Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Psihološka stran alpinistike

nedelja, 30. maj 2010, ob 19:47, France Malešič, ogledov: 2141

Naša alpinistična misel - Janez Jerovšek:

Človek si prizadeva, da si pojasni vse pojave na svetu, da si razjasni vso stvarnost. Ne zadovolji se samo s spoznanjem materialnega sveta in družbenih pojavov, temveč hoče spoznati tudi sebe in svojo dejavnost v tem materialnem svetu. Hoče si razjasniti vzrok vsake svoje dejavnosti. Človek ne more živeti brez odgovora na vprašanja.

Alpinistika spada v tisto vrsto človekove dejavnosti, ki sama po sebi dela videz nesmiselnosti. Zato moramo alpinisti to dejavnost razjasniti in razložiti sebi in drugim. Vedeti moramo, od kod izvira naša želja po premagovanju sten, ko vendar lahko dosežemo vrh lepo po nadelani poti. Vedeti pa moramo tudi, kakšen pomen ima alpinistika za nas in kakšno je njeno mesto v naši družbi. Spoznati moramo družbene korenine alpinistike.

O vsem tem se je že mnogo pisalo, vendar moramo kljub temu priznati, da smo v zadregi, če nekdo terja od nas pojasnila, zakaj se podajamo v strme in nevarne stene. Odgovori na ta vprašanja so v veliki meri odvisni od duha dobe in svetovnega nazora tistih, ki te odgovore dajejo.

Alpinistiko bi radi razjasnili predvsem po psihološki poti. Po tej poti se bodo razjasnila tudi vprašanja, kakšne sociološke korenine ima alpinizem in ali je alpinistika šport ali ni.

Bistvo človeka je njegova aktivnost. Od vrste aktivnosti je odvisen tudi način njegovega življenja. Poudariti moramo, da ima človek nagonsko, podzavestno željo po močnem doživljanju. Doživljanje pa človeka psihološko utruja in izmuči, lahko pa ga tudi sprošča in osvežuje. Dejstvo je, da doživljanje povzroča vsaka vrsta dejavnosti, čeprav je intenzivnost doživljanja odvisna od vrste dejavnosti. Tako fizično in duhovno delo spremlja doživljanje, le da je intenzivnost pri duhovnem delu običajno mnogo večja kot pri fizičnem delu. Ne moremo zanikati dejstva, da fizično delo ne povzroča samo telesne utrujenosti, temveč tudi duševno. In tudi prekomerno duhovno delo povzroča do neke mere tudi telesno in ne samo duševno utrujenost. Na svoj način doživljamo, ko fizično delamo, ko poslušamo predavanja ali ko sami predavamo, ko študiramo, ko gledamo film ali dramo ali ko poslušamo glasbo, ko igramo odbojko, košarko ali kako drugo vrsto športa. Končno na svoj način in sicer na zelo intenziven način doživljamo v alpinistiki.

Znano je, da je alpinizem proizvod moderne družbe, produkt industrije, mest, burnega, naglega in intenzivnega življenja. Ni pa samo alpinistika produkt moderne družbe, temveč večina športov ali vsaj njihova množičnost. V tem pogledu alpinistika ne dela izjeme. Človek, ki živi v burnem mestnem življenju, postane pri svojem delu, pri vsakdanjih skrbeh in načinu življenja utrujen in psihološko nasičen. Zato si nujno prizadeva za dejavnostjo, v kateri bi se odpočil in psihološko sprostil, da si na ta način pridobi novih moči za težave, ki jih ima v vsakdanjem življenju. Izbira v načinu dejavnosti, v kateri se bo odpočil in psihološko sprostil, je odvisna od njega. Psihološko se bo sprostil s tem, da se udejstvuje v kakem športu ali pa se pelje s kolesom na deželo in opazuje prirodne lepote ali če gre na lov in podobno. Nikakor pa ne drži to, da bi človek bežal iz »te umazane« moderne družbe in iskal samote v prirodi ali steni. Alpinistika nima nič skupnega z Rousseaujevim klicem »Nazaj k prirodi«. Mnenje, da je alpinistika beg iz družbe, je izraz družbe in določenega duha, ki vlada v tej družbi ter kaže obup nad življenjem, pesimizem. Že samo dejstvo, da se v desetih dneh naveličamo plezanja in si zopet želimo nazaj v »umazano« družbo, polno dinamike in zanimivosti, nam potrjuje, da alpinistika ni beg iz družbe.

Rekli smo, da se človek odpočije in sprosti v raznih vrstah športa, lovu, alpinistiki itd. S tem smo nakazali neko podobnost med športom in alpinistiko. Ta podobnost je res tako velika, da alpinistiko lahko imenujemo šport. Cilj vsakega športa ni predvsem v tem, da se telesno sprostimo, temveč v tem, da se sprostimo psihološko, da dosežemo prijetno in zadovoljno počutje. Tudi cilj alpinistike je v tem. Težje bi primerjali alpinistiko drami, filmu ali književnosti. Gledanje filma, drame ali čitanje dobre knjige nas navaja k temu, da začnemo misliti o sebi, družbi in svojem mestu v tej družbi. Film, drama ali dobra knjiga ima namen človeka izpremeniti, izboljšati; v njem budi čustva človečnosti in etične principe. Alpinistika nima tega rezultata, priznati pa ji moramo, da ima določene etične učinke in v tem je tudi njen kulturni pomen. Vendar je mnogo bližja športu kot kulturnemu pojavu. Kot vsak šport tudi alpinistika s fizičnimi sredstvi izziva intenzivnost doživljanja.

Mika nas predvsem to, kakšno je to doživljanje in kakšen pomen ima za nas? Prva značilnost doživljanja pri alpinistiki je intenzivnost. To lahko potrdimo s tem, da to doživljanje po daljšem obdobju lahko zelo natančno obnavljamo v spominu; le intenzivna doživljanja nam ostanejo za dolgo v spominu. Aktivno doživljanje pa ima za človeka vedno zelo velik pomen, ker se v njem oprosti vseh mogočih občutkov, instinktov in se duhovno osvobodi. Če analiziramo doživljanje, ki ga dosežemo pri alpinistiki, vidimo, da je zelo kompleksnega značaja; saj v njem pridejo do izraza prav vsi psihični procesi; občutki, pozornost, mišljenje, čustvovanje in volja. Težko najdemo človekovo dejavnost, v kateri bi prišli vsi ti psihični procesi tako kompleksno in tako močno do izraza, kot je to v alpinistiki. Prav ta svojstvenost doživljanja, ki ima v veliki meri res moralni in etični pomen, je tisto, kar je mnoge privedlo do tega, da alpinistike ne štejejo za šport. Že pri občutkih vidimo, da se človekova občutljivost v steni silno poveča. Tip zazna najmanjšo krušljivost skale, hitro najde najmanjši oprimek, oči mu skrbno in pozorno iščejo izhoda. Pozornost je koncentrirana kot malokdaj. Asociacija predstav postane bliskovita. Mišljenje je aktivno in čim težja je situacija, tem bolj je koncentrirano. Težko najdemo dejavnost, v kateri bi bilo mišljenje tako koncentrirano na en sam predmet, kot je to v alpinistiki. V določenih težkih situacijah v steni zavisi od brzine in koncentracije mišljenja usoda našega življenja. Povsem svojevrstno je čustvovanje, ki ga doživljamo v alpinistiki. Ne moremo ga primerjati z nobenim drugim čustvovanjem.

Posebno pomembno je čustvo strahu. To čustvo ima etični značaj. Doživljanje v procesu plezanja ni vedno ugodno in prijetno, temveč mnogokrat naravnost mučno in dramatično. Strah, ki ga često doživljamo v steni, je neprijetno in neugodno čustvo. Strah pa je eden najvažnejših psiholoških momentov v procesu doživljanja pri alpinistiki. Napačno je mnenje, da zavestno, namerno izzivamo čustvo strahu. Uživamo pri plezanju samo takrat, ko imamo občutek varnosti, ko nas ne obdaja čustvo strahu. Čustvo strahu dela naše plezanje neprijetno, ki se ga izogibamo, vendar mu nujno podlegamo. To čustvo močno vpliva na našo duševnost in doživljanje zapleta. Ne drži, da zavestno iščemo nevarnosti, kot ne drži, da zavestno izzivamo čustvo strahu. Morda si podzavestno želimo nevarnosti in čustva strahu. Zanimivo je posebno to, da nas čustvo strahu, ki je po svojem značaju mučno, duševno sprošča, ko končamo s plezanjem, in bogati našo duševnost.

V posebno težkih situacijah, kjer vidimo, da najmanjša raztresenost lahko povzroči smrt, spoznamo in občutimo vrednost našega življenja. Prav v tem, da posameznik spozna vrednost svojega življenja, je velik etični pomen alpinistike. Alpinistika vzgaja ljudi v optimiste.

Cilj alpinistike je alpinistični čin. To je najbogatejše doživetje. Ni plezanje tisto, ob katerem največ doživljamo. Ko plezamo, si želimo čimprej iz stene; zato v alpinistiki ni najvažnejše plezanje, temveč alpinistični čin. Šele po končanem plezanju občutimo pravo doživetje in pravo zadovoljstvo.

Pri plezanju je vsa pozornost usmerjena na neposredni predmet, to je na skalo. Tudi vse doživljanje je enosmerno in koncentrirano; zato tudi nismo dojemljivi za lepoto v času plezanja. Vso lepoto, ki jo vidimo med plezanjem, samo miselno dojamemo, ne pa čustveno. Vemo, da obstaja lepota, vendar je malo občutimo. Estetsko čustvo je zaradi enostranskega značaja doživljanja skoraj omrtvičeno. Ko pa pridemo iz stene, ko sedemo na skalo, zadovoljni sami s seboj kot malokdaj in ko se razgledamo naokoli po svetlikajočih in bleščečih se vrhovih, se naše estetsko čustvo zbudi in potencira. To estetsko čustvo, ki ga doživimo po končanem plezanju, je zelo intenzivno. Značilno je to, da je estetsko čustvo tem bolj omrtvičeno, čim težje je plezanje in obratno: čim lažje je plezanje, tem bolj smo dovzetni za lepoto. Ne mika nas samo plezanje v skrajno težavnih mestih, kjer je doživljanje dramatično in včasih mučno, temveč je zanimivo in prijetno tudi lahko plezanje, ker vzbuja estetsko čustvo. Iz tega se vidi, da sta način in intenzivnost doživljanja v mnogem odvisna od stopnje težavnosti. Alpinisti nismo brezbrižni in neobčutljivi do lepote, kot nam to često očitajo.

Često si postavljamo vprašanje, zakaj plezamo, zakaj se podajamo v strme in nevarne stene?

Človek je najbolj komplicirano bitje, poln nemira, želja in hrepenenja. Alpinistika je samo eno izmed sredstev, s katerimi hoče človek potolažiti svoj nemir in svoje želje. Nagonsko išče sreče in zadovoljstva. Malokdaj se zaveda, da je srečen in zadovoljen. Prav po izvršenem alpinističnem dejanju pa se počuti srečnega in zadovoljnega. Duševno se čuti bogatega. Postavlja pa se vprašanje, ali se izplača za ceno sreče in zadovoljstva izpostavljati naše življenje v take nevarnosti, kajti priznati moramo, da je alpinistika najnevarnejši šport. Tudi najspretnejši izkušen alpinist lahko podleže v steni. Noben alpinist ne more dokazati, da kljub vsej spretnosti in previdnosti v steni ne obstaja smrtna nevarnost. Kako bomo odgovorili na zgornje vprašanje, je odvisno od tega, ali ima alpinistika za nas smisel ali ga nima.

Osnovno prizadevanje človeka je, kako zadovoljiti materialne in duhovne potrebe in želje. Alpinistika je samo eno izmed sredstev, sicer eno izmed zelo nevarnih sredstev za zadovoljitev človeka. V praktični dejavnosti se človek niti ne zaveda nevarnih sredstev, ki jih uporablja za zadovoljitev ali pa jih reducira na minimum. Tudi alpinisti običajno ne mislimo na to, da se spuščamo v velike in celo smrtne nevarnosti.

Alpinistika dela ljudi duševno vedre, pogumne in radostne. Vliva ljudem samozaupanje in samozavest. V tem je tudi velika etična vrednost alpinistike.

*****

JANEZ JEROVŠEK, PSIHOLOŠKA STRAN ALPINISTIKE - PV 1957, št. 6, str. 308.
- Janez Jerovšek (1929): doktor sociologije, univerzitetni profesor in znanstvenik. Plezal z alpinisti iz domžalskega alpinističnega odseka, Jankom Blažejem in drugimi; v PV pisal tudi o Jožu Čopu in Klementu Jugu (»Juga presojamo in ocenjujemo po tem, kaj je naredil za naš alpinizem in ne po tem, kakšna življenjska načela je imel; in ne obsojamo ga zaradi tega, ker se njegova načela ne skladajo z našimi, bolj realnimi in življenjskimi.«), napisal 7 znanstvenih knjig in preko 200 strokovnih razprav.
 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker