Naša alpinistična misel - Dušan Lasič:
Še dolga bo noč, spanja pa ne bo. Premišljujem o današnji polomiji in tudi o drugih prejšnjih neuspehih v gorah, obenem pa vstajajo spomini na toliko lepih doživetij v dolgi dobi petdesetih let in več mojega gorništva. Časa je dovolj, da nocoj naredim bilanco v knjigi svojih čustvenih in materialnih prejemkov in izdatkov, uspehov in razočaranj, užitkov in žrtev. Datumov in postavk je v tej blagajniški knjigi seveda precej, nabralo se je prek 400 dvatisočakov in nad 50 tri- in štiritisočakov, če nižjih vrhov ne štejem. Koliko denarnih izdatkov, izgube časa, uničene opreme, koliko naporov, noči brez spanja, bolečih padcev, pa strahu, nemira najdražjih svojcev, neuspehov je bilo vloženih v te obiske gorski naravi! Še in še se polnijo strani »debet« v knjigi. In kaj naj vnesem na strani »credit«, kaj so prejemki, kaj je tisto, kar naj bi odtehtalo te ogromne žrtve, kje so tiste vrednote, da se je izplačalo vedno znova odhajati v gore? Postavke na straneh izdatkov so večinoma dobro definirane, saj jih lahko merimo v dinarjih oziroma v kilokalorijah. Toda, kaj je uživanje sreče, kaj nam v hribih ustvarja zadovoljstvo? In sploh, kako moremo primerjati dajatve v denarju s čustvi naše duše? Saj tega ne delamo; odtehtamo le negativne občutke, ko trošimo denar in se odrekamo drugim užitkom, ki bi jih za isti denar lahko kupili, občutke neprijetnosti zaradi napora, strahu in podobnega na eni strani, na drugi strani pa prijetna čustva na izletu, doživetja sreče itd.
Kaj je torej tisto, kar nam v gorah vzbuja občutek sreče? Mora biti zares nekaj velikega, nezadržnega, da se kljub tolikim negativnim impulzom, ki nas odvračajo, znova in znova odločamo in odhajamo v gore in se le redkokdaj odrečemo izletu ali vzponu. Zakaj torej hodimo v hribe?
Protislovni pojmi in nejasne misli se mi motajo po glavi, se zgoščujejo in dobivajo počasi nekakšne oblike. Ker so to bolj zamisli kot misli in jih nikomur ne ponujam, jih bom vseeno izdal, čeprav vem: »physicus taceat in ecclesia!«
Zakaj sem jaz zahajal v hribe, lahko odgovorim, mislim pa, da je jalovo delo iskati splošno veljaven odgovor. Spričo popolne subjektivnosti v pozitivnih in negativnih motivih posameznih gornikov ni mogoče postaviti neke filozofije gorništva; včasih tak poskus celo izzveni v puhlo frazo, kot je tista: »V gore hodimo, ker pač so.« Ta modrost ali pove samoumevno konstatacijo, ali pa ne pove ničesar in nas pušča na cedilu, da moramo sami razmišljati.
Nagibi gorništva se razlikujejo pri posameznikih, so pa tudi spremenljivi pri isti osebi glede na njeno psihično stanje, na značaj izleta in tudi na starost. Dolgo bi bilo naštevanje in opisovanje vrednot, ki jih iščemo v hribih in v svobodni prirodi nasploh: estetsko dojemanje lepot prirode, občudovanje mogočne stene, prebujena otroškost in nežnost ob opazovanju cvetice ali živalce, uglaševanje lastnega občutja z razpoloženjem v naravi. Nekomu pa vzbudi evforijo snežni vihar, srhljivost prepada ali fortissimo gorske nevihte. Na drugi strani nas osrečuje tudi čisto animalično zadovoljstvo ob zavesti skladno delujočega mišičnega stroja, od hitrosti vzpona ali spusta in podobno. Sem spada tudi zadovoljstvo ob kontrastih: mrzel vihar – toplo zavetje, ogenj, strah in negotovost – zmaga. Zopet drugemu pomagajo gore v boju zoper občutek manjvrednosti, da pridobi samozaupanje, ki včasih vrh težke stene preraste v blažen občutek superiornosti. Tretjemu so potrebni uspehi v gorah kot spodbuda že utrujene volje. Saj je večina nalog in ciljev, ki si jih človek zastavlja v življenju, nedosegljivo daleč: šolska diploma, zidanje hiše s sredstvi svoje skromne plače, športni rekord, znanstvena raziskava itd. Človeška volja se utruja, potrebna je vmesnih potrditev, da je še sposobna kaj narediti. Zaželi si nalog in ciljev, ki so lahko težki, a so hitro dosegljivi. Za vzpon na goro zadošča, da voljo ob držimo na vajetih le en dan: zjutraj si izbereš nalogo, zvečer pa že zadovoljno uživaš rezultat. Intenzivne, uspešno rešene naloge so prvovrstno poživilo volje. In končno so tu še vrednote, na katere pa običajno sploh ne mislimo in ki pridejo same po sebi: utrditev zdravja, privzgoja vztrajnosti in močne volje, omalovaževanje človeških tegob in bolečin, življenjski pogum itd.
Motivov, da zahajamo v gore, je torej brez števila oziroma prehajajo prek vseh mogočih nians drug v drugega kot barve sončnega spektra. Človeški jezik je preubog, da bi imel na voljo izraze za vse te odtenke, le nekaj jih lahko opišemo z obstoječimi besedami. In tako kot slikar, ki bi imel na paleti vsega dve ali tri barvice, ne bi mogel izraziti vsega bogastva nekega prizora v prirodi, tako tudi z nekaj zgornjim podobnimi prikazi in izrazi ne moremo podati popolne slike nagibov in vzrokov našega uživanja v naravi.
Zgornji izrazi za različne gornikove motive, vzeti iz našega pomanjkljivega besednega zaklada, so – sit venia verbo – le diferenciali strnjene vrste motivov, ki zvezno prehajajo drug v drugega. Saj naprimer uspešna zmaga nad namišljeno ali resnično manjvrednostjo prehaja čez vse vmesne nianse do občutkov superiornosti, domišljavosti in vse do bahavosti. Vsak gornik v podobnih okoliščinah različno reagira in daje različno težo posameznim gibalom, torej različno vrednoti povode za užitek in z različno čustveno intenzivnostjo odgovarja pobudam od zunaj. V fiziki bi rekli, da ima vsak posameznik svoj spekter doživljanja v gorah oziroma sploh v prirodi. Spekter izkazuje tudi negativne vrednosti občutkov, naprimer strah, neugodje, bolečino, dolgočasje itd. Kot povedano, je tak spekter ne samo različen od osebe do osebe, marveč se spreminja v raznih okolnostih in seveda s starostjo. Tako naprimer se s slednjo zmanjšuje teža motiva, da se ponašamo z vzponom čez steno, nasprotno pa vrednotimo vedno bolj estetsko plat gorništva. Prav tako je lahko doživljanje bivaka pozitivno ali negativno glede na udobnost prostora in glede na vreme. Kadar je integral čez vso krivuljo spektra pozitiven, se odločimo za obisk gori, če pa prevladajo negativno učinkujoči motivi, se izletu raje izognemo.
Naj mi bralec oprosti ta, iz fizike sposojeni model, ki je seveda pomanjkljiv v bistveni lastnosti, da duševnih vrednot in intenzivnosti čustvovanja ne moremo objektivno ocenjevati oziroma meriti. Rabil mi je le za pripomoček, da bi laže predočil, kako težko je postaviti objektivno razlago gorništva. Čez to težavo bi si navidez mogli spet pomagati z zgornji podobno prazno frazo, češ da vsak gornik že ve, zakaj gre v hribe. In še ta puhlica bi veljala le, dokler bi svojo analizo smel obdržati v sebi; čim bi jo javno izpovedal, bi neiskrenost ali drugi pridržki zmaličili njegovo filozofijo. Ta ugotovitev močno spominja na princip nedoločenosti v fiziki, ki izjavlja, da nekemu delcu ne moremo točno izmeriti impulza, ker s samim opazovanjem oziroma potrebno osvetlitvijo bistveno spremenimo razmere.
Da, jaz sem zares vedel, zakaj sem zahajal v hribe. Današnji zaključni račun je visoko pozitiven. Priznati pa moram, da je moj spekter motivov premnogokrat, žal, zelo pogosto udaril v negativno, da me je cele dolge periode zadrževalo doma. Morda je bilo manj primerov zaradi slabega vremena, kot je bil kriv obisk v drugi svet lepote, v čarobni svet fizike. Ni pa me mogel tako prevzeti, da mu ne bi pogosto uhajal v svet stihije, v svet nenapovedljivih dogodkov. Oba svetova, eden svet stroge zakonitosti, drugi prizorišče nerazumljivih naravnih sil, oba sta po svoje lepa, kot sta lepa gojeni park in gorski travnik ali pa divji slap in tok v mlinskem koritu.
Nocoj več ali manj zaključujem bilanco in knjigo spravljam v arhiv. Današnji dogodki in utrujenost me delajo mehkega in čustvenega. Prevzemajo me topli občutki hvaležnosti do gora, ki so mi popolnoma odprle svoje zakladnice, iz katerih sem smel odnašati neprecenljiva bogastva. Kar pa so zahtevale za vstopnino, sem občutil zmerom kot malenkost, kot simbolični prispevek, podobno kakor je Polikrat metal prstane v morje, da bi se vsaj z neznatno žrtvijo odkupil usodi, ki mu je naklanjala zgolj srečo. Gore so bile vedno dobre z menoj, iz svojega roga izobilja so neprestano sipale bogastva svojemu hvaležnemu častilcu. Iz pozitivnega salda pa bom črpal vse do svojih zadnjih dni.
DUŠAN LASIČ, BILANCA – odlomek članka Noč spominov, PV 1975, št. 4, str. 181.
- Dušan Lasič (1908-1980), doktor elektrotehnike, tehnični vodja partizanskih radijskih delavnic, univerzitetni profesor, med pionirji Inštituta za elektroniko in vakuumsko tehniko, vsestranski planinec in odličen alpinist (»Če greš v gore, se ravnaj po pravilih o hoji v gorah, pa če nabiraš borovnice ali lepe doživljaje.«), s številnimi vzponi doma in v ledeniških Alpah, izredno izviren, vztrajen in skromen.
- bilanca: obračun; debet: »v breme«; credit: »v dobro«.
- physicus taceat in ecclesia (lat.): Fizik naj v cerkvi molči. (parafraza lat. pregovora, ki velja za žensko.)
- konstatacija: ugotovitev.
- evforija: pretirano veselo razpoloženje, blaženost.
- sit venia verbo (lat.): dovolite, da se tako izrazim.
- diferencial: odvod, neskončno majhna razlika med dvema zaporednima vrednostma spremenljivke.
- rog izobilja: s sadjem in cvetjem napolnjen rog na kipu antične boginje, simbol izobilja, bogastva.