površnost, lahkomišljenost, nepazljivost ...

... Čim se razpravlja o vodništvu, stojimo pred pojavom, ki se v današnjem alpinizmu kar precej uveljavlja. Glede tega pojava si krogi, ki so v kakršnikoli zvezi z alpinizmom, še vedno niso izoblikovali enakega in istega stališča, čeprav se s himalaizmom vred razvija in razrašča tako, da je s celo vrsto pojavov že znotraj meje, ki ločuje ljubiteljsko početje od poklicnega, amaterstvo od profesionalstva. Gorski vodniki starega tipa so seveda za tako ločitev.

Avstrijski vodniški vzgojitelj Klaus Hoi pravi: «Moj poklic je alpinizem, glavni in edini poklic. Moj zaslužek je povprečen kakor pri večini. Ker sem samostojen, ne poznam počitnic ne oddiha. Pri takem poklicu moraš biti odporen, zdrav in še srečo moraš imeti na savoji strani.« Profesionalci so v bistvu danes potrebni, saj dajejo planinstvu nujne pobude in možnosti - to so gorski vodniki, avtorji, filmarji in drugi. Dunajski ekstremist Erich Lackner je tudi »za«, sodi pa, da je treba pojem »profi« omejiti prav zaradi posebne narave alpinizma. Po njegovem vodniki, fotisti, avtorji in razni člankarji niso profesionalci: da so to le tisti športniki, ki nastopajo pred publiko in so za to plačani, zaslužek pa se ravna po dosežkih in po številu publike. V alpinizmu - vsaj na Zahodu - ni tekmovanja, torej tudi ni »rangliste«. V gorah sploh ni publike, vsaj neposredno tam navzoče ne, alpinist si jo mora sam pridobiti - s filmi, z diapozitivi, s TV, s knjigami, s predavanji, s pogodbami pri redakcijah itd. Profesionalec v gorah je torej prireditelj, tekmovalec in zmagovalec v eni sami osebi. Tudi cene nima tako visoke, kot je to pri športnem »teatru«. In seveda, vsi alpinisti niso enako sposobni in spretni, ne po »strokovnem znanju« ne po talentih, s katerimi se lažje predre na profesionalno tržišče.

Nekateri sodijo, da to, kar se danes počenja v alpinizmu, naravnost terja profesionalne odnose, saj alpinist z drugim poklicem ne najde več časa ne prostora, potreben je že vsakdanji trening, velik problem je vreme, draga oprema in še marsikaj. Razvoj, lahko bi rekli napredek, je tolikšen in tako pospešen, da mora gorski vodnik danes veliko več znati kot pred desetletji. Vsak gorski vodnik pa res ne more biti dober publicist, kaj šele pisatelj, tudi iskan predavatelj mora imeti neke zmožnosti za javni nastop, zelo pomembno je tudi znanje jezikov itd. Če te vrste javna zaposlitev traja nekaj desetletij, utegne priti do bridkih razočaranj. Nekoč slavno ali vsaj razglašeno »ime« ni več mikavno niti za organizatorje predavanj niti za založnike. V naši družbi se te stvari razvijajo v socialističnih družbenih odnosih, vendar je osebna veljava prav tako odvisna od osebnih sposobnosti v objektivnih družbenih pogojih. Treba je reči, da razvoj ustvarja vedno nove pojave in to ne samo na Zahodu. Ko presojamo
današnji alpinizem, moramo imeti to pred očmi. Napak bi bilo, če bi nekdanje probleme enačili z današnjimi.

Čeprav se alpinizem ne šteje med »navadne« športe, saj je nedvomno »več kot šport«, ima, kakor danes vsak drug šport, tudi svoj kondicijski trening. Narekovala ga je zelo zgodaj zdrava pamet, potem pa so se stvari lotili tudi specialisti in stvar se iz leta v leto izpopolnjuje, kakor velevajo izkušnje, potrebe in seveda tudi osebne zadeve in nazori. Drugi športi so te vrste trening za pridobivanje kondicije že davno sprejeli, alpinisti pa so se s tem težje sprijaznili. Bili so časi, ko je pri nas prevladovala miselnost, da je oprema poglavitni pogoj, za kondicijo pa je dovolj težak dostop do stene s »kredenco« na plečih. Strokovnjaki za telesno kulturo štejejo alpinizem med najtežje športe, kakor so tek na dolge proge, smuški teki, veslanje, kolesarstvo in še nekateri. Seveda gre za težke plezalne vzpone vse do ekstremnih storitev, ki od človeka terjajo skrajne napore, znanje, spretnost, moč, vztrajnost, železno zdravje - in še bi lahko naštevali.

Trening za alpiniste je gimnastična in moralna priprava na storitve, ki same po sebi nimajo razvedrilne vrednosti, terjajo pa od srca in vsega telesa najtežje napore. Današnji alpinist mora, če hoče iti vštric z razvojem v svetu, poskrbeti za oster trening, kajti delo srca, krvni obtok, dihanje, presnova, vse je na zahtevnem sodobnem vzponu nad povprečjem, moč in zdržljivost organov mora biti temu primerna in to največkrat v »morilskih« razmerah: v zelo redkem zraku, v zavratni zmrzali, v neusmiljeni strmini, v nenadnih vremenskih spremembah itd. ...

... Za športno vzgojenega človeka vse navedeno danes ni kaj posebno novega. Alpinisti za te stvari vedo in upajmo, da jih upoštevajo. Včasih se je marsikomu zdelo kaj takega nepotrebno ali celo neprimerno, nekakšna čista »športizacija« alpinizma, ki da ni take vrste šport, ki bi se ga smele polastiti atletske trenerske metode, pomembnejše da so alpinistove moralne lastnosti. Že res, vendar te ne žive in se ne ohranjajo same po sebi, ampak so odvisne tudi - in še kako - od tega, do kakšne mere je izurjeno telo, kakšna je alpinistova fizična sposobnost, odpornost, spretnost, trdoživost itd. ...

... Alpinizem je gotovo zares imeniten šport in to ostane, čeprav ostaja še naprej več kot šport. Te bistvene lastnosti mu gimnastika in drugi elementi treninga ne morejo vzeti in to tudi ni njihov namen. Če nam ta športna stran ne prija, pomislimo na plezalske specialnosti v stenah nad plezalskim kampom v Little Yosemite in na »superture« pristašev prostega plezanja. Na priliko - v jugozahodnem razu Half Doma sta julija 1975 Heinz Klaus in James Skone splezala prvenstveno smer 5,7 (po yosemitski lestvici). Plezanja je bilo za pol dneva. »Pravzaprav sva plesala, ne plezala, situacija je bila večkrat nemogoča, kar surrealistična - dva plezalca v transu, do kraja vdana stvari, globoko zbrana, kakor v igro zatopljena otroka v kamniti puščavi.«

Zadnja leta je bil v modi »clean climbing«, plezanje brez kladiva, brez klinov. Alpska stopnja VI+ ni več magična meja, zavrgli so jo v severnoameriških rumenih in svetlorjavih navpičnih in previsnih puščavah, uvedli nove stopnje težavnosti. Če je smer težja, se oceni z enoto več: 5,9 je enaka evropski VI, v Yosemite plezajo zdaj že do 5,11. Francoz Nicolas Jaeger, sam navdušen solist, pravi: »Solist se odreče pravici do napake, ker bi ga pokopala. Plezal sem same neznane smeri, da bi plezalni avanturi ne jemal bistvenih potez.«

Soliranje je pot do skrajne popolnosti, je skrajni napor, vendar ne iz mazohističnih (samomučilnih) poželenj in slasti, kakor trdijo nekateri. Ne zahteva posebne duševne strukture, le dejanju zbriše vsako sled negotovosti in omahljivosti. Ne smeš biti ne fanatičen, ne dogmatičen. Soliranje je šele na začetku svojega razvoja. Je nevarno, res ni za kogarkoli, vendar pa to ni »ruska ruleta«. Za solista veljajo vsa klasična plezalska pravila: Pripravi se fizično, poskrbi za popolno formo, za skrajne napore v najbolj izjemnih preizkušnjah. Pripravi se tehnično, umsko in moralno na vse. To je igra brez luči in opoja, tehnika, ki je gotovo najtežja. Treba se je znebiti strahu, da izbrišeš negotovost, ki te veže na svet.

Ali je te samotarje do teh spoznanj pripeljala pot do samotnih izkušanj ali pa samotarska filozofija, ki trdi z Rilkejem (Zaratustra), da stvariteljstvo nastaja v nihanju med popolno samoto in družbo? Naj tu ponovno zapišemo, da je v svetovno alpinistično literaturo stopil kot velik alpinist samotar že naš rojak Valentin Stanič v začetku 19. stoletja. Domača alpinistična zgodovina ga kar premalo čisla, nemška in italijanska pa ga trdovratno pozna le kot Staniga (po italijanski pisavi) in si ga kar prisvaja, čeprav ima velike zasluge za slovenski prerod in prebujo. Kmalu bo minilo 200 let, kar se je Stanič zapisal med zgodovinsko pomembne alpiniste samotarje - z dejanji v Alpah, pred očmi Evrope, ki je tedaj naredila velike korake za napredek alpinizma.

Mnogo se danes pri vseh športih razpravlja o profesionalizmu. Alpinizem pri tem ni izjema. Vedno več alpinistov živi od svojega športa pri filmu, RTV, v proizvodnji, trgovini itd. Ponekod je videti, kot da je samo po sebi umevno, če veliki alpinisti žive od svoje športne dejavnosti. Ko je redakcija nemške alpinistične revije Der Bergsteiger vprašala Messnerja, znanega po vsem svetu kot izjemno uspešnega alpinista, kako je s to stvarjo pri njem, je ta odgovoril, da je alpinist zato, da bi mogel biti planinec. »Kot alpinist ne zaslužim ničesar, pač pa z dejavnostmi, ki iz tega izvirajo - kot predavatelj, pisatelj, filmar itd. in to toliko, da nekaj mesecev na leto delam samo to, kar me veseli ... Zame je profesionalni športnik tisti, ki za svoj rezultat dobi denar. Jaz pa za svojo najtežjo turo nisem dobil prebite pare. Za vsako turo sem moral poseči v svoj žep in to globoko. Danes sem prišel tako daleč, da lahko vsaj deloma financiram naslednjo turo, ker o prejšnjih predavam, pišem in vrtim filme. Sicer pa v angleščini ta beseda pomeni strokovnjak, veščak, celo umetnik. Sem svetovalec pri šestih firmah, ki si z mojim imenom delajo reklamo. Svojega imena ne prodajam, marveč svoje znanje. Moja plezalna šola v St. Magdaleni, Vilnöss, Bolzano, dela kot smučarska, v njej nekaj zaslužijo smučarski učitelji, da normalno žive.« Ko mu je časnikar rekel, da potemtakem živi od cele vrste dejavnosti, ki so v zvezi z alpinizmom, se je Messner odrezal: »Tudi vi to delate, saj pišete članke za planinske časopise.« In še marsikakšna podobna beseda je bila izrečena, vse pa so potrjevale, da brez zaslužkarstva take ali drugačne oblike danes ne živi skoraj nobena športna dejavnost.

Najbrž je prav, če na kratko spregovorimo tudi o nesrečah v gorah in o preiskavi teh nemilih, tragičnih dogodkov, ki mečejo senco na to, lahko rečemo, izjemno človekovo športno dejavnost. Če ravnamo po humanističnih načelih, moramo podpirati in razvijati vsa prizadevanja za varnost človeka na vseh nevarnih področjih. Če se izkaže, da je neko manj pomembno človeško početje precej nevarno, potem se zaradi svojih posledic pomakne pred »družbene oči« - pravi univerzitetni profesor dr. Edvard Rabofsky. Z Rabofskym se ne strinja dr. René Marčič, prav tako univerzitetni profesor, ki zagovarja tezo, da spadajo planinske nesreče v področje politične znanosti, čeprav se panoga dogaja na robu družbe. Oba avstrijska profesorja sta našla pri tem skupno osnovo - vrednost človeškega življenja. Smrt pri gorskem športu ni junaštvo, oba profesorja pa soglašata, da so junaki reševalci, ki v Avstriji prinašajo z gora na leto povprečno že kar veliko število mrtvih in še večje število ranjenih in poškodovanih. »Hude posledice in ne nazadnje velika škoda za nacionalno gospodarstvo - vse to utemeljuje znanstveno raziskavo in stolico na univerzi« v tej najbolj alpski državi. Za Avstrijci gredo po isti poti v tem pogledu v Švici, Sovjetski zvezi, Združenih državah Amerike. V najtesnejši zvezi s tem je »soliranje«, plezanje posameznika brez naveze. Lucien Devies, zelo ugleden in razgledan alpinist, dolgoletni kronist v La Montagne et Alpinisme, pa pravi o soliranju, da je »kvintescenca alpinističnega znanja, ki se zadnja leta vse bolj razvija.«

S pričujočim zapisom sem skušal čimboj na kratko opozoriti na nekatere poglavitne značilnosti v današnji alpinistični sferi, ki so se pojavljale in oblikovale pol stoletja po izidu Našega alpinizma, a v glavnem po drugi svetovni vojni. Čas je požrešen, uničuje in odpravlja, a tudi ustvarja in marsikaj obnavlja. Alpinizem se je razvil po vsem svetu in to po logiki vseh stvari na svetu - neznansko se je razširil, zato pa tudi ustvaril vrsto kvantitet, ki nas presenečajo s svojimi kvalitetami. Tudi »naš alpinizem« ni zapečkarski, čeprav smo le skromni lastniki majhnih »nebes pod Triglavom«. Uveljavili smo ga med drugim - na strehi sveta - v Himalaji s kvalitetnimi dosežki, ki bodo v svetovni zgodovini alpinizma za vselej zapisani. Nihče ne more mimo njih ...

*****

TINE OREL, O NAŠEM ALPINIZMU - odlomek spremne besede ob ponatisu Našega alpinizma avtorja Mirka Kajzelja in sodelavcev, DZS, Ljubljana 1982.
- Tine Orel (1913-1985): slavist, ravnatelj gimnazije v Celju, predstojnik pedagoške akademije v Ljubljani, med najbolj uglednimi in priljubljenimi slovenskimi planinskimi in turističnimi delavci, v mladih letih alpinist; 1949 postal urednik Planinskega vestnika, ki mu je vdihnil široko planinsko podobo z alpinizmom kot najkvalitetnejšim vrhom našega planinstva in številnimi novicami z vsega sveta. Zaradi njegove razgledanosti je bila revija dolga leta naša najpomembnejša zveza z alpinističnim svetom, nevsiljiva spremljevalka in vzgojiteljica celih generacij alpinistov. PV je urejal do leta 1980, uredil tudi več odličnih planinskih knjig in bil izredno zaslužen za lepo slovensko planinsko besedo.
- Žiga Zois (1747-1819): osrednja oseba slovenskega razsvetljenstva, kateremu je bil materialni podpornik in duhovni voditelj; spodbudil prvi vzpon na Triglav.
- korenjaški Bohinjci: »štirje srčni možje«, Lovrenc Willomitzer, Luka Korošec, Štefan Rožič in Matija Kos, ki so se 24. 8. 1778 povzpeli na Triglav, prvi »nemara odkar svet stoji«.
- William Faulkner (1897-1962): ameriški pisatelj, nobelovec; globlje analiziral človekovo eksistenčno problematiko dobrega in zla, tragike in očiščenja.
- Jean Paul Sartre (1905-1980): francoski filozof in pisatelj, vodilni eksistencialist. »Človek je svoboda, je to, kar naredi iz sebe, njegova eksistenca (obstoj) ni vnaprej določena po esenci (bistvu), niti ni zavezana bogu, zato je odgovoren le sebi. Zaradi lastne končnosti pa subjekt nikoli ne doseže masivnega objekta, dejavnost človeka vselej ostane neizpolnjena.«
- bioklimatika: nauk o vplivih podnebja na človeško telo.
- Willy Merkl: vodja, Uli Wieland: udeleženec nemške odprave na Nanga Parbat 1934.
- Yosemite: dolina v Kaliforniji, stene njenih vrhov Half Dome, El Capitan, Cathedral Rock, Lost Arrow itd. so osrednje prizorišče modernega vrhunskega prostega plezanja.
- yosemitska lestvica: ameriška težavnostna lestvica; 5,7 (V+ po UIAA), 5,9 (VI), 5,11 (VIII) itd.
- surrealističen: značilen za nadrealizem, umetnostno smer, v kateri ima precejšen pomen sanjski in podzavestni svet.
- clean climbing: čisto plezanje - s pripomočki, ki ne poškodujejo skale in jih za seboj odstranimo.
- Michel (Nicolas) Jaeger: francoski zdravnik in alpinist, znan po ekstremnih solovzponih in daljšem bivanju v samotnih gorah. 1980 izginil v južni steni Lotseja.
- Rainer Maria Rilke (1875-1925): nemški pesnik samote, otožnosti in tesnobe.
- Reinhold Messner (1944): južnotirolski alpinist, eden najuspešnejših sodobnih alpinistov in piscev. Prvi tudi z vzponi pokazal potrebo, da se težavnostna lestvica UIAA odpre navzgor in s tem pospešil razcvet prostega plezanja. Prvi prišel na vse osemtisočake.
- Lucien Devies (1910): eden najuspešnejših francoskih alpinistov med obema vojnama s smermi v Aiguille Noire, Druju in Dauphineji; pisec in alpski zgodovinar.
- kvintescenca: bistvo, cvet.

 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker