Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Razmišljanje o slovenskem alpinizmu

Naša alpinistična misel - Marko Dular:

Zimski vzponi! Igramo se ekstremiste! Prav tako Francozi, Nemci, Avstrijci, Italijani in drugi. In kaj so zimski vzponi v Todesverschneidungu, Lalilederju, Marmolati? Norost! Isto so vzponi na Stol, Golico, Kamniško sedlo in končno še vsi ostali. Nespametna je že sama ideja planinstva. Bilo je tako pred stoletji. Danes tega nihče ne imenuje vratolomnost.

Zakaj? Kaj pa je nenavadnega pri gornjih zimskih vzponih? Težavnost stene, mraz, sneg, led, plezalci sami. Pa to še ni vse!

Popolnoma naravno je, da naleti vsako drzno dejanje pri ljudeh, ki niso sposobni narediti kaj takega ali pa načelno zavračajo vsak poskus v neznano, na neugoden odmev. Vendar v tveganju je napredek. Brez tega si ni mogoče zamišljati niti človeka na najnižji stopnji kulture, kaj šele na višji stopnji. Tvegajo posamezniki, množica pa ostane negibna. Seveda drznim posameznikom z leti marsikaj priznajo. V davnini so jih imenovali »čudake, posebneže«, v novejši dobi, v dobi strojev in tehnike, pa latinsko - ekstremiste. Mnogo dobrin, na žalost tudi zlih, ki jih je deležen sedanji svet, izvira ravno od takih ekstremističnih duhov. Sčasoma se je ta beseda oprijela vsega, kar prehiteva vesoljno inertnost«, kar ni v skladu s togimi zakoni in idejami - skratka vseh »nezdravih pojavov.

Na kakšen odpor je v konservativnih krogih naletel vzpon v severnim steni Matterhorna! »To je vzpon, ki v 90 odstotkih pomeni smrt!« so grmele starejše avtoritete. Če bi držala njihova hipoteza, bi le vsaki deseti navezi uspelo uiti tej dirki s smrtjo. So se uresničile napovedi? Nevarnosti v severni steni Matterhorna so prav take kot pri prvem vzponu na goro. Kljub največji tehnični izpopolnjenosti bo vzpon še vedno imel določen odstotek nevarnosti, je zapisal znani angleški gornik. Te misli lahko prenesemo na nove moderne smeri šeste stopnje - zgornje meje.

Množice plezalcev se zaletavajo v stene, ki so pred desetletji uživale ugled ekstremnih stvari. Pobijajo se, padajo, sprevod pa gre naprej. Kjer so pred leti plezali tvegaje, s problematičnim varovanjem, srše danes množice klinov. Uboge stene! Porazno je spoznanje, da je naprimer v Veliki Cini že nad sto klinov. Kje je tu še blaznost ali tveganje? Ni vreden svojih prednikov, kdor ne skuša biti boljši od njih. So se oni mučili, da boš živel na njihov račun, ne da bi prispeval česa svojega? Razvoj mora navzgor in naprej! Nekateri plezalci se tega zavedajo in iščejo težje detajle. Detajle, ki terjajo od človeka vse, kjer vsi izgovori o užitku odpadejo, kjer vsak trenutek čakaš, kdaj se boš znašel nekaj desetin ali stotin metrov niže.

Še bolj je razpihal ogenj alpinističnih sporov vzpon v zahodni steni Malega Druja. Ali je to sploh še človeško? Več let nadelavati tisoč metrov visok zid, vrtati luknje, ginevati od žeje in lakote? Je, na vsak način je! Lažje stene so že vse preplezane. Plezalci iščejo novih problemov. Spuščajo se v detajle, se uče in prišli bodo časi, ko bo zapelo kladivo v najbolj odurnih strmalih, v tisočmetrskih stenah Andov in Himalaje.

Iluzije? Če ne bi stremeli za nedosegljivimi cilji, še dosegljivih ne bi dosegli!

Vsak si sam utira življenjsko pot - primerno značaju. Nekdo išče težav in problemov, hoče boja, brez tega ga uspeh le razočara. Drugi se težav boji, išče najlažjih izhodov, brez moči se ustavi pred najmanjšo zapreko in išče pomoč pri drugem. Nekdo se poloti dela hrupno, drugi je tih, kuje in snuje sam pri sebi; pride na dan, ko nisi malo presenečen nad drznim dejanjem tega navidez nepomembnega človeka. Tretjemu je vseeno, živi iz dneva v dan, ne dela si skrbi, kaj bo zvečer, kam bo legel; zanj je življenje pustolovščina. Njegov veseli, brezbrižni videz pa je včasih le bedna krinka notranjih bojev in skrbi.

Iste lastnosti, vrline in slabosti imajo plezalci. Ta bo slavil gorsko divjino, sam se bo potepal cele tedne po gorah, koval pesmi, občudoval sončne zatone, samotna jezerca, osamljeni grm sredi skalne divjine, raznežil se bo ob pogledu na svetlobelo gamsovo okostje. Romantiki, najstarejši, morda najidealnejši gorniki. Kaj nam pomeni njihovo početje? Iskanje nečesa nepoznanega, neotipljivega, kar daje duševni mir, polnost. In vse to - samo enemu. Koristnost njihovega početja je šele drugotnega značaja. Verjetno ne hodijo v gore, da bi dali ljudem umetnino, ampak iz lastnega nagnjenja.

Kar doživljaš v gorah, ne moreš opisati z besedo, s peresom ali z barvami. Umetnina je le bled odsev doživetega. Notranje življenje je nedotakljiva last posameznika.

Drugi »popolnoma nasprotni« tip gornika je plezalec-ekstremist. »Brez obstanka so ti huncveti. Cele dneve se obešajo po klinih. Jo bodo že staknili,« modrujejo. »Ti so oskrunili pravi idealni namen gorništva, suha veja, športaši so, tekmovalci na štoparice, vse za slavo, nič prida ne bo iz njih,« in še: »Taka je današnja mladina«. Debata je zaključena. Geslo »Škodljive pojave v alpinizmu je treba zatreti,« se širi po etru.
Tako so govorili pred sto, pred petdesetimi leti; tako govorijo danes in bodo še naprej. Dvoje svetov. Kaj je nepravilnega, škodljivega? Kakšni so ti skrunilci? Ali je zločinec, kdor ne klečeplazi pred večino? So stene nedotakljive?

Na istem so bili pred sto leti Whymper, Mummery, Tyndall in drugi. Takrat je gore branil duh neznanega, bile so ljudem vera, bog. Vrgli so s sebe ne tančico, ampak plahto vraževerja. Zgrozile so se množice - dejanja so ostala. Gnala jih je neka notranja sila, da potešijo ogenj, ki jih je žgal pri vsakem neuspehu silneje. Morda je ravno to neotipljivo, vendar polno življenje, kar gasi notranji ogenj, kar
povzroča zadovoljnost, mir, mik plezalstva.
Naj ga imenujemo individualizem, ambicioznost, tudi bolestno ... Drznost se je stopnjevala iz roda v rod. Je nenaravno, da je prišlo tako do akrobatskega ekstremizma? So dejanja ekstremistov nečastna? Ali je njihov boj lažji, manj silen kot boj prvih alpinistov? Že vidim modrega kritika, kako bo zapel svojo staro: »Kakšen smisel ima to? Igra z življenjem, tekma s smrtjo! Etično neopravičljivo! To je degeneracija.«

Res, praktičnega smisla nima. Ali pa imajo morda vsa človeška dejanja praktičen in gospodarski smisel? Saj nismo utilitaristi. To niso dejanja, ki bi neposredno koristila skupnosti. Alpinizem je že sam po sebi torišče za udejstvovanje osebnosti.

Pri tem pogledu nam postanejo razumljiva dejanja plezalca, ki se sprašuje: »Je zdrav pojav, če se plezalec pri prvenstvenem vzponu sredi stene zaklinja, da se ne bo nikoli več loteval tako težkih problemov, je zdrav pojav do skrajnosti izrabljati telesne in, kar je še veliko važnejše, duševne človeške sile v namen, ki težko najde kako opravičilo izven sebe?«

Larpurlartizem? Ne, razlog za tako početje je vsidran že v sami plezalčevi duševnosti. Vsi plezalci smo individualisti, naj to priznamo ali ne. Individualizem, afirmacija, prvenstvo - so gibalni momenti za tako početje. Kdor je kdaj občutil užitek plezanja, hrepeni naprej ali pa ga stena odbije in se vrne poražen v staro, enolično življenje.

V svoje prizadevanju pa plezalec nujno zadeva na - človeka. V robatih, ostrih gorah se kujejo največja prijateljstva in sovraštva, sovraštva iz nevoščljivosti in zavidanja. Kaj občutiš, ko se bori prijatelj v krušljivi prevesi z mokro počjo, ve le tisti, ki je to sam doživel. Vrv, mrtva mehanska vez, spoji dvoje življenj v zmago ali pogibel. In veselje po prestanih naporih, na vrhu stene, v viharju, ko tuli veter okoli robov in nanaša sneg na poledenelo skalo! Kolikor težja je bila pot, tem večje je veselje na vrhu (cilju). Ni pa vrh tisto, kar privlači, čar daje pot sama.

»In zopet nejevoljni kritikov glas: V take nevarnosti se spuščate...«

Nevarnost - plehka beseda! Ponižali, skrunili so njen pomen. Kaj vse že ni nevarnost v tem vrvenju histeričnega sveta! Res, tudi v gorah so nevarnosti, so pa povsod. Nikdar ne veš, kdaj se boš znašel pod kolesi avtomobila; prav tako v steni ne veš, kdaj bo zagrmelo in se kamenje zrušilo nate, kdaj boš zdrknil s poledenelih skal, kdaj se bo izruval razmajani klin ... Igra z življenjem, tekma s smrtjo? Mar ni celo življenje tekma s smrtjo, igra z življenjem? Dvojica neločljivo povezanih pojmov. Smrt je nujnost. Kjer je življenje, tam je smrt. Ali narava živi in umira?

Ne, le preraja se. Absolutne smrti ni. Izmislil si jo je človek. To njegovo pojmovanje je podobno iskanju kapljic slane vode sredi oceana. Življenje - kemične presnove, fizikalna dinamika; smrt - nadaljevanje življenja; le tega ni, kar daje videz življenja - duha. Materija in energija smrti ne poznata; pozna jo le človek. Izrabljena je duševna energija, nima več pogojev za obstoj - izpremenila se je ... Izgubiti te pogoje je človeka strah. Strah je zlo človeštva, premagati ga je umetnost življenja. Orožje proti strahu je pogum. In kaj je pogum? - Strah pred strahom.

So morda očitki samomorilstva plezalcem utemeljeni? Nihče me ne prepriča, da sta Forstenlechner in Larch plezala v zajedi med Dachlom in Rosskuppe - Todesverschneidung - pozimi iz strahu pred življenjem. Še mnogo je takih dejanj, ki pobijajo te misli. Samomorilec je resigniran, plezalec pa duševno visok in čvrst.

Ne opazite podobnosti med planinci, gorniki, plezalci? Cilj je skupen, le poti do cilja so različne. Doživetje nas druži. Naj se prepirajo med seboj ljudje, ki delajo za isto stvar, imajo iste interese? To je bratomor! Vsi ne morejo biti ali romantiki ali akrobati, drugače bi ne bili ljudje, ampak - kup mesa. Prisluhnimo Prešernu:

Pusti peti moj'ga slavca,
kakor sem mu grlo ustvaril!

Stare so te misli, vendar vedno nove. Klic po osebni svobodi!

Prvi korak pri nas je bil vzpon v Dedčevem razu. Odprla so se vrata moderne šeste stopnje. Tedaj pa je nebo zagrnil temen oblak. Grenak davek je terjala stena. Kot jata kavrov so se ugledni gorniki starejše generacije vrgli po ubogih plezalcih. Še sedaj ogrinja ta vzpon nekaj mrazotnega, tujega. To je morda vzrok, da je bil ponovljen le enkrat.

Vzponi v najtežjih stenah so se vrstili drug za drugim. Preplezane so bile sive plati v Travniku, Šitah, Rinkah in drugod. Nihče pa ni ponavljal teh smeri. Vzrok? Tisoč alpinistov je registriranih v mali slovenski deželi. Od teh dve tretjini skoraj ne vidita gora. Sto alpinistov hodi dvakrat ali trikrat letno v hribe, le dobrih dvesto jih ostane, ki narede več kot pet tur.

Se je skrčilo število, kaj? Vzemimo, da je bilo pred leti v Sloveniji sto aktivnih plezalcev (več kot deset tur letno). Deset jih je bilo sposobnih plezati v najtežjih smereh. Vsak je plezal letno eno do dve smeri pete ali šeste stopnje. Pet novih smeri, cela vrsta klasičnih pa neponovljena. Kdo bo ponavljal te? Prednost imajo seveda klasične. Ker leto nima 400 ali 500 dni, so nove smeri ostale neponovljene.

Temu je morda krivo slabo materialno stanje nekaterih plezalcev, nezainteresiranost in še mnogo drugih vzrokov.

Z leti pa je zanimanje za alpinizem popustilo. Prenehali so plezati. Le redki, čast jim, so vztrajali. Sedaj nam zaradi takega stopničastega razvoja manjka organskih vezi s starejšimi plezalskimi generacijami. Kako naj pričakujemo normalni razvoj v nenormalnem položaju!

Potrebujemo mladih ljudi ne po telesu, po duhu! Marsikak mladenič je v svojem mišljenju okoren starec. Stran z napadi malodušja! V delu je naša rešitev, rešitev problema slovenskega alpinizma.

Alpinizem je kulturni pojav in, če je kultura zrcalo naroda, ga negujmo, gojimo v širokih mejah, da ne bo kazal popačene podobe, ampak resnično podobo našega naroda!

Daleč smo zašli. Smo pa šele v letih 1948-1949, v letih silnega razmaha zimske alpinistike. Druga za drugo so klonile zasnežene stene pod stopinjami plezalcev. Kljub skromni opremi so želi plezalci velike uspehe. Ugodnim razmeram pa se imajo zahvaliti, da so bile neugodne posledice njihovih vzponov tako malenkostne.

Prišlo je leto 1952. Dogodila se je katastrofa v Špikovi steni. Premor v zimski alpinistiki.

Vrste plezalcev so se spet pomnožile. Pojavile so se vreče za bivak, kuhalniki in ostala zimska oprema. »Brez teh nihče več ne hodi pozimi v gore. Včasih smo gazili sneg pod steno brez pravega cilja, vendar navdušeno, z voljo. Ta se je umaknila računu, premisleku in podobnemu. A uspeh - malenkosten.« Tako nekako pišejo in govore ljudje, ki so v srajcah plezali preko poledenelih sten in grebenov. Pozabljajo pa, da se piše leto 1955, v katerem je bilo vsega skupaj okoli 50 jasnih dni, da je bilo 1. novembra v Gamsovem skretu meter pršiča, da je bila Koglova stena vseskozi poledenela in naprhana z novim snegom, da je bila konec novembra Triglavska stena zasuta z metri pršiča, ki je tičal na varljivem požledu. Plezanje v takih razmerah je problematično - a zimsko.
Razumljivo je, zakaj so bile pred leti preplezane smeri v Triglavski steni z enim bivakom, ko je bila polovica stene skoraj kopna in so plezali gornjih nekaj sto metrov skoraj ves dan. Da se izrazim z besedami našega gornika, ki pozna svetovno poezijo: »U dobrome je lako dobar biti.« Kako se pleza v steni, ki je skozi vseh 1000 metrov taka, pa ve le tisti, ki je plezal vsaj dva podobna raztežaja. Umestno pa je vprašanje, ali je pametno plezati v tem času. Besede o kvaliteti so lahko kočljive, celo smešne. Ali je potem smešno enotedensko plezanje v Lalidererju, Totenkirchlu, poltedensko v Marmolati ...? Ne, to ni smešno, ker so plezali Nemci, Avstrijci, le če bi Slovenci, bi se lahko norčevali. Kaj smo res tako malo vredni? Norčevanje je neodgovorno, kajti to dela le človek, ki smeri ne pozna, ali pa iz nevoščljivosti, ker so jo plezali drugi. Kako bi se pa sam obnašal?

Kaj pa kratke ekstremne smeri? Mnogo prahu od obeh strani se dviga ravno zaradi teh, tako nepomembnih zadevic. »Vsekakor mojstri detajlov, nesmiselno!« Nelogično je le, da tako govore ljudje, ki so pred leti delali isto. Pozabljajo tudi, da imajo take »ture za trening« precejšen pomen pri vzgoji plezalcev, ki so sposobni plezati najtežje detajle, ne da bi po nepotrebnem grabili za oprimki, brez padcev.

Trening je potreben. Ne le plezalski, ampak splošen, duhovni, atletski in specialni. Pri tem se dvigne med plezanjem moralni (in etični) nivo, ker se krčevito hlastanje in trepet pred padci spremenita v lagodno estetsko plezanje. Dvigne se človekova storilnost in vprašaš se, kaj bi še zmogel. Odločiš se za zimski vzpon v kaki steni. Ti so nekaka odskočna deska za dolge in ekstremne smeri ...

Ali so po vsem tem upravičene besede: »Zaradi samih klinov, stremen in detajlov ne vidi gore same?« Mar ne zapuste ravno težki detajli v spominu najglobljih vtisov? Mar ti ni pred očmi najbolj jasna podoba gore, ki je zahtevala največ od tebe? Kaj mislite, da plezalec-akrobat ne doživlja ničesar drugega kot klin, streme, vponko, streho, prekleti mraz ...

Če je etično plezanje, kjer posvečaš pozornost pripravi (duševni in telesni) in varovanju, so vsi napadi neutemeljeni. Drveti v vihar, če si pod streho, je norost. Vstopiti v smer šeste stopnje v ledu in mrazu pa ni, če si pripravljen; kajti v teh ni na tone snega, kar je najbolj značilno za zimske vzpone.

Ali je ekstremizem zdrav pojav? Dokler raste na zdravih načelih, dokler duhovno dviga, plemeniti in bogati človekovo notranjost, je odgovor vsekakor pritrdilen. Nasprotno, če se spremeni v puhel lov za rekordi in slavo, je njiva egoizma. To je ponižanje alpnizma.

Športizacija alpinizma? Ne! Športizacija plezanja, alpinizem pa ostane vzvišen nad ostalimi športi, ker ima duhovni smoter. Za smučarjem, kajakašem, boksarjem stoji zdravnik, cela ambulanta. V steni pa ni kompromisov. Naprej ali pogin! Kaj se zgodi s plezalcem, če se zgrudi kot atlet? Na to nam odgovore zapiski GRS. Vztrajati do konca je geslo plezalcev. Še en razlog, ki povišuje alpinizem nad športi.

Ne bodimo tako ozki in ne sodimo vsega po sebi! Zavedajmo se, da je lahko še kdo drug na svetu, ki je boljši od nas, če ne med nami, pa drugod. Kaj smo obsojeni, da vedno capljamo za drugimi? Sledimo jim, dohitimo jih in prehitimo jih.

Lik plezalca-ekstremista je lik močne osebnosti, kajti najtežje stene zahtevajo trdno voljo, do neke mere trmoglavost, do skrajnosti razgibano mišičevje in najvišjo moralo, ki daje končno tudi impulze vsemu plezalčevemu delovanju.
Jug je spoznal vlogo volje; bila mu je življenje, božanstvo. Preozka je bila brazda, ki jo je načel, podcenjeval je pomen telesa. Enajstega avgusta 1924 je omahnilo telo, duh je ostal med nami. Večen je, borben in nepremagljiv. »Živeti življenje brez vedno večjih uspehov, brez vedno večjih zmag nad samim seboj in vsem, kar je ovira tvoji pošteni volji, torej tudi ovira napredku in izpopolnjevanju, to se pravi kljub domišljavosti živeti življenje enodnevnice ali kvečjemu majčkenega človeka, duševnega pritlikavca. Kdor pa hoče biti ponosen nase, ne sme biti majčken, tudi če ne doseže miru nikoli, razen ko pade ...! Zato ne sme trepetati, mora znati žrtvovati: brez žrtev ni borbe, brez borbe ni zmage, brez zmage ni resnične veličine!« To je zapuščina Klementa Juga. Njegovo življenje ni bilo izlito v pesek.

Znal je plezati, ne pa živeti.

Nikar ne mislite, da vstopajo danes v ostenja entuziastični voluntaristi. Poglobili, razširili so brazdo, v katero je Jug prvi zasadil lopato. Soglasje duha in telesa karakterizira današnjega plezalca.

Smo pa na žalost le ljudje. Lahko nastopi trenutek, ko zaradi prenapetosti poči glavna vzmet - morala. Katastrofa je neizogibna. Gore so nepremagljive, premagljiv je le človek. Danes smo že tako daleč, da so ti pomisleki upravičeni. Za pretrenirano telo ni ovir, le duh ne more slediti zahtevam telesa. Telo - motor bi še iztisnilo zadnje moči iz sebe, pa jih ne more. Volje - goriva ni več.

Je cilj (vrh) vreden sredstev in naporov? Ne! Vredno ga je doživetje, narava poti ga je vredna.

Vrh je le prispodoba (človek si mora za vsako stvar nekaj predstavljati), cilj je v človeku samem. Tako pridemo do dveh ciljev: zunanjega in notranjega. Za osebnost je važnejši notranji, za človeštvo zunanji. Pot, vrh sta zunanja cilja. Notranji je skupen vsem plezalcem, ni pa isti, ker vsak nosi svojega v sebi. Tudi poti do notranjega cilja so različne. Ni dveh ljudi, ki bi imela enako duševnost. Enak je končni efekt, seveda v mejah človeške zmogljivosti. Prekoračenje zmogljivosti se kaže v posledicah.

Plezalec doživlja zase, živi pa zase in za tovariše. Ta harmonija, to sožitje daje vzvišen pomen alpinizmu. Živeti lastno življenje za soplezalca - plezanje v navezi. Živeti lastno življenje zase - dejanja samohodca.

Morda najbolj prvoten, najbolj živalski je krik - živeti. Da živiš in tvegaš, potrebuješ moči; telesnih in duševnih. Brez teh nositi odgovornost pred družbo zase in za tovariša je zločin! Najprej obvladaj sebe, preden prevzameš del odgovornosti za drugega!

Čemu vse to? Čemu krik: živeti? Čemu trening? Iz strahu pred neuspehom. Zlo človeštva je strah, pa tudi pomembno gonilo duševnih globokih dejanj. Ni to strahopetnost, je nekaj globljega, prvotnejšega ... Morda nagon po samoohranitvi, instinkt ... Agitacija za mir - strah pred vojno; mrzlično oboroževanje - strah pred uničenjem. Uživanje mamil - strah pred resničnostjo. In ekstremizem? Strah pred spoznanjem, da sta še dve milijardi tebi enakih.
Človekov družbeni ideal je močna osebnost s širokim akcijskim radijem, zakoreninjenim globoko v ljudstvu.

*****

MARKO DULAR, RAZMIŠLJANJE O SLOVENSKEM ALPINIZMU - PV 1959, št. 1, str. 7, ponatis Planinsko berilo, Kondor, MK, Ljubljana 1969, 28.
- Marko Dular (1935-1957): spada med najvidnejše slovenske plezalske osebnosti. Še kot gimnazijec je preplezal nekaj naših najtežjih smeri in bil pri svojih dvajsetih letih najuspešnejši plezalec. Njegove prvenstvene smeri v Planjavi, Rzeniku, Jalovcu, Veliki Mojstrovki, pozimi v Rumeni zajedi v Koglu, v Dedcu in Kalški gori mu določajo trajno mesto v slovenskem alpinizmu. Odlikuje ga tudi literarni talent, s katerim je opisal svoja dejanja. Ponesrečil se je 8. aprila 1957, ko je s Francetom Zupanom-Čičem poskušal v zimskih razmerah preplezati Herletovo smer v Ojstrici.
- Todesversneidung: Zajeda smrti v Dachlu v avstrijski gorski skupini Gesause; Laliderer: v avstrijski skupini Karwendel; Marmolata: vrh v vzhodnih Dolomitih.
- inertnost: negibnost, lenoba, nedelavnost (lat. iners).
- severna stena Matterhorna: prvi od Zadnjih treh problemov Alp, 1931 sta jo preplezala avstrijska alpinista Toni in Franz Schmid in zato prejela olimpijsko kolajno.
- Velika Cina (nem. Grosse Zinne, it. Cima Grande, 3003 m): vrh v skupini Treh Cin v Sekstenskih Dolomitih; v severni steni je italijanski plezalec Emilio Comici z bratoma Dimai leta 1933 preplezal prvo skrajno težavno tehnično smer.
- Mali Dru: (fr. Aiguille du Petit Dru, 3733 m) vrh v montblanškem pogorju s slovito zahodno steno, v kateri je leta 1952 Guido Magnone z Berardinijem in Dagoryjem preplezal moderno tehnično smer, ki je pomenila nov napredek, sprožila pa je tudi veliko polemik.
- Če ne bi stremeli za nedosegljivimi cilji, še dosegljivih ne bi dosegli! - primerjaj misel Phillipsa Brooksa: »Ne prosite nalog, ki ustrezajo vašim silam. Prosite sil, ki dosegajo vaše naloge.«
- huncvet: fakin.
- John Tyndall (1820-1893): angleški fizik in alpinist, ki je prvi opravil prečenje Matterhorna.
- degradacija: ponižanje.
- utilitarist: kdor gleda vse s stališča osebnih koristi, koristolovec.
- larpurlartizem: (po fr. l'art pour l'art - umetnost zaradi umetnosti) pojmovanje, da je neka stvar sama sebi namen, zanika njeno družbeno pogojenost.
- katastrofa v severni Špikovi steni: Med 2. in 5. majem 1952 so v Dibonovi smeri zaradi neizkušenosti, slabega vremena in izčrpanosti drug za drugim umrli slovenjebistriški alpinisti Hinko Moraus, Franc Karner in bratje Ivan, Milan in Jože Uršič. Nesreča in težavno reševanje (ki je bilo prvo nočno stensko reševanje v zimskih razmerah pri nas) sta povzročila nesporazume in krizo v GRS, po kateri je prišlo do reorganizacije in je bil sedež reševalne organizacije prestavljen z Jesenic v Ljubljano.
- entuziastičen: čez mero navdušen, očaran.

 

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti